Airbag: A Day at the Beach

0 52

“Kemija je tu in album grabi intenzivno. Od prve do zadnje sekunde njegove vse prej, kot veseloigre, s katerim pa posegajo Airbag na nova prostranstva svojega razvojnega artizma. V velikem slogu. Bil je že čas. “

Založba: Karisma Records
Datum izida: 19. 6. 2020
Produkcija: Airbag
Dolžina albuma: 48.07 min
Zvrst: Space Rock / Progressive Rock
Ocena: 9.0/10
Kupi album!


Kaj je to tripoidna sanjava izkušnja, ki te ponese v stanje sladkobno ezoterične transcedentalne (lahko tudi izventelesne)  izkušnje valujočega pleteža šelestečih sintetizatorjev, repetitivnega »zankanja« in ječavih, dolgo odzvanjajočih tonov kitare? Koncizno odmerjena plovba, ki zapolnjuje pretežno srednji harmonični register izbrane zvočne krajine, ki sproža tudi kurjo polt? Ta odgovor zelo dobro poznajo norveški space prog rockerji Airbag.

Bend, ki deluje kakih 15 let, čeprav segajo njegovi zametki v leto 1994 in ima ogromno izkušenj tudi v preigravanju znotraj tribute to Pink Floyd zasedbe The Pink Floyd Experience, se v letošnjem letu vrača torej s svojim petim izdelkom »A Day at the Beach«.

Album napove fenomenalna naslovnica, po vzoru Hipgnosis oblikovanja, kar prikliče hipoma zasedbe Porcupine Tree, Pink Floyd in Marillion, pri čemer, pa zanimivo dovolj, dobimo že ob samem pogledu na naslovnico albuma, kar uvodni odgovor na vprašanje, kaj lahko pričakujemo od same glasbene vsebine (tudi) novega Airbag izdelka.  Peščena plaža kopajoča se v sočnem zahodu, obilno posejana s plišastimi medvedki zaritimi z glavo do vratu v drobnozrnati peščeni granulat, ki mu rečemo po domače mivka. Z zelo aktualno simboliko glede na situacijo, ki jo preživlja človeštvo na globalni ravni.

Uvodna Machines and Men napove, da je pred nami album slogovnega odklona, glede na pretekle štiri. Po graduiranem vhodu v skladbo, ki ga naraščajoče vzdržuje uvodni ton, se malo pred dvema minutama, komad prelevi v ritmični marš podprt z močno bas nogo gostujočega basista Kristiana Karla Hultgrena iz norveške progresivne rock zasedbe The Wobbler, ki nadgrajuje hipnozo v drži ‘new wave’ in celo ‘shoegaze’ retorike alternativnega rocka osemdesetih, kar bo poznavalce dosedanjega Airbag opusa definitivno presenetilo. Kar namiguje skupna z uvodno skladbo, se udejanji v preostanku materiala novega albuma. Airbag so se na petem izdelku torej odmaknili od obsesivnega kopiranja Pink Floyd ter nekako vendarle našli svoj pravi album. Svoj. Je pa zanimivo to, da je bend pred izdajo tega albuma najprej »nazadoval«« iz kvinteta v trio. Lahko da je to bilo celo nujno, da je bend lahko posegel po zrelostni širitvi svojega glasbenega artizma.

Bjørn Riis, idejni vizionar in vodja skupine, vsekakor posega po tipskih »Gilmoureskah«, ki izstopajo v fascinantnem izhodu drugega dela naslovne skladbe, zanimivo pa je, da vlečejo t. i. »Floydizmi« prej na »Divison Bell« ero, kot na Roger Waters ero, saj temu botruje sam slog komponiranja, kot tudi moderna produkcija, v kateri so kontrasti med gradniki zvočne slike izrazito magnificirani (intenzivirani). Zato je treba ta album poslušati s slušalkami. V miru in z užitkom. V tistem dobro znanem sladkem pričakovanju, ko dosežeš fazo, da te album nepovratno zgrabi in z zvokom popolnoma zasvoji. 

Airbag so mojstri svojega posla. Odmerjajo jasne, preproste in koncizno odmerjene korake komponiranja, ki ne prenašajo nikakršne fragmentacije ali čudaških odklonov eksperimentiranja, s čimer bi slučajno posegali na polja avant-proga. Atonalnih figur ta zasedba prav tako nikdar ni prav dobro prenašala in tudi sedaj jih ne. S tem, ko se je odlepila od pretirane podobnosti s Pink Floyd, pa stopajo v ospredje smiselne primerjave s skupinami, ki izhajajo iz alternativnorockovskega artizma, po vzoru Radiohead in na drugi strani celo The Pineapple Thief, s to razliko, da »A Day at the Beach« nedvoumno prinaša za skupino točko preloma, ko je ta naposled našla svoj prepoznavni slog in zvok. Album pluje na šelestečih zavesah sintetetiziranja, ki so kontrastno podprte z navito retoriko ritem sekcije, dodanimi programskimi zankami in »echo delay« efektiranjem nalaganja zvočnih plasti, kar dosega družno zgostitev ustvarjenih zvočnih krajin. Izraziti element melanholije dodatno intenzivira »strti«, občasno že kar »skrušeni« vokal Asle Tostrupa.

Kemija je tu in album grabi intenzivno. Od prve do zadnje sekunde njegove vse prej, kot veseloigre, s katerim pa posegajo Airbag na nova prostranstva svojega razvojnega artizma. V velikem slogu. Bil je že čas. 

Seznam skladb:
1. Machines and Men
2. A Day at the Beach (Part 1)
3. Into the Unknown
4. Sunsets
5. A Day at the Beach (Part 2)
6. Megalomaniac

Zasedba:
Asle Tostrup – vokal
Bjørn Riis – kitara
Henrik Fossum – bobni

Gostujoči glasbenik:
Kristian Karl Hultgren – bas kitara


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki