Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Beggars Opera
Založba: Vertigo Records
Izid: year
Trajanje: 42:04
Ocena: 4.5/5
Škotski simfonični progrockerji Beggars Opera so bili ena izmed tistih skupin, katerim je po prvih dosežkih marsikdo napovedal dolgo in uspešno kariero, saj jim je na začetku kazalo zares dobro, vendar je niz dogodkov po začetku sedemdesetih žal ubral drugačen tok od pričakovanega in dandanes komajda še kdo ve za njihov obstoj, če že ni slučajno velik ljubitelj britanske progresivnorockovske scene. Klasični Beggars Opera z začetka sedemdesetih so bili izjemno talentiran in tehnično izpiljen band z naravnost fascinantnimi aranžerskimi in improvizacijskimi veščinami.
Morda so bili celo najbolj nadarjeni glasbeniki od vseh primerljivih škotskih rock skupin iz tistega obdobja, zato ni čudno, da je bilo precejšnjo razočaranje, ko so po treh sijajnih studijskih albumih izgubili nekdanji artistični navdih ter zabredli v precej čudno, komercialno obarvano smer, ko so postali samo še bleda senca nekdanje veličine. Njihov prvi single, »Sarabande«, je naletel na lep odziv po državah kontinentalne Evrope, še preden so leta 1970 izdali svoj studijski prvenec, »Act One«, ki je bil celo eden izmed najboljših debutov kakšne simfoprogrockovske skupine, kar zgovorno priča o kvaliteti te kultne škotske skupine.
Beggars Opera so na svojih prvih dosežkih ponekod občasno spominjali na precej bolj znane glasbene rojake na čelu z Jethro Tull, The Nice, Deep Purple in Uriah Heep, vendar so bili obenem zvokovno dovolj originalni, da so si hitro pridobili kar nekaj nadvse zvestih privržencev, ki so uživali v njihovi eksplozivni in pogostokrat pompozni mešanici rocka in simfonike, sredi katerih ni manjkalo divjih, vendar skrbno nadzorovanih improvizacij med katerimi je redno sevala tehnična briljantnost. Tradicionalni Beggars Opera zvok, katerega so utemeljili na »Act One«, je slonel na mogočnih kitarskih variacijah ustanovitelja in neformalnega šefa banda Rickya Gardinerja ter kompleksnih orkestralnih aranžmajih v režiji klaviaturista Alana Parka, pravega mojstra za energično in dinamično igranje Hammond orgel, ki so posameznim stvaritvam pogostokrat vnašale mračno atmosfero.
Originalni Beggars Opera pevec, Martin Griffiths, se je obenem ponašal s prepoznavnim in karizmatičnim vokalom, ki je bil glasovno nekoliko soroden legendarnemu Davidu Byronu (Uriah Heep), kar so na svojih zgodnjih dosežkih znali dobro izkoristiti. Pogostokrat jazzovsko zasoljene ritmične nianse v režiji basista Marshalla Erskinea in bobnarja Raymonda Wilsona so dodatno izboljšale kompleksno naravo večine »Act One« kompozicij, ki so bile vse po vrsti svojevrstna mešanica eklektičnosti, nepredvidljivosti in skorajda igrive melodičnosti. Lep primer izjemne improvizacijske duhovitosti in občutka za pomp je že uvodna skladba »Poet And Peasant«, ki se odpre s psihadeličnim introm, čemur sledijo bravurozne orglarske variacije in razbeljeni bobnarski stampedi, medtem ko sredi pospešenega tempa vladajo skorajda manijakalni Griffithsovi vokalni manierizmi. Dramatične kitarske harmonije v zaključnem delu so čez deset let z minimalnimi spremembami postale standard v NWOBHM sceni in klasičnemu heavy metalu.
»Passcaglia« je zaznamovan s klasicističnimi orglarskimi aranžmaji in agresivno nastrojenimi ritmičnimi preskoki, sredi česar še posebno navduši Martinov melanholični pevski pristop, ki je tokrat v ostrem kontrastu z njegovim vokalnim norenjem na prejšnji skladbi. Gardiner ob vsaki priložnosti razkazuje svoje izjemne kitarske tehnične veščine in nakaže, zakaj ga je leta 1976 k sodelovanju na albumu »Low« povabil sam David Bowie. Parkove orglarske improvizacije so prava paša za ušesa in s svojo mračno, vendar obenem razposajeno naravo asociirajo na orglarsko igranje kakšnega posebno nagajivega parkeljna, ki istočasno jaha raketo. »Memory« se odpre s kompleksnim in pompoznim inštrumentalnim uvodom, kjer vlada srditi boj med orglami in električno kitaro, medtem ko se Griffiths izkaže s svojstveno pevsko mešanico čustvenosti in teatralnosti prek katere posreduje temačno besedilo o nesrečni ljubezni.
Temu sledita dve skorajda dvanajst minut dolgi kompoziciji. Prva izmed njih je fascinantni improvizacijski inštrumental »Raymond’s Road«, kjer se Parku in bobnarju Wilsonu dobesedno zmeša kar se tiče količine norih orglarskih in ritmičnih improvizacij, obenem pa vsebuje nadvse zanimivo variacijo Mozartove klasike ‘Mala nočna glasba’. Slednja zveni tako temačno kot, da bi se Mozart spustil iz nebes v pekel in bi jo, ob posebnih ritmičnih pospeških, odigral za nadvse čuječen zbor hudičev. Tudi Gardinerju se med vratolomnim kitarskim improviziranjem v prvem delu tega epa večkrat ‘odklopi film’. Sicer pa celoten band med dolgim inštrumentalnim jamom s ‘supersoničnim’ tempom zveni kot, da bi imeli pod nogami prižgane zaboje z dinamitom in bi se jim mudilo, da čimprej skočijo stran. V zadnjem delu, sredi norih improvizacij, spretno vnesejo še zabavno variacijo Rossinijeve klasike ‘William Tell’ ter Griegovega ‘V dvorani gorskega kralja’ s čimer nori ples inštrumentov doseže svoj vrhunec.
Za epski finale pa Beggars Opera postrežejo z ambientalnim vrhuncem albuma v podobi »Light Cavalry«, kjer vnovič demonstrirajo zavidljivo raven tehničnih vrlin in ritmične hitrosti, pri čemer se lahko še dandanes oblizujejo vsi tisti, katerim so Dream Theater najljubši band. Pompozni uvodni, inštrumentalni del s sakralno obarvanimi orglarskimi harmonijami spominja na norije s predhodne kompozicije, kar se konča v tretji minuti, ko vpade Griffithsov melodramatični vokal, ki sredi norih ritmičnih divjanj, kjer bobni vnovič pridobivajo dvojne pospeške, poskrbi za ustrezno infuzijo subtilnosti. Pompozne orglarske variacije dosežejo svoj vrhunec v epskem izlivu, medtem ko genialne kompozicije kot je »Light Cavalry« hipoma sprožijo občutek obžalovanja, ker tako izjemnemu bandu, ob neustrezni promociji, glasbene zvezde niso bile naklonjene, da bi se zapisali med največje.
»Act One«, fascinanten prvenec, še dandanes ostaja eno izmed ključnih del škotskega progresivnega rocka ter prvi v nizu treh zelo dobrih Beggars Opera albumov z Martinom Griffithsom na glavnem vokalu. Žal je po njegovem odhodu kvaliteta Beggars Opera glasbe drastično padla navzdol, saj je Ricky Gardiner potlej sprejel kar nekaj dvomljivih odločitev povezanih z usodo tega kultnega banda. Po dolgem premoru ob začetku osemdesetih od leta 1996 dalje Beggars Opera deluje kot precej drugačna zgodba, saj gre za družinski trio Gardinerja, njegove žene, klaviaturistke Virginie Scott ter njunega sina Toma na bobnih. Ta verzija banda ima komajda še kaj skupnega s klasičnimi Beggars Opera, čeprav nosi isto ime.
Zasedba
Martin Griffiths – vokal
Ricky Gardiner – glavna kitara
Alan Park – orgle
Marshall Erksine – bas kitara
Raymond Wilson – bobni
Produkcija
Phil Coulter in Bill Martin
Seznam skladb
1. Poet and Pesant (7:10)
2. Passacaglia (7:04)
3. Memory (3:57)
4. Raymond’s Road (11:49)
5. Light Cavalry (11:57)
