Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Eyecontact
Založba: god bless this mess records
Izid: year
Trajanje: 20:47
Ocena: 4/5
Prekmurje velja za geografsko območje Slovenije, kjer se porajajo najbolj zanimive ideje glasbenega vizionarstva. Česarkoli se tam doli lotijo v glasbenem oziru nosi skoraj vedno otipljivo esenco jasno izražene karizme, ki s svojo pristnostjo in nenavadnostjo hipoma prevzema in prepriča. Ne glede na žanr. Tako nekako gre tudi sledeča zgodba.
Nekoč so bili Khons. Bila so devetdeseta in bila je Lendava. Žal skupina ni uspela priti niti do ene same samcate uradne studijske izdaje, pač pa se je leta 2008 odločila, da preneha z vsemi aktivnostmi. Na pogorišču skupine Khons, sta njena nekdanja člana Gregor Naglič in Daniel Balažic položila temelje njune nove zasedbe. Sprva sta nekaj časa igrala kot duo, potem pa se je postava zapolnila z dodatnim kitaristom Atilo Szunyogom in basistom Teom Grajem. V letu 2011 postanejo okoliščine za novo skupino Eyecontact ugodne in ta prične ustvarjati avtorski material, ki tako izide v letošnjem maju v obliki prvega EPja. Le temu dodeli skupina naslov »Big Mean Machine«
Že sam motiv naslovnice in barvna kombinacija da slutiti, da v notranjosti vsebine lomasti in pustoši pošast željna krvi. Ta pošast ni nič drugega kot izredna kemična vez čokato umazanih riffov popolnega stoner rockovskega puščavništva ali kar naravnost povedano »izobčenosti«, ki silovito in z vehementno drznostjo udarja naravnost v bistvo rockovske poante. Bend orje po primordialnih metalsko nasršenih riffih, ki posedujejo nezloščeno surov, garažni odzven, kar daje osebni izkaznici EPja pulzirajoče živ ter debelo zamazan zvok in zahtevano dinamično vzmetnico. Masivni riffovski zid, ki ga kreirata kitari prinaša v svojem nebrzdanem pustošenju glavnino zvočnega polnila, vsekakor pa ne gre prezreti kot šilo naostrenih rožljavo žvenketavih bas linij ter jedro krepostnih zamahov bobnarja Gregorja Nagliča.
Skladbe so točkovno razgibane s preklopi kitarskih fraz, dodanimi ornamenti kitarskih solaž ter obrati tempov, kar seveda skozi minutažo EPja nenehno učinkovito krivenči razpoloženjska stanja oziroma atmosfero ploščka. Skladbe se razvijajo v pridihu gneva in bitja sodne ure. Veliko pa k tej slikovitosti post apokalipse doprinaša ognjevito strastno petje (Peasant, Let Me Taste Your Suicide), ki je pomemben gradnik teh pogubnih, pa tudi »zlobnikavih« vzdušij EPja! Eyecontact rišejo črnino izredno zavzeto in za seboj v svojih dejanjih ne puščajo zapornikov. Poltonska kombiniranja so v kitarskih frazah samoumevna če ne kar zahtevana saj govorimo o stoner rocku, bližnjemu sorodniku dooma, oba pa rada črpata v tem oziru iz riffovske elementarnosti Black Sabbath. Stonersko zazrti riffi seveda kreirajo vrsto hipnoze, ki te posrka v glasbeni svet skupine, skupina pa se poslužuje učinkovite tvorbe jedrnatih riffov, ki jih kombinira z več temeljnimi tempi. V zaključnem instrumentalu Irony leži uvodni rušilni riffovski plaz na skorajda tribalnih ritmih.
Esecontact zvenijo že v izhodišču posebno, nosijo karizmo. Znajo prinesti v komad izdelan riff, ki prevzema tega pa podložiti s kotalečimi ritmi, ki učinkovito razpihujejo razbeljeno žerjavico riffovske nasršenosti. Skupina s svojim prvim EPjem jasno naznanja, da gre za novega posebneža na slovenskem glasbenem prizorišču trših sfer in saj z veliko zavzetostjo sledi goriščni točki sebi lastnega glasbenega vizionarstva, na podlagi česar si zasluži vso pozornost. Še posebej v prihodnjih dejanjih glasbene ustvarjalnosti.
Zasedba
Daniel Balažic – vokal, kitara
Atila Szunyog – kitara
Teo Graj – bas kitara
Gregor Naglič – bobni
Produkcija
Eyecontact
Seznam skladb
1. Fehlgeschlagene
2. Hindenbruk
3. Caius
4. Peasant
5. Let Me Taste Your Suicide
6. Irony
