Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Colosseum II
Založba: MCA Records
Izid: year
Trajanje: 41:24
Ocena: 4.5/5
Colosseum II so bili morda najbolj spregledana jazz rock fusion skupina vseh časov, kljub temu, da je šlo za eno izmed najbolj nadarjenih superskupin v tem žanru. Poleg ustanovitelja, bobnarskega velemojstra Jona Hisemana, ki je novo verzijo banda zasnoval po razpadu njegovih prejšnjih zasedb Colosseum in Tempest, sta ‘sveti trio’ skupine Colosseum II tvorila še severnoirska kitarska legenda Gary Moore in klaviaturski mag Don Airey (kasneje član skupin Rainbow in Deep Purple). Originalno verzijo banda sta dopolnjevala še basist Neil Murray (kasneje Whitesnake in Black Sabbath) ter pevec Mike Starrs (kasneje Lucifer’s Friend). Slednja dva sta se morala na zahtevo vodilnih pri založbi Bronze Records posloviti takoj po odličnem Colosseum II prvencu »Strange New Flesh« (1976), ne toliko zaradi komercialnega neuspeha kot bizarnega dejstva, da naj bi se Starrs zameril ženi Gerrya Brona, znanega producenta, glasbenega menedžerja in ustanovitelja prej omenjene založbe.
Kakorkoli že, Colosseum II so po tem ‘incidentu’ prestopili k založbi MCA Records, za novega basista izbrali Johna Molea ter se odločili za skorajda izključno inštrumentalno usmeritev, potem ko so se odločili nadaljevati naprej brez glavnega pevca. Vse vokalne linije na njihovem drugem albumu, »Electric Savage«, natančneje na edini vokalni skladbi »Rivers«, je odpel Moore. Zvočni pristop Colosseum II je bil tudi na »Electric Savage« še naprej zgrajen okoli Mooreove električne kitare na bluesovski pogon ob nadvse pomembni vlogi Aireyevih klaviatur, tako, da so tudi na njem ponudili zvrhano mero udarnega jazz rock fusiona, ki je relativno dobro prestal test časa. Prav nič ni presenetljivo, da je bila že otvoritvena skladba, »Put It This Way«, namenjena predvsem Garyevim hitroprstim kitarskim pasažam, katere v ozadju spremlja nekoliko mističen zvok Aireyevih sintetizatorjev, medtem ko izjemno dinamična ritem naveza Hiseman-Mole navdušuje na slehernem koraku.
Zelo zanimivo izpade tudi naslednji inštrumental, »All Skin & Bone«, ki je popoln ‘otrok’ svojega časa, saj poleg duhovitih jazz fusion fines vsebuje tudi nekaj ritmičnih elementov funka in diska. Balada »Rivers«, ki je bila posneta v živo, vsebuje Moorea na glavnem vokalu ter presunljive bluesy pasaže na električni kitari, tako, da gre za nadvse intimen trenutek tega slogovno precej razgibanega albuma. »The Schorch«, ki vsebuje številne nagajive Aireyeve improvizacije na sintetizatorjih, je inštrumental, ki je nekoliko slabše prestal test časa, medtem ko je Mooreova električna kitara vnovič podmazana na ‘raketni pogon’, a obenem še vedno zveni izjemno prefinjeno. »Lament« vsebuje tradicionalni jazzovski aranžma, ki pa je doživel nadvse prefinjeno obdelavo z virtuoznimi rockerskimi segmenti na električni kitari.
Eden izmed slikovitejših trenutkov tega albuma je tudi romantično-podivjani »Desperado«, kjer se subtilnost in energičnost nadvse harmonično sprehajata z roko v roki, medtem ko virtuozni mojstri z Mooreom in Aireyem na čelu improvizirajo kot naviti, vendar hkrati ohranjajo jasno melodično komponento. Na koncu albuma se nahajata še dve Aireyevi samostojni kompoziciji, melanholični »Am I«, kjer med nostalgičnimi aranžmaji zlepa ne zmanjka Mooreove kitarske prefinjenosti ter s peklensko atmosfero zabeljeni »Intergalactic Strut« ob katerem bodo še dandanes uživali vsi ljubitelji The Mahavishnu Orchestra.
Inštrumentalna usmeritev na »Electric Savage« je bila nadvse dobrodošla odločitev, saj so virtuozni talenti posameznih glasbenikov, predvsem obeh glavnih ‘zvezdnikov’, tako prišli še do nekoliko večjega izraza kot na predhodniku »Strange New Flesh«. Komercialnega uspeha pa, kljub temu, da je bil jazz fusion leta 1977 na vrhuncu popularnosti, še vedno ni bilo od nikoder. Moore se je po tretjem Colosseum II albumu, »War Dance«, ki je izšel konec leta 1977, odločil (že tretjič) vrniti nazaj k Thin Lizzy. S tem so Colosseum II za kratek čas postali Aireyev band. Don se je skupaj s svojim bratom Keithom, ki je bil predviden za novega kitarista, že lotil komponiranja nove glasbe za nesojeni četrti Colosseum II album, vendar je vmes s strani nekdanjega Deep Purple kitarista Ritchieja Blackmorea dobil ponudbo, katere enostavno ni mogel zavrniti ter se rajši pridružil skupini Rainbow. S tem je bilo dokončno konec kratkotrajne zgodbe o Colosseum II, medtem ko je Hiseman čez vrsto let ponovno obudil ‘prvotne’ Colosseum.
Zasedba
Gary Moore – kitara, vokal na “Rivers”
Don Airey – klaviature
John Mole – bas kitara
Jon Hiseman – bobni, tolkala
Produkcija
Jon Hiseman
Seznam skladb
1. Put It This Way (4:55)
2. All Skin & Bone (3:46)
3. Rivers (5:50)
4. The Scorch (6:02)
5. Lament (4:40)
6. Desperado (5:59)
7. Am I (4:16)
8. Intergalactic Strut (5:58)
