Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Ten
Založba: Rocktopia Records
Izid: year
Trajanje: 54;22
Ocena: 4/5
Dolgoživi britanski veterani melodičnega hard rocka Ten, se vračajo na sceno z novim studijskim dosežkom, ki so mu dodelili naslov “Albion”. Naziv albuma izhaja iz najstarejšega uradno dokumentiranega poimenovanja britanskega otočja, še iz časov kraljice Boadicia-e. Tudi novi album “Albion” se drži tradicije, po kateri so Ten postali v krogih ljubiteljev melodičnega rocka zelo cenjeni in spoštovani ter dostavlja niz preverjeno vžigajočih rockovskih himen, z grabežljivimi refrenskimi napevi. Gre torej še za en dokument klasičnega Ten rocka! Gre za novo izvrstno podano specifično glasbeno zmes, katere jedro ostaja melodična rock forma, obtežena s pompom, ki ga razpenjata točkovno dodajanje form neo-klasicizma, na drugi strani pa ostaja v aranžmajih prisoten izraziti dotik keltskega folk melosa. Glede tega pravzaprav ni primerljivih zasedb na planetu. Nemara občasno le britanski Dare in sicer v kasnejšem obdobju svojega delovanja.
Ultimativni vodja in poglavar skupine, njen pogonski motor in vizionar, glavni komponist in tekstopisec, vokalist Gary Hughes se je v času nastajanja albuma »Albion« odločil za dokaj revolucionarno potezo osvežitve zvoka, pa tudi deloma aranžmajev. V zasedbo je vpoklical kar dva dodatna kitarista. To pomeni da so po novem pri Ten skupaj v postavi kar trije kitaristi. Poleg Johna Halliwella sta se ekipi torej priključila Dann Rosingana (Jagged Edge, A2Z, Hysteria, Shellshocked) in Steve Grocott (Sevendayz).
Učinek je opazen na vseh sferah aranžiranja novega materiala! Najprej »zbode« v uho izrazito trda zvočna slika, iz katere bolščijo kitarske fraze bolj jedrnato glede na predhodne izdelke. Na tak način se zasedba približuje dosjeju prvih dveh studijskih albumov, kar zna s pridom izkoriščati tudi na koncertnih nastopih, pri interpretaciji starejšega studijskega materiala. Hughes je tudi na novem albumu izkazal izjemno navdahnjenost v kompozicijah. Le te se lahko pohvalijo z izredno dovršenimi vodilnimi motivi, ki so zapisani sledenju optimalnega iztržka muzikalične vrednosti. Pompa in bombastike nikakor ne manjka! Poleg tega, da riffi po novem »primejo« mnogo trše v produkciji, so trije kitaristi izdatno izkoriščeni tudi v funkcijah okraševanja vodilnih motivov in lahko trdim, da kitarska igra že dolgo ni bila tako razgibana in zanimiva pri katerem izmed studijskih albumov skupine.
Aranžmaji so znova postavljeni na način, da funkcionira ekipa podobno kot orkester. Gradniki zvočne slike posedujejo izredno kontrastiranje na relaciji klaviature – kitarske fraze, kot tudi jedrnatost ritem linije, ki tvori čvrsto ogrodje skladbam. Hughesov vokal ostaja ena osnovnih zaščitnih znamk tudi novega Ten albuma. Njegov strasten, a blago mračen vokal, je osnovni kreator velikega drama teatra, ki se razvija tudi na novem albumu z vso mičnostjo prevzetne intenzitete. Utramelodične nalezljivosti albumu nikakor ne primanjkuje, Hughes pa spravi tudi na novem albumu nekaj resnično presunljivo dovršenih melodij, kot so refrenski napevi otvoritvene Alone in the Dark Tonight, pa na sredini Die For Me, ali pred njo mini epska suita z všečnimi modulacijami, podkrepljena tudi s programsko zvočno zanko, imenovana A Smuggler’s Tale. Hughes je pravzaprav storil na albumu eno samo samcato napako. Za eno izmed skladb je uporabil v petju verzov italijanski jezik. Navadno brijemo norca iz italijanske angleščine. No tokrat lahko v skladbi Gioco’d Amore (prevod: Igra ljubezni) brijemo norca iz angleške italijanščine, ki je v interpretaciji Hughesa docela obupna. Skladba nosi sicer izreden aranžma, všečni teater, dotik klasičnega! Gre za baladno točko, ki pa jo uničuje površno jemanje italijanskih verzov s strani Hughesa. Torej ni dovolj, če ti je italijanski jezik v glasbi všeč. To ne zadošča. Moraš imeti posluh zanj in ga v metriki tudi pravilno polagati in oblikovati. Hughes je pač tu storil napako, ki jo sam verjetno niti ne občuti. Vendar pa je odklon glede na druge točke prevelik, da ne bi deloval pri poslušanju albuma kot celote moteče.
»Albion« je v vsem sicer izjemno lep izdelek in prava poslastica za vse privržence skupine, ki lahko stoji brez dlake na jeziku ponosno ob boku svojim starejšim studijskim bratom. Princip in energija aranžiranja sta preneseni z odličnih predhodnikov »Stormwarning« (2011) in »Heresy And Creed« (2012), z osnovno razliko, da so kitare po novem v produkciji dodatno izpostavljene v zvočni sliki, prav tako pa so dodatno nadgrajene posamezne pasaže, kjer je slikovitost kitarske igre s strani vseh treh kitaristov zelo dobro vpeta v kompozicije. Dobili smo torej še en nadvse fascinanten Ten album! Hughes pa se nahaja v novem kreativnem zenitu in ima bojda pripravljen že material za izdajo novega studijskega albuma, ki naj bi po pevčevih besedah izšel že prihodnje leto. Naj torej nov renesančni razcvet skupine Ten nikar ne ugasne!
Zasedba
Gary Hughes – vokal
Dann Rosingana – kitara
Steve Grocott – kitara
John Halliwell – kitara
Steve Mckenna – bas kitara
Darrel Treece-Birch – klaviature
Max Yates – bobni
Produkcija
Gary Hughes
Seznam skladb
1. Alone In The Dark Tonight
2. Battlefield
3. It’s Alive
4. Albion Born
5. Sometimes Love Takes The Long Way Home
6. A Smuggler’s Tale
7. Die For Me
8. It Ends This Day
9. Gioco D’Amore
10. Wild Horses
