Alcatrazz: Born Innocent

0 76

Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 31. 7. 2020
Produkcija: Graham Bonnet
Dolžina albuma: 57.58 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Metal
Ocena: 9.0/10


Alcatrazz poznavalcem svetovnega hard rocka ni treba posebej predstavljati. Saj se ne motim, ne? Sploh v oziru, da se slovenski preštejmo na prste ene roke?  Naj skrajšam. Alcatrazz so Rainbow, aktivni na opazno dejavnem odmerku šamanske mešanice rdečih mušnic in Atrope belladone. Ne glede na to, da njen šef skupine – legendarni vokalist Graham Bonnet – šteje 72 let, se zgodba iz osemdesetih o Alcatrazz, z novim albumom izdanim v letošnjem letu, niti ne spreminja bistveno. Res, da so Alcatrazz svoje »opravili« v osemdesetih in pokazali glasbeni javnosti, kakšna glasba lahko v svojem ekstremu nastane, če sprejmeš v postavo z Blackmorovim likom in delom obsedenega 19-letnika Yngwie J. Malmsteena, v takšnih »zlodejstvih« pa ne popuščaš niti, ko spraviš v svojo ekipo Zappinega učenca Stevea Vaia. Ostalo je zgodovina.

Graham Bonnet je od nekdaj veljal za pobalina in petelina. Blackmore, ki mu je v tej maniri le malokdo kos, je moral večkrat konkretno zajemati sapo ob svoji želeni »post-Ronnie James Dio« amerikanizaciji Rainbow, ko je pogledoval Bonnetovo gizdavo jamesdeanovsko pričesko in Ray Ban očala. A v tem oziru mu Bonnet ni ostal prav nič dolžan. Še več. V pobalinstvu in petelinjenju je »moža v črnem« celo nadvladal. Zaradi tega je storil napako, ki jo je kasneje obžaloval, ko je postavil Rainbow na hladno kar po telefonu, kjer se je nastanjen v Los Angelesu dolgočasil ob čakanju, da spravi skupina skupaj kaj več materiala za naslednika albuma »Down To Earth« kot le komadič I Surrender. Vendar mera še ni bila polna. Svoje petelinstvo je Bonnet kronal v času, ko je bil del skupine MSG in je po desetih minutah enega izmed koncertov sprovocirani in razjarjeni publiki – za kar je bil sam kriv – brez ovinkarjenja pokazal premoženje za šlicem, potem pa s svojo bingljavo orodjarno demonstrativno zapustil prizorišče, da ujame prvi jutranji vlak za London, preden ga Michael Schenker in ostala ekipa »ne najdejo in ubijejo«. 

Prevrtimo film naprej. Graham Bonnet je pričel nekje pred petnajstimi leti obujati ime skupine Alcatrazz, pri čemer se je ta pojavljala sporadično na posameznih koncertih in z vmesnimi prekinitvami, v katerih se je Bonnet posvečal svojim Graham Bonnet Band, pa tudi aktualnim podvigom Michaela Schenkerja, ki na srečo, glede na zgornjo povest, ni zamerljive sorte. Kakorkoli, končno se je primeril tudi ta čudež, da po 34 letih Alcatrazz izdajo svoj novi in tako četrti album kariere.

Bonnet je k sodelovanju pridobil kopico eminentnih glasbenih gostov, pri čemer je jedro Alcatrazz v letu 2020, ob njegovi nezamenljivi vokalni figuri, grajeno tudi na dveh drugih originalnih članih – to sta basist Gary Shea in klaviaturist Jimmy Waldo. Kitarist pa je nov, zato je to četrti Alcatrazz album s četrtim kitaristom v postavi. Vloga osrednje kitarske figure, ki skrbi za prvinski neoklasični masaker albuma »Born Innocent«, je to pot pripadla izvrstnemu Joeju Stumpu, ki je v vsem opravičil svojo vlogo, kajti »Born Innocent« z vso podano vsebino zadržuje  povsem kredibilen priključek s tremi albumi, izdanimi v osemdesetih letih. Produkcija je drugačna. Je bolj živa, organska ter bolj zgoščena, brez šelestečih sintetizatorskih linij in z več Hammond pastelami.

Na “Born Innocent” se kot posebni gost prav na naslovni skladbi, ki odpre album, pojavlja Bonnetov stari dobri pajdaš, kitarist Chris Impellitteri, s katerim je Bonnett povezan s sodelovanjem v Impellitteri, sama skladba pa zavoljo izrazite kanonade Chrisovih arpeggijev ne le navdušuje, pač pa namiguje na to, da bi se brez težav lahko znašla na katerem izmed Impelliterri albumov, na katerih je vokal prispeval prav Graham Bonnet. To nikakor ne preseneča, saj je to skladbo napisal prav Chris. Rušilna otvoritev torej hipoma vzame sapo. Na albumu sodeluje tudi pokojni Bob Kulick, ki je napisal skladbo “I Am The King”, v kateri tudi igra kitaro. Japonski kitarski virtuoz Nozomu Wakai se je s kitaro vpisal na skladbo “Finn McCool”, da razkaže nekaj svojih osupljivih kitarskih utrgancij. Tu je tudi Steve Vai, ki je avtor skladbe “Dirty Like the City” in jo ožigosa s svojo prepoznavno solistično nomenklaturo. Skladbi “Something That I Am Missing” in “Warth Lane” je napisal vrhunski italijanski komponist in multi-instrumentalist Dario Mollo, ki je sicer ekspert za pogrevanje zapuščine klasičnega hard rocka, kar potrjuje kompetentnost projektov s Tonyjem Martinom, Glennom Hughesom in prav Grahamom Bonnetom. Solažo na kitari v skladbi “Paper Flags” je prispeval sam presvetli Jeff Waters iz kanadske thrash metal zasedbe Annihilator. D. Kendall Jones je napisal skladbo “We Still Remember” ter prispeval kitaro. Že samo ta nabor je garant izjemne slikovitosti, ki jo prinaša »Born Innocent«. Vsekakor je pomembna tudi idejna razgibanost. Komadov je le 13 in to ni malo.

Pa vseeno, na albumu ni razloga za sleherno malodušje. Je nabit z visoko oktansko naelektrificiranostjo, kar prinašajo nebeške predstave kitaristov in pa seveda njegovo visočanstvo, izredno prodoren, strasten in pečaten vokal Grahama Bonneta, ki se v zrelih letih funkcioniranja drži več kot dostojno. Vse to je okej, če se album opisuje skozi prizmo ljubitelja skupine. Torej ta del recenzije absolutno drži, če ste ljubitelj skupine. Kajti prav Bonnetovo značilno petje, v kombinaciji z večkrat nepregledno stresenimi kanonadami ultrasonično hitrega neklasično urezljanega soliranja, lahko konkretno kljuje in najeda. Po domače povedano »teži«, ker je izdelek preprosto preobremenjen. Celo preveč razkošen in pretiran, prav to pa lahko marsikoga odvrne od poslušanja Alcatrazz. Tudi na tem albumu je tako. Komur Alcatrazz že prej niso bili všeč, mu tudi sedaj ne bodo. To je garant. Je pa »Born Innocent« nujna obveza za vse ljubitelje skupine! Iz dveh osnovnih razlogov. Ker je vsem kredibilno nadaljevanje zgodbe izpred 34 let in ker je preklemano dober album. Od začetka do konca. Vražji, nabrit, poln duhovitosti raznolikih dihjemajočih eskapad. Še vedno drži nekaj. Fraza in melodija. Fraziranje je jasno dominirajoče, prav tako pa razvoj melodije svoje vrhunce dosega v pečatnih refrenih. Torej je »Born Innocent« še vedno v prvi vrsti klasičen hard rock album. In ker je na krovu Alcatrazz njen poveljnik Bonnet, obuja tudi novi album klasični pristop Alcatrazz komponiranja. To pa je tudi bistvo tega izdelka. Za dobrih 7 križev zelo dobro ohranjeni vokalni domet Graham Bonneta, ki še vedno premore dovolj svežine, eksplozivnosti in predvsem prepričljive strastnosti, je centralni akter nove Alcatrazz zgodbe. Vokal seveda ne poka od mladostne svežine, poseduje pa še vedno zaželeno pečatnost, ki jo generira Bonnetova edinstvena vokalna drža. To pot z manj grlenosti in večjim izplenom čistih muzikalnih linij. Legendarni vokalist je svoje delo opravil na visokem nivoju.

Prav tako Joe Stump ni brezpogojni shredder, pač pa se zna tudi »ustaviti« in nizati dinamične prevrate z več koncizne »igrivosti«. Skratka Stump razkaže izjemno variabilnost, visoko domiselnost in po pričakovanjih izjemno plejado akrobacij, kar je garant, da album »Born Innocent« nikakor ne more dolgočasiti.

Naslovnica je starošolska. Takoj veš, da je “Born Innocent” živi fosil. Ob pogledu na motiv in oblikovanje naslovnice. Pogled skozi rešetke na otok z znamenitim zaporom, po katerem nosi skupina svoje ime. Torej gledaš skozi rešetke v zapor, kar na nek način simbolizira, da smo vsi ujetniki. Nedolžnost nam je bila položena v zibelko. Rodiš se torej svoboden. Praviloma. A ker moraš biti kontroliran, si na nek način v zaporu. Celo življenje. Tvoje gibanje je omejeno, tvoj domet doseganja in realizacije ciljev je omejen. Nekaj ti je namenjeno, veliko stvari pa se v tvojem življenju ne bo realiziralo, ker si preprosto kontroliran. V zaporu. Rojen v nedolžnosti se zadolžiš, ko sprejmeš pravila igre, da te ima sistem skrbno na vajetih.

Nekaj je gotovo. Stari prdci vedo, kako se stvarem streže. In po 34 letih je novi Alcatrazz album z lahkoto našel priključek z letom 1986. Na krovu s poveljnikom, ikonskim rock pevcem Grahamom Bonnetom in plejado vrhunskih kitaristov gre za album slikovitega neoklasičnega “masakra”, ki se superiorno giblje na sredinski razmejitveni črti med klasičnim hard rockom in heavy metalom!

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Born Innocent
2. Polar Bear
3. Finn McCool
4. We Still Remember
5. London 1666
6. Dirty Like The City
7. I Am The King
8. Something That I Am Missing
9. Paper Flags
10. The Wound Is Open
11. Body Beautiful
12. Warth Lane
13. For Tony

Alcatrazz postava:
Graham Bonnet – vokal
Joe Stump – kitara
Jimmy Waldo – klaviature
Gary Shea – bas kitara
Mark Benquechea – bobni

Gostujoči glasbeniki:
Chris Impellitteri – kitara na skladbi št. 1
Nozomu Wakai – kitara na skladbi št. 3
D. Kendall Jones – kitara na skladbi št. 4
Steve Vai – kitara na skladbi št. 6
Bob Kulick (R.I.P., 2020) – kitara na skladbi št. 7
Dario Mollo – kitara na skladbah št. 8 in 12
Jeff Waters – kitara na sklabi št. 9
Don Van Stavern (Riot V) – bas kitara na skladbah št. 1, 2, 3, 5, 6 in 9


Alcatrazz – Born Innocent (uradni video)
Alcatrazz – London 1666 (uradni video)
Alcatrazz – Polar Bear (uradni video)
Alcatrazz – “Born Innocent” (naslovnica albuma)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki