Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Galahad
Založba: Avalon Records
Izid: year
Trajanje: 56:43
Ocena: 3/5
Galahad je bil v angleških legendah tisti legendarni vitez okrogle mize na dvoru kralja Arthurja, kateremu je bilo dano videti sveti gral, čudodelno čašo napolnjeno s Kristusovo krvjo, ki naj bi jo na britansko otočje prinesel Jožef iz Aramateje. Po prvotni legendi sta jo videla tudi viteza Bors in Percival, kasneje pa je bil samo Galahad tisti najžlahtnejši vitez, katerega je doletela največja možna čast po verovanju srednjeveških legend. V modernih časih je Galahad ‘posodil’ ime angleški glasbeni skupini, ki je pripadala drugemu valu progresivnega rocka, čeprav se je na sceni pojavila šele leta 1985, se pravi z manjšo zamudo, ko so bile sorodne zasedbe kot so Marillion, IQ, Pendragon, Pallas in Twelfth Night že dodobra uveljavljena imena.
Prvotno so Galahad, ki so svojo pot začeli leta 1985, večinoma nastopali v vlogi predskupine, ki ni gojila kakih večjih ambicij, vendar so do leta 1991, ko so izdali svoj prvenec »Nothing Is Written« ugotovili, da v bistvu niso nič slabši glasbeniki kot člani bolj razvpitih neoprog predstavnikov. Tedaj so dokončno prestopili med profesionalce in začeli ‘zoreti’ kot resni skladatelji. Na začetku svoje kariere, kar se nazorno sliši na večini »Nothing Is Written« kompozicij, so Galahad gojili podoben glasbeni pristop kot bolj znane, prej naštete neoprog zasedbe, s to pomembno razliko, da so na začetku devetdesetih posodobili sintetizatorsko tehnologijo in produkcijo ter jo prepričljivo odmaknili stran od osemdesetih. Produkcija je tudi najšibkejša plat »Nothing Is Written«, saj zveni precej tenko, kar se še posebno odraža pri premalo dinamičnemu in izrazitemu zvoku bobnov Spencerja Luckmana.
Poleg tega so ti veliki ljubitelji (klasičnih) Genesis ves čas negovali nekoliko trši pristop kot večina neoprog zasedb, saj so bile nekatere kitarske fraze v režiji Roya Keywortha na meji trdega rocka, kar se je še stopnjevalo na njihovih kasnejših albumih. Pevec Stuart Nicholson je bil s svojo barvo glasu dovolj karizmatičen in drugačen od sorodnih neoprog vokalistov, da je Galahad vnesel pomembno dozo prepoznavnosti. Navkljub dejstvu, da je nosil določene glasovne sorodnosti s Fishem (ex-Marillion) in Petrom Nichollsom (IQ) se je dovolj potrudil, da je njegov pevski pristop zvenel drugače. Kljub temu, da je šlo za precej nadarjene glasbenike ter pisce zanimivih aranžmajev, medtem ko so kot kvalitetni skladatelji dozorevali postopoma, so do današnjih dni ostali precej obskuren, vendar kulten band z majhno, a zvesto bazo privržencev.
»Face To The Sun«, zelo spodobna otvoritev albuma, vsebuje zanimive ambientalne okraske, ki na krilih bistroumne kitarske improvizacije in subtilnih sintetizatorskih tekstur, postopoma razširijo vsesplošno enigmatično atmosfero. Nicholsonov teatralno usmerjeni vokal spodbuja vsesplošno dramatiko, medtem ko s prvim časovnim prehodom nastopi preobrat v temperamentno sekcijo z nabrušenimi kitarskimi pasažami. Keyworth z zanimivimi kitarskimi improvizacijami dokaže, da je bil že tedaj odličen kitarist, medtem ko sta bila oba klaviaturista, ki sta sodelovala na tem albumu, Mark Andrews in Karl Garrett, že ob Galahad začetkih dokaj prebrisana tvorca veličastnih simfoničnih aranžmajev.
Na »Chamber Of Horrors« se lahko sliši tudi nekaj melodičnih bas linij v režiji Tima Ashtona s pomočjo, katerih band izoblikuje trdno podlago za pletenje skrivnostnega in napetega vzdušja, pri katerem ključno vlogo odigra Nicholsonov melodramatični pevski pristop. »Evaporation« je melanholična balada, kjer se Nicholson ob podpori prefinjenih klavirskih aranžmajev izkaže kot mojster posredovanja ganljivih emocij. »Motherland« je dinamična stvaritev z živahnimi ritmičnimi niansami, borbenimi kitarskimi pasažami in večplastnimi sintetizatorskimi teksturami, medtem ko se Nicholson vnovič prelevi v teatralnega in občutljivega ‘pripovedovalca’ socialnokritičnih zgodb. V zaključnem delu, ko vpadejo ‘zamazane’ kitarske pasaže, jih za kratek čas spet odnese v nekoliko trše vode. »Room 801« zveni skorajda retrogradno zaradi rabe novovalovskih sintetizatorskih zaves in tudi na splošno je ena redkih skladb na albumu, ki po utripu vleče na neoprog produkcijo osemdesetih, medtem ko refren ter melodramatični zaplet nekoliko spominjata na Marillion klasiko »He Knows You Know«.
Enega izmed bolj slikovitih »Nothing Is Written« trenutkov predstavlja z orientalsko atmosfero prepredeni ep »Aqaba (A Matter Of Going!)«, kjer Keyworth na električni kitari odigra tudi nekaj arabskih lestvic, medtem ko ga na klaviaturah podpira veličastno simfonično zaledje. Zgodovinski boj med Saraceni in Križarji za Aqabo, pomembno jordansko pristaniško mesto, je na slikovit način opisan prek Nicholsonovega petja, medtem ko se klaviaturist izkaže s širokogrudno ponudbo dramatičnih orglarskih in sintetizatorskih pasaž.
»Bark In D Minor« je kratki orglarski inštrumental s sakralnim vzdušjem, ki služi kot nekakšen uvod v skladbo »Legacy«. To je še en primer klasične neoprog skladbe, kjer Galahad na inteligenten način, prek rabe večplastnih simfoničnih tekstur, teatralnega petja in dramatičnih preobratov, izgradijo napeto vzdušje ob kateremu ni nikoli dolgčas. »The Atomaton« je izrazito melodično zasnovana stvaritev, kjer se Galahad pozabavajo celo z nekaterimi AOR elementi, zato ne preseneti komercialno naravnan refren s prefinjenimi aranžmajem. Galahad so bili vedno ena izmed najbolj melodično usmerjenih neoprog zasedb, tako da po tej plati ni šlo za kakšno posebno presenečenje.
»Don’t Lose Control« je nekoliko ‘sladka’, klavirsko usmerjena ljubezenska balada, ki bi se bolj podala kakšni melodičnorockovski skupini kot Galahad, čeprav ima imenitno ponudbo simfoničnih aranžmajev ob zelo dobri Nicholsonovi pevski predstavi. Status najboljše skladbe na albumu pa si zasluži zaključni, ambiciozni simfoprog ep, »Richelieu’s Prayer«, na katerem so na zanimiv način položili sakralne plasti orgel in tako posredno poskrbeli za baročno atmosfero, ki pritiče historični sliki o poslednji molitvi razvpitega kardinala Richelieuja, spretnega manipulatorja in glavnega negativca Dumasevih zgodb o treh mušketirjih, čeprav besedilo skladbe s svojo pacifistično vsebino nima nobene prave zveze z njim. Elegičnemu, klavirsko usmerjenemu uvodu sledi dramatičen preobrat v borbeno sekcijo, kateri poveljuje razsrjeni Nicholsonov vokal, medtem ko melodične kitarske variacije ob sakralnih orglah poskrbijo za razvoj veličastnega vzdušja. Vnos cerkvenih orgel je bila nedvomno prebrisana ideja in najbolj inovativna poteza na celotnem albumu.
Galahad morda niso sodili med najbolj ambiciozne predstavnike britanske neoprog scene, vendar so z »Nothing Is Written« ustvarili soliden prvenec, katerega navzdol vleče predvsem šibka produkcija. Skupini nikakor ni bilo mogoče očitati pomanjkanje zanimivih skladateljskih idej, čeprav so bile »Richelieu’s Prayer«, »Aqaba« in morda še »Face To The Sun« edine kompozicije na albumu, ki so po kvaliteti in ambientalni globini izstopale med solidnimi in povprečnimi »Nothing Is Written« kompozicijami. Vsekakor pa so imeli člani Galahad dovolj poguma, da so svoj prvenec izdali v praktično nemogočih razmerah, ko je bilo že konec drugega vala (britanskega) progresivnega rocka in je bilo zanimanje za tovrstne glasbene oblike na precej nizki ravni.
Zasedba
Stuart Nicholson – vokal
Roy Keyworth – kitara
Spencer Luckman – bobni
Karl Garrett – klaviature
Mark Andrews – klaviature
Neil Pepper – bas kitara
Tim Ashton – bas kitara
Produkcija
Steve Darrell Smith, Neal Smith in Galahad
Seznam skladb
1. Face To The Sun (7:58)
2. Chamber Of Horrors (5:23)
3. Evaporation (6:37)
4. Motherland (6:58)
5. Room 801 (7:00)
6. Aqaba (A Matter Of Going) (5:33)
7. Bark In D-Minor (0:45)
8. The Automaton (4:33)
9. Don’t Lose Control (5:33)
10. Richelieu’s Prayer (8:23)
