Fear Factory + Crystal Lake + Hate + The Nocturnal Affair
sreda, 24. 9. 2026, ob 19:00 h
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška – 24. 9. 2026
Štirje bendi, štirje precej različni pogledi na težko glasbo in večer, ki se je iz skoraj praznega zagrebškega Boogalooja počasi prelevil v nabito polno dvorano. Cybernetic Domination Tour je 24. septembra obiskal Zagreb, kjer so se po dolgih štirinajstih letih vrnili ameriški pionirji industrial metala Fear Factory. Družbo so jim delali japonski metalcore norci Crystal Lake, poljski blackened death metal veterani Hate ter ameriški The Nocturnal Affair.
The Nocturnal Affair sicer prihajajo iz Las Vegasa, kjer jih je okoli leta 2015 kot svoj dark rock projekt zasnoval pevec in avtor Brendan Shane. Glasbeno stojijo nekje na presečišču alternativnega, gothic in industrial rocka, med vplivi pa sami brez zadržkov omenjajo Type O Negative, HIM, Davida Bowieja, Garyja Numana in Nine Inch Nails. Prvenec (META)MORPHOSIS so izdali leta 2022 pri Earache Records; produciral ga je John Moyer iz Disturbed, pri zvoku pa je sodeloval tudi nekdanji kitarist Machine Head Logan Mader. V naslednjih letih so si oder delili z izvajalci, kot so Fozzy, Asking Alexandria, Pop Evil, 3 Doors Down in Black Stone Cherry, tako da kljub položaju prvega benda večera nikakor ni šlo za popolne novince.
Če bi število obiskovalcev na začetku večera napovedovalo njegov razplet, bi se lahko organizatorji že precej zgodaj začeli spraševati, ali so morda napačno zapisali datum. Pred odrom se je ob nastopu The Nocturnal Affair namreč zbralo vsega približno petdeset ljudi.
Bend se s tem očitno ni nameraval obremenjevati. Na oder so stopili, kot da jih pred njim čaka tisočglava množica, in za opening band pustili na njem praktično vse, kar so imeli – pa še nekaj čez. Njihova mešanica modernega alternativnega metala, goth rocka in nalezljivih melodij je bila sicer precej milejši začetek večera od vsega, kar je sledilo, energije pa jim ni manjkalo niti za sekundo.
Škoda je bila predvsem publike oziroma njenega pomanjkanja. To je žal nekaj, kar na Hrvaškem pri podobnih paketih opažamo precej pogosto: velik del obiskovalcev pride tik pred glavnim izvajalcem, predskupine pa ostanejo bolj ali manj prepuščene tistim nekaj posameznikom, ki se jim zdi vredno priti pravočasno. Tokrat je bila to še posebej velika škoda, saj so si The Nocturnal Affair brez dvoma zaslužili precej več oči pred odrom.
Po koncertu niso izginili v backstage. Prišli so med obiskovalce, spili kakšno pivo, se pogovarjali z ljudmi in delovali iskreno hvaležni vsakemu, ki jih je prišel pogledat. Tudi če jih je bilo le petdeset.
Setlista:
1) Cross Me Out
2) Choke
3) Benefit Of Doubt
4) Place in Time
5) Deal With It
6) Oxygen
7) What Is Love (Haddaway cover)
Naslednji so na oder stopili Hate.
Hate so precej drugačna zgodba. Poljski blackened death metal veterani so nastali že leta 1990 v Varšavi, okoli pevca in kitarista Adama »ATF Sinnerja« Buszka, skozi desetletja pa so postali eno bolj prepoznavnih imen poljske ekstremne metal scene. Njihova diskografija danes obsega trinajst studijskih albumov, od prvenca Daemon Qui Fecit Terram iz leta 1996 do aktualnega Bellum Regiis, ki je maja 2025 izšel pri Metal Blade Records. Zvok benda se je skozi leta premikal med death metalom in vse izrazitejšimi black metal vplivi, osnovna formula pa ostaja mračna, tehnično natančna in precej neusmiljena.
Če nam pred koncertom ne bi povedali, da prihajajo iz Poljske, tega nikoli ne bi uganili. Kot fotograf in video človek bi njihov kraj izvora brez pomisleka postavili precej južneje – natančneje v Cassolo v Italiji.
Zakaj Cassola? Ker je tam doma Manfrotto, ki izdeluje stative..
In toliko statike na enem odru že dolgo nismo videli.
Hate so tehnično dovršen bend. O tem ni nobenega dvoma. Blackened death metal imajo izdelan do zadnje podrobnosti, odrsko podobo prav tako, instrumentalno pa jim praktično ni bilo česa očitati. Težava je bila predvsem v tem, da koncert vendarle ni studijska plošča, nekdo pa jim je očitno pozabil povedati, da se je na odru dovoljeno tudi premikati.
Kitarist se je še nekaj trudil rešiti situacijo, preostanek benda pa je spominjal na kakšno epizodo Buffy the Vampire Slayer, v kateri se celo mesto spremeni v zombije in vsi samo počasi korakajo proti svojemu cilju. Publika je temu primerno velik del nastopa bolj opazovala kot doživljala.
Drugi reporti z večera so njihov nastop sicer ocenjevali precej bolj pozitivno, zato jim brez težav priznamo, da gre predvsem za vprašanje okusa. Glasbeno so bili natančni, temačni in brutalni.
Odrsko pa – če nam Manfrotto kdaj ponudi sponzorstvo, že vemo, kateri bend bomo poslali na promocijsko fotografiranje.
Setlista:
1) Bellum Regiis
2) Erebos
3) Sovereign Sanctity
4) Rugia
5) Iphigenia
6) The Vanguard
Potem pa je prišel razlog, zaradi katerega sta se RockLineov fotograf in novinar tisti četrtek pravzaprav spravila v Zagreb.
Crystal Lake.
Ni ravno skrivnost, da imamo s tem bendom nekoliko daljšo zgodovino. Zagreb je predstavljal naš 40. koncert Crystal Lake. Devetintrideset smo jih doživeli še v obdobju z legendarnim Ryom Kinoshito, tokrat pa nas je čakala premiera z novim frontmanom PK-jem oziroma Park Kang-hyunom.
Pričakovanja so bila precej velika. Obdobje z ameriškim pevcem Johnom Robertom Centorrinom nas osebno ni prepričalo. Verjetno mu nismo dali niti poštene možnosti – vemo, slabo od nas – vendar nam njegova precej bolj statična odrska prezenca preprosto ni predstavljala tistega Crystal Lake, zaradi katerega smo se v bend pred leti zaljubili.
Pri PK-ju pa je zgodba precej drugačna in bolj ko jo spoznavaš, bolj se zdi, kot da jo je nekdo pisal za film.
PK je odraščal v Jamsilu v Seulu, glasbo pa mu je prvi približal oče, ki je doma poslušal Journey, Stinga, Queen in Pearl Jam. Sam je bil sprva precej bolj zaljubljen v grunge in klasični rock kot v ekstremno glasbo, nato pa je odkril Pantero in predvsem Slipknot. Pesem People = Shit je kasneje opisal kot trenutek, ko mu je v glavi praktično nekaj eksplodiralo.
Začel je kot kitarist, njegov prvi resnejši bend pa je bil djentovski Scarlet Forest. Manjkal jim je samo pevec in težavo so rešili na najbolj znanstveno neoporečen način: kamen, papir, škarje. Poraženec bo pel.
PK je izgubil.
Sprva je tako hkrati igral kitaro in pel, vendar je hitro ugotovil, da zahtevnejšega djentovskega igranja in vokalov ne bo spravil skupaj, zato je kitaro počasi odložil in se osredotočil na mikrofon. Kasneje je igral še v korejskih zasedbah Payday in In Your Face, vokalov pa se je v veliki meri učil sam. V obdobju, ko YouTube še ni bil poln vocal coachov, je preprosto posnemal vokaliste, ki jih je poslušal. Danes se temu smeji in priznava, da si je v procesu glas »skuril« več kot stokrat, preden je odkril pravilnejšo tehniko in Melisso Cross oziroma njen The Zen of Screaming.
Največja ovira pa sploh ni bila tehnika. Bila je korejska scena sama.
PK opisuje, da je bil koncert dobre lokalne skupine s 40 ali 50 obiskovalci že velik uspeh. V državi, kjer popularno glasbo praktično definira K-pop, je bilo težko metal sceno skoraj nemogoče obravnavati kot karkoli več kot hobi. Veliko glasbenikov je po vojaški obveznosti ali nekaj letih poskusov preprosto končalo pri običajnih službah, saj infrastrukture, klubov in turnej ni bilo dovolj za normalno življenje benda.
Potem je videl Crystal Lake.
Ko jih je prvič slišal, je bil prepričan, da posluša ameriški bend. Zvok se mu je zdel preprosto prevelik za azijsko skupino. Leto kasneje so Crystal Lake nastopili na festivalu v Busanu in PK se je s prijateljem odpravil na koncert.
Gledal je oder, mosh pit in publiko ter si rekel: to hočem početi.
Hkrati je vedel, da bo moral za to najprej zapustiti Korejo. Njegov načrt je postal precej preprost: najprej Japonska, nato Amerika, Evropa in Avstralija. Crystal Lake torej niso bili le eden njegovih najljubših bendov, ampak eden glavnih razlogov, da je svojo prihodnost sploh začel iskati na Japonskem.
Pri 21 letih je pustil fakulteto, vzel približno 1,8 milijona korejskih wonov (okoli 1200€) in se praktično brez resne priprave odpravil na Japonsko. Sam danes pravi, da ni bil toliko neumen kot popolnoma brezglavo pogumen – če bi doma čakal, da bo vse popolno pripravljeno, se je bal, da se na pot morda nikoli ne bo odpravil.
Japonska mu je skoraj nemudoma pojasnila, kako odraslo življenje dejansko deluje. Za pogodbo za mobilni telefon je potreboval naslov, za najem stanovanja pa telefonsko številko. Prvotni načrt, da nekaj časa ostane pri prijatelju, se prav tako ni izšel in rezultat je bil precej manj romantičen, kot zveni zgodba o mladem glasbeniku, ki gre lovit sanje na Japonsko.
Približno deset dni je bil brez strehe nad glavo in spal zunaj.
PK to v korejskem intervjuju pove povsem neposredno. Ne govori o couch surfingu ali začasnem hostlu. Na vprašanje, ali je bil dejansko brezdomec, odgovori, da je približno deset dni spal zunaj in preprosto stisnil zobe ter zdržal.
Pri selitvi mu je pomagala še povezava s korejsko zasedbo End These Days. Njihov Yul mu je ob skupnem nastopu v Busanu predstavil Rya Kinoshito, PK pa mu je v precej polomljeni japonščini povedal, da bi rad prišel na Japonsko in tam igral v bendu. Ryo mu je odgovoril, da ga podpira.
PK je nato naredil nekaj, kar marsikdo zgolj govori. Dejansko je šel.
Ko se je preselil na Japonsko, ga je Ryo kontaktiral skoraj presenečen, da je svojo obljubo res izpolnil. Nekaj let kasneje je PK prav Rya povabil kot gostujočega vokalista v Promptsovo skladbo Asphyxiate.
V novo okolje ga ni potegnil samo Ryo. Kaito iz Paledusk je postal eden njegovih prvih japonskih prijateljev, njuno prijateljstvo pa se je začelo precej praktično: PK bo Kaita učil angleščine, Kaito njega japonščine.
Kmalu zatem se je pridružil Prompts. Toda če bi kdo pričakoval, da se je po desetih dneh brezdomstva odprla čarobna vrata japonske glasbene industrije, se ni. Prvo leto ali dve so pogosto igrali pred desetimi ljudmi. Sto obiskovalcev je že pomenilo dober večer, bend pa je v najbolj aktivnem obdobju igral tudi osem ali devet koncertov na mesec. Med tednom, ob vikendih, na dogodkih drugih bendov in na koncertih, ki so jih organizirali sami.
Brez velike ekipe, brez bližnjic in brez neke instant zgodbe o uspehu.
Prompts so se počasi prebijali naprej, PK pa je medtem postal tekoč tako v japonščini kot korejščini. Prav to življenje med dvema kulturama ga je začelo tudi osebno spreminjati. Sčasoma je opazil, da se njegova osebnost spreminja glede na jezik, ki ga uporablja – v korejščini je ena oseba, v japonščini skoraj druga. Začel se je spraševati, katera različica njega je sploh prava, ta občutek pa je kasneje postal osnova skladbe Stranger.
Prompts so medtem iz majhnega japonsko-korejskega projekta zrasli v mednarodno zgodbo. Toda največji absurd PK-jeve poti se je zgodil šele leta 2026.
Bil je doma pri družini v Koreji, ko mu je ob sedmih zjutraj zazvonil telefon.
Na zaslonu: YD.
PK sam pravi, da če bi ga ob sedmih zjutraj klical prijatelj, se verjetno ne bi niti oglasil. Ko te kliče član Crystal Lake, je zgodba nekoliko drugačna.
Crystal Lake potrebujejo vokalista.
Čez tri dni.
Vaj ne bo.
PK se mora vrniti na Japonsko in skoraj čez noč postati frontman benda, zaradi katerega se je nekoč sploh preselil v državo. Čutil je ogromen pritisk, predvsem zaradi zapuščine Rya Kinoshite, za katerega pravi, da ni pomemben le njemu, ampak celotni generaciji vokalistov na Japonskem in drugod po Aziji.
Enačba pa je bila precej preprosta: če PK ne sprejme, bo moral Crystal Lake odpovedati turnejo.
Sprejel je.
Če bi bil Tom Holland metalcore vokalist, bi bila njegova zgodba verjetno približno takšna. Fant odrašča v Koreji in sanja o težki glasbi, izgubi kamen–papir–škarje in po nesreči postane vokalist, gre gledat Crystal Lake, se zaljubi v bend, Ryu v polomljeni japonščini pove, da se želi preseliti na Japonsko, to dejansko naredi, postane njegov prijatelj, Ryo gostuje na njegovem komadu, nato pa leta pozneje ob sedmih zjutraj zazvoni telefon in dobi službo pevca Crystal Lake.
Pullal je Tom Hollanda.
Avgusta 2026 je začasna rešitev postala trajna in PK je postal uradni vokalist Crystal Lake. Ob pridružitvi je povedal nekaj pomembnega: zaveda se teže zgodovine benda, vendar ne želi samo ohranjati tega, kar je Crystal Lake že bil. V bend želi vnesti tudi nekaj, kar lahko ustvari samo on.
In že po nekaj minutah v Zagrebu je postalo jasno, da se je fant učil dobro.
Crystal Lake so Boogaloo praktično prestavili v drugo prestavo. Dvorana je bila na tej točki že bistveno bolj polna kot ob začetku večera, z bendom pa so prišli circle piti, skakanje in tisti znani nadzorovani kaos, zaradi katerega smo jih nekoč sploh začeli spremljati po evropskih klubih.
Pri Hail to the Fire se je morda potočila tudi kakšna solza. Ne žalosti, ampak tistega čudnega občutka ponosa in veselja, ko po nekaj letih zopet vidiš košček benda, zaradi katerega si v življenju prevozil precej neumno število kilometrov.
Potem pa je PK pokazal še nekaj drugega.
Jajca.
Crystal Lake imajo v katalogu nekaj vokalno precej neprijetnih skladb, Aeon pa zagotovo spada mednje. Človek je postal uradni pevec benda pred dobrim mesecem in se je vseeno odločil: ja, gremo Aeon.
In šlo je. Smooth as butter.
Če moramo biti pikolovski, morda kakšnih 87 odstotkov tistega, kar imamo zapisano v glavi po devetintridesetih koncertih z Ryom. Kar je za prvi koncert s PK-jem, ki smo ga videli, precej nora številka.
Do zadnjega komada smo čakali še nekaj. Če bo novi pevec Crystal Lake, bo moral prej ali slej med ljudi. Med Apollo smo ga dočakali: PK se je vrgel med publiko in del skladbe odpel med crowdsurfingom. Ostali člani benda so se tokrat podobnim neumnostim odpovedali, toda dobili smo vsaj košček starega Crystal Lake cirkusa.
In ko smo že mislili, da smo z njim za tisti večer zaključili, se je nekaj minut pozneje izkazalo, da še ni rekel zadnje besede.
Edina kritika? Da so očitno doma pustili “lučkarja”. Bend je iz nekega razloga odkiral skorajda celotni set v popolni temi.
Setlista:
1) Everblack
2) Blüdgod
3) Hail to the Fire
4) SIX FEET UNDER
5) Aeon
6) Prometheus
7) The Weight of Sound
8) Apollo
Fear Factory so nastali v Los Angelesu leta 1989 in v naslednjih treh desetletjih postali ena ključnih skupin, ki so povezale death metal, industrial, elektroniko in strojno natančen riffing v zvok, ki ga je kasneje posnemala cela generacija bendov. Njihov prvenec Soul of a New Machine je izšel leta 1992, pravi preboj pa je sledil z danes kultnim Demanufacture leta 1995. Prav tam so do popolnosti razvili kombinacijo brutalnih, skoraj mehansko odigranih kitarskih rifov Dina Cazaresa, industrijskih elementov ter značilnega kontrasta med agresivnimi kriki in čistimi refreni Burtona C. Bella.
Leta 1998 je sledil še Obsolete, konceptualni album o konfliktu med človekom in strojem, ki je bend dokončno potisnil med največja imena moderne težke glasbe. V naslednjih letih so izdali še Digimortal, Archetype, Transgression, Mechanize, The Industrialist, Genexus in leta 2021 deseti studijski album Aggression Continuum. Fear Factory so vmes doživeli več razpadov, menjav članov in precej javnih pravnih sporov, a jedro njihovega zvoka je ostalo praktično nespremenjeno: distopične zgodbe o tehnologiji, umetni inteligenci in izgubi človeškega nadzora nad lastnimi stvaritvami.
Po dokončnem odhodu Burtona C. Bella je mikrofon prevzel Milo Silvestro, sedanjo postavo pa ob njem sestavljajo ustanovni kitarist Dino Cazares, basist Tony Campos in bobnar Pete Webber. Avgusta 2026 so z novo skladbo Roboticist prvič predstavili tudi studijski posnetek celotne aktualne postave – precej primerno nadaljevanje benda, ki že več kot tri desetletja opozarja, da se bo odnos med človekom in strojem prej ali slej končal nekoliko slabše, kot si predstavljamo.
Fear Factory so bili očitno odločeni, da večer zaključijo čim prej. Če je bil začetek njihovega nastopa napovedan ob 22. uri, se je industrijski stroj zagnal že ob 21.50. Po mikrofonu je zato sledil urgentni vpoklic kadilcev, naj se hitro vrnejo v dvorano.
In tokrat beseda »dvorana« ni pomenila petdeset ljudi. Boogaloo je bil nabito poln.
Z Acres of Skin so Fear Factory začeli približno 80 minut dolgo potovanje skozi svojo diskografijo, nato pa nadaljevali z Industrial Discipline, Powershifter in Shock. Trenutno zasedbo poleg Dina Cazaresa sestavljajo vokalist Milo Silvestro, basist Tony Campos in bobnar Pete Webber, največ vprašanj pa je razumljivo spremljalo prav Silvestra, ki je stopil v čevlje Burtona C. Bella.
In čevlji niso ravno majhni.
Toda Fear Factory leta 2026 ne delujejo kot tribute bend samim sebi. Silvestro starega materiala ne poskuša zgolj kopirati. Njegov vokal se dovolj približa karakterju, ki ga poslušalec pričakuje od Fear Factory, hkrati pa mu pusti dovolj lastnega obraza, da celotna stvar ne zdrsne v karaoke.
Pri Edgecrusher pa smo dobili nepričakovani encore Crystal Lake zgodbe. Po končanem fotografiranju so nas iz foto pita seveda vrgli med ljudi, kjer je bila takšna gneča, da smo oder videli približno toliko kot doma iz Ljubljane. Nenadoma pa se je iz zvočnikov zaslišal zelo znan vokal.
PK.
Najprej smo ga prepoznali po glasu, šele nato pa za kakšnih petnajst sekund med glavami obiskovalcev dejansko videli, da se nam ne meša. PK se je vrnil na oder kot gost Fear Factory in skupaj z Milom odpel Edgecrusher. Vizualno smo od njegovega gostovanja ujeli približno toliko kot človek, ki kupi vstopnico za koncert za stebrom. Vokalno ga je bilo precej težje zgrešiti.
Fear Factory so v nadaljevanju precej pogumno pobrskali tudi po manj očitnih delih svoje zgodovine. Ob No One, Invisible Wounds (Dark Bodies) in Soul Hacker so predstavili tudi novo skladbo Roboticist, prvo novo pesem aktualne postave.
Objavili so jo 29. avgusta – na datum, ko v filmskem svetu Terminatorja Skynet postane samozavesten. Če obstaja bend, ki lahko izid singla načrtuje okoli dneva začetka strojne apokalipse, so to Fear Factory.
Sledila sta še Martyr in Arise Above Oppression s prvenca Soul of a New Machine, nato pa eden zanimivejših trenutkov večera – Archetype. Gre seveda za naslovno skladbo albuma iz obdobja, ko Dino Cazares sploh ni bil član Fear Factory. Pred skladbo je občinstvu povedal, da bodo odigrali pesem, za katero si je nekoč prisegel, da je ne bo nikoli igral.
Čas očitno poleg ran celi tudi stare zamere.
Mi smo se zaradi poti nazaj proti Ljubljani od Boogalooja poslovili nekoliko pred zaključkom, zato zadnjih minut ne bomo prodajali kot nekaj, kar smo sami videli. Tisti, ki so ostali, pa so dobili verjetno najbolj pričakovan del večera.
Fear Factory so za zaključek prihranili Demanufacture, Zero Signal in Replica, pri kateri naj bi Boogaloo dokončno eksplodiral, nato pa so namesto še enega udarca z macolo večer zaključili z nekoliko bolj emocionalno Resurrection.
Ko se je stroj ustavil in so se prižgale luči, je iz ozvočenja zadonela še glavna tema iz Terminatorja. Ker govorimo o Fear Factory, primernejše odjavne špice verjetno ni bilo mogoče izbrati.
Setlista:
1) Acres of Skin
2) Industrial Discipline
3) Powershifter
4) Shock
5) Edgecrusher (z gostom PK-jem iz Crystal Lake)
6) Linchpin
7) No One
8) Invisible Wounds (Dark Bodies)
9) Soul Hacker
10) Roboticist
11) Martyr
12) Arise Above Oppression
13) Archetype
Encore:
14) Demanufacture
15) Zero Signal
16) Replica
17) Resurrection
Avtor: Denis Paradiž & Admir Komić
Fotografije: Denis Paradiž
Video: Admir Komić
Če bi morali večer strniti, bi lahko rekli precej preprosto: The Nocturnal Affair so si zaslužili nekaj sto ljudi več, Hate bi lahko brez težav oglaševal Manfrotto, Fear Factory pa so dokazali, da se njihov stroj po več kot treh desetletjih še vedno vrti z zelo malo tolerance.
Crystal Lake?
Mi smo v Zagreb prišli predvsem zaradi njih.
In prvič po dolgem času smo iz dvorane odšli z občutkom, da se je vrnil vsaj del tistega Crystal Lake, zaradi katerega smo se pred leti sploh začeli voziti za njimi po Evropi. Fant, ki je nekoč stal v publiki v Busanu, gledal Rya in si mislil »to hočem početi«, danes stoji na njegovem nekdanjem mestu.
PK ima kljukico in odobravanje, najverjetneje največjih fanatikov njegovega novega benda v Evropi. Želimo mu uspešno kariero!
