Alan Parsons v Celovcu uspešno združil moči s Kipom Wingerjem (2013)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 97

“Vsakdo, ki želi doživeti popoln večer čiste zvočne perfekcije, nesramno nalezljive melodičnosti in brezmejne virtuoznosti med izvedbo nekaterih največjih rock klasik sedemdesetih in osemdesetih, “

Lokacija: Celovec (Klagenfurt) / Wörtherseebühne / Avstrija
Datum: nedelja, 04.08.2013


Art rockovski koncertni perfekcionisti Alan Parsons Live Project so se tokrat oglasili v Celovcu (Klagenfurt), kjer so zasedli oder neposredno ob idiličnem alpskem jezeru Wörthersee. Po dunajskem ogledu legendarnega angleškega glasbenika, producenta in zvočnega inženirja Alana Parsonsa ter njegove tovarišije vsestranskih glasbenikov, ko smo bili priča popolni koncertni fantaziji na najboljši možni profesionalni način, so bila pričakovanja pred njihovim nastopom v Celovcu razumljivo visoka, če ne celo še večja kot prej. Nekoliko je temu gotovo botrovalo dejstvo, da je Alan za potrebe turneje kot posebnega gosta povabil kultnega ameriškega pevca Kipa Wingerja, najbolj znanega kot šefa glam metal banda Winger, čeprav se je v zadnjih letih dodobra uveljavil tudi kot imeniten samostojen glasbenik.

Multi-inštrumentalist Kip, ki je poleg petja med nastopom občasno igral tudi na akustično kitaro, je v Alan Parsons Live Project prišel kot začasna, poletna zamenjava za pevca PJ Olssona, še enega fantastičnega vokalista, katerega vokal je bil vselej idealen za izvajanje legendarnih The Alan Parsons Project hitov. PJ, ki se bo jeseni vrnil nazaj v Alanov spremljevalni band, se je moral zaradi nujnih obvez odpovedati poletni turneji, zato je Kip na njegovo mesto vskočil kot naročen. Tudi za klaviaturimi je bila tokrat druga oseba kot ponavadi, saj je Tom Brooks za poletno turnejo zamenjal dolgoletnega klaviaturista Mannya Foccarazza. Številne med nami pa je najbolj zanimalo, kako bodo dolgoletne TAPP klasike izpadle v izvedbi takšnega ‘zelo ameriškega’ pevca kot je Kip Winger. Vsi člani Alanovega banda so sicer Američani, kar je za nekoga, ki je večino svoje profesionalne kariere sodeloval z britanskimi glasbeniki na čelu z The Beatles in Pink Floyd precej nenavadno, vendar povsem logično, saj z družino že dolgo živi v razvpitem kalifornijskem mestu Santa Barbara.

Nabor izvedb v tem večeru je bil zelo podoben kot ob našem prejšnjem srečanju na Dunaju s tem prijetnim presenečenjem, da so Alan in njegovi glasbeni pajdaši koncert odprli z »The Turn Of a Friendly Card« (1980) klasiko »May Be a Price to Pay« sredi katere nas Kip nekako še ni povsem prepričal, da interpretacije TAPP zimzelenov v njegovi režiji izpadejo enako prepričljivo kot v PJ-evi izvedbi. Kmalu zatem ga je na glavnem mikrofonu pri izvedbi »Ammonia Avenue« (1984) megahita »Don’t Answer Me« zamenjal poglavar Alan, ki je bil na odru s svojimi klaviaturami ponovno za eno stopnico privzdignjen glede na ostale člane njegovega banda, čeprav se je tokrat precej več sprehajal po odru in bil še boljše razpoložen kot smo ga bili vajeni na Dunaju. Alan si je vzel ekskluzivno pravico, da po smrti TAPP soustanovitelja, škotskega pevca/klaviaturista Erica Woolfsona, poje oba največja hita te nepozabne skupine in čeprav njegove pevske interpretacije ne dosegajo originalov, še vedno izpadejo zelo dobro. Tu je z mogočno solažo na saksofonu svoj prvi ‘zvezdniški trenutek’ v tem večeru doživel tudi saksofonist/pevec Todd Cooper, ki je Kipu pomagal pri glavnini pevskih izvedb ter nekajkrat prevzel vlogo glavnega pevca.

Gospod Winger nas je dokončno prepričal z imenitno verzijo energetskega polnilca baterij »Damned If I Do«, s katero je opravičil svoj tipični ameriški, gizdalinsko-pobalinski videz, s katerim je precej izstopal sredi na odru zbrane druščine. Med venčkom »Breakdown/The Raven«, kjer mu je pri petju zavzeto pomagal tudi Cooper, pa smo že vsi občudovali njegovo izjemno vokalno bravuroznost. Kako dober pevec je pravzaprav Winger, se je pokazalo zlasti na bolj umirjenih trenutkih, kot denimo na vselej ganljivi hit baladi »Time«, katero je odpel s prav posebnim žarom, skorajda na ravni originalnega pevca te klasike, se pravi Woolfsona. Na »I Wouldn’t Want to Be Like You« se je kot glavni pevec prvič in zadnjič v tem večeru izkazal tudi odlični kitarist Alastair Greene, kateri je bil tokrat izjemno razpoložen in je ponudil še za kanček več duhovitih improvizacij kot ob našem prejšnjem srečanju.

Izjemno lekcijo v petju vokalnih multi-harmonij je Alanov band na moč posrečen način demonstriral tudi na melodramatičnem rušilcu »La Sagrada Familia«, s katerim so se spomnili na legendarnega španskega arhitekta Antonia Gaudija in njegov še danes nedokončani veliki arhitekturni projekt. V nekem trenutku je Kip pozval publiko, ki je pri največjih hitih intenzivno sodelovala s petjem in bila neobičajno živahna za pregovorno hladne Avstrijce, naj začne skandirati Alanovo ime. Germanizirana verzija njegovega imena pa se je slišala kot ‘Alen’, namesto Alan, na kar jih je napol v šali, napol zares tudi sam opozoril. Bradati producent zajetnega stasa, a toliko bolj prijetnega vokala, je ves čas skrbno bdel nad svojim bandom in elegantno menjal med kitaro in sintetizatorjem.

Pri tem ni pozabil omeniti svojega najnovejšega dvojnega koncertnega albuma »Live Span« (2013), posnetega v nemškem Stuttgartu, dne 24.03.2013, ki je med obiskovalci šel pred, med in po nastopu koncerta za med. Enega izmed vrhuncev večera je nedvomno predstavljala izvedba celotne druge polovice že prej omenjenega albuma »The Turn Of a Friendly Card«, katerega so izvedli skorajda v celoti. Oba glavna pevca, se pravi Winger in saksofonist Cooper, sta nas še posebno navdušila med izvedbama pompoznega energetskega katalizatorja »Snake Eyes« in ganljive balade »Nothing Left To Lose«. Slednja je bila še ena prava mala šola fenomenalne uporabe vokalnih multi-harmonij, katero so Alan in tovarišija naštudirali do popolnosti.

Koncertno vzdušje je še podkurila sijajna verzija »Pyramid« (1978) klasike »What Goes Up«, katero je Winger prav tako odpel na fenomenalen način in nas do tega trenutka dokončno prepričal, da je bil tako rekoč idealen pevski gost. Temu je sledil daljši inštrumental »Luciferama«, sestavljen iz kultnih inštrumentalov »Lucifer« in »Mammagamma« v katerega so, po pričakovanju, vpletli dodatne improvizacije. Ozvočenje je bilo ves čas na zavidljivi ravni, kar je od zvočnega perfekcionista Alanovega kova povsem samoumevno. Posebno omembo si zasluži tudi bobnar Danny Thompson, ki je ravno v tem večeru praznoval rojstni dan, medtem ko nas je basist Guy Erez navdušil s kopico imenitnih improvizacij.

Tudi »Don’t Let It Show« in »Prime Time«, še dva nepozabna hita iz zlatih časov TAPP, sta izpadla fantastično in tedaj je napočil veliki vrhunec večera. Govor je seveda o največjem TAPP hitu sploh, »Eye in The Sky«, ki je bil, tako kot ponavadi, v uvodu pospremljen z nič manj legendarnim inštrumentalom »Sirius«, katerega je v zlatih časih Michaela Jordana za otvoritve tekem uporabljala slovita NBA ekipa Chicago Bulls. To je tisti magični trenutek vsakega nastopa Alan Parsons Live Project, ko evforija popolnoma prevzame publiko, ki se začne s stolov stekati pod oder in ko Alan za kratek čas spet postane osrednji glas večera. Številni med publiko so se v tem večeru z duhom uspešno vrnili v mlada leta, ko so TAPP hiti zavzemali vrhove glasbenih lestvic in jih je skozi večino osemdesetih vrtela vsaka poštena radijska postaja.

Na dodatek ni bilo potrebno dolgo čakati in mojstri zvočne perfekcije so nas najprej navdušili z vselej uporabnim spodbujevalcem koncertnega vzdušja »(The System) of Doctor Tarr and Professor Fether«. Zatem se je z izvedbo melanholične balade »Old and Wise«, kjer so se številni priletni pari prijeli za roke in se spomnili na mlada leta, temperatura za trenutek nekoliko polegla, kar pa ni dolgo trajalo. Alan in njegovi zvesti podaniki so z zaključno »The Turn Of A Friendly Card« bombo »Games People Play«, ki s svojim intelektualnim besedilom vselej poslušalcem pusti dodatno filozofsko ‘kost za glodanje’, ta večer samih superlativov končali na najboljši možni način in doživeli buren aplavz, ki zlepa ni pojenjal. Prav neverjetno je bilo opazovati evforijo avstrijske publike, glede na to, da so še ob začetku nastopa ostala številna sedišča prazna. Do konca večera pa prostih sedežev več ni bilo ravno v izobilju.

Vsakdo, ki želi doživeti popoln večer čiste zvočne perfekcije, nesramno nalezljive melodičnosti in brezmejne virtuoznosti med izvedbo nekaterih največjih rock klasik sedemdesetih in osemdesetih, za nobeno ceno ne sme zamuditi nastopa Alan Parsons Live Project. Pri tem ni važno ali je na vokalu PJ Olsson, idealni glas pri posnemanju magije izvornih, studijskih verzij TAPP klasik, ali Kip Winger, kateri jim s svojim čarobno melodičnim vokalom zagotovi dodatno vrednost.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
01. May Be a Price to Pay
02. Don’t Answer Me
03. Damned If I Do
04. Breakdown / The Raven
05. Time
06. I Wouldn’t Want to Be Like You
07. La Sagrada Familia
08. The Turn of a Friendly Card (Part One)
09. Snake Eyes
10. The Ace of Swords
11. Nothing Left to Lose
12. The Turn of a Friendly Card (Part Two)
13. What Goes Up
14. Lucifer / Mammagamma
15. Psychobabble
16. Don’t Let It Show
17. Prime Time
18. Sirius
19. Eye in the Sky
—dodatek—
21. (The System of) Dr. Tarr and Professor Fether
22. Old and Wise
23. Games People Play

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X