Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Sunstorm
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 45:33
Ocena: 4/5
»The Road To Hell« je skupno peti studijski album projekta Sunstorm. Dejansko projekta. Prvenec istoimenskega naslova je izšel leta 2006 in projekt se je obdržal izključno in zahvaljujoč le vztrajnosti velikega entuzaizma, ki je poosebljen v šefu Neapeljske založbe Frontiers Records Serafinu Peruginu, ki je videl v tej formaciji s famoznim Joe Lynn Turnerjem na vokalu, pač velik potencial. Turnerjeva reputacija je dobro znana. Pel je pri Rainbow, Deep Purple, Y.J. Malmsteen’s Rising Force, za njim je konkretna kilometrina več kot zavidljive solo kariere s kopico izdanih albumov, nepozaben pa je med drugim tudi njegov (sicer kratkotrajni) skupni projekt z Glennom Hughesom (Hughes Turner Project). No Sunstorm so na prvih treh albumih držali pri življenju pretežno nemški glasbeniki (zlasti iz vrst zasedbe Pink Cream 69) in ponemčeni Američan Dennis Ward (Unisonic, Pink Cream 69), na četrtem albumu »Edge of Tomorroe«, pa se je vsa slika spremenila. Da bi Perugino projekt še obdržal pri življenju, je moral aktivirati v celoti italijansko bazo vrhunskih multi-instrumentalistov, virtuozov ter komponistov, da bi lahko zadržal v središču vse zgodbe, tisto kar je v njej najbolj zanimivega. Turnerjev vokalni karakter seveda. Tako je pred dvema letoma izšel torej album »Edge of Tomorrow«, ki je začetek nove zgodbe o Sunstorm.
To je tudi znatno bolj previden album od prejšnjih treh, ki mu manjka nekaj več drznosti, izpovedne hrabrosti in avtorske pronicljivosti. Je zelo predvidljiv in tako do tega dne tudi najmanj zanimiv Sunstorm izdelek. No njegov naslednik, kjer Turnerja spremlja ista klientela kot na predhodniku, odločno popravlja ta vtis, garnizon komponistov, pa je prešel iz naslanjanja na zapuščino west coast AOR melodičnosti (prikličite bende a la Journey, Survivor,…), v bolj klasične hard rock vode, kjer je Turner sicer zelo domač.
Torej. »The Road to Hell« razvija izredno muzikaličnost, hipno podkožno zapeljivost, a je produkcijsko, aranžersko, kot tudi komponistično, usmerjen prej h koketiranju z likom Rainbow v »Turner in Bonnet« časih, pa posredno tudi Deep Purple, kot pa delom ki okarakterizirajo »west coast« AOR princip, čeprav je seveda vez z visok melodičnim pompom še kako prisotna na albumu in sorodnosti z AORom ne gre tako v ničemer zanemarjati. Tudi sicer daje »The Road To Hell« vtis bolj živega in organsko zvenečega albuma, s poudarjeno toplino nizkih zvočnih ogrinjal, kot na drugi strani kontrastnemu »šelestenju« zvoka orgel, kar poglablja vtis o sorodstvenih razmerjih s predstavniki klasične hard rock šole. Dejansko je komad, ki na albumu edini hipoma potegne na Journey le en sam. Sklepni Still Fighting.
Album na srečo nikakor ne daje vtisa, da bi bil predolg, ali skladb na njem slučajno preveč. Enajst točk stoji v izpovedi in karakterju kakovostno enakovredno. Sodelujoči glasbeniki so izredno pretkani in vešči. Pravzaprav rutinirani in izredno izkušeni studijski glasbeniki, ki se zelo hitro obrnejo v studiu ter pri tem dosegajo visok učinek. Seveda se stvar ne bi nikamor premaknila brez Alessandra Del Vecchia, ki poleg klaviatur, spremljevalnih vokalov in vseh prepomembnih fines v aranžiranju, skrbi tudi za produkcijo. Drugo ime, ki prevzema je kitarist Simone Mularoni iz vrst progmetalcev DGM, ki briljira s svojo perfekcijo kitarsko virtuoznega obešenjaštva preko albuma. Kompozicije so zgrajene tudi iz mnogih zanimivih modulacij znotraj pasaž (zlasti v mid-eight pasažah), kjer dosežejo prevrat razpoloženjskih stanj. Turnerjev žametast in blago grlen vokal je vseskozi pretkano harmoniziran tudi z dodatnimi vokalnimi napevi, kar poglablja drama teater in bombastični razvoj skladb.
Po nekoliko šepavem predhodniku, ki je deloval v prvi vrsti previdno in iskal afirmacijo prenove kolektiva sodelujočih, je njegov naslednik »The Road to Hell« znatno bolj suvereno ter samozavestno nadaljevanje. Je absolutna artistična in izpovedna nadgradnja, ki pomika projekt bliže vzporednicam z albumi Turnerjeve samostojne kariere, kot tudi likom Rainbow. Ta premik, so torej snovalci nove ere Sunstorm oddelali z velik odliko, projekt pa je v vsem zadržal kredibilnost in verodostojnost. Upajmo, da projekt tudi v bodoče čim dlje zadrži in ohrani tak visoko kreativen moment ter ga prenese na prihodnje izdelke. Ne odkriva Einsteina, pač pa silno učinkovito in prepričljivo servira esenco stare hard rock šole, pretkano onetana z bombastike starodavnega AOR sentimenta.
Zasedba
Joe Lynn Turner – vokal
Simone Mularoni – kitara
Alessandro Del Vecchio – klaviature
Nik Mazzucconi – bas kitara
Edo Sala – bobni
Produkcija
Alessandro Del Vecchio
Seznam skladb
1. Only the Good Will Survive
2. The Road to Hell
3. On the Edge
4. Blind the SKy
5. My Eyes On You
6. Future to Come
7. Everywhere
8. Resurrection
9. Calling
10. State of the Heart
11. Still Fighting
