Alice Cooper z »Gledališčem smrti« uročil bližnji Majano! (2010)

0 8

“Ob mižanju na eno oko in ignoriranju tega dejstva pa je treba vseeno priznati, da kljub neusmiljenemu tiktakanju biološke ure Alicea Cooperja obisk njegovega koncerta ostaja prava poslastica, vredna obiska s strani prav vsakega glasbenega gurmana.”

Lokacija: Majano (Udine) / Area Festeggiamenti / Italija
Datum: četrtek, 12.08.2010


Serijo nadpovprečne koncertne ponudbe globalno prepoznavnih imen pri naših zahodnih sosedih to poletje je minuli četrtek nadaljeval Alice Cooper, ki se je s svojo karavano in turnejo “Theatre of Death” (Gledališče smrti) ustavil v mestecu Majano, ki se nahaja južno od Alp in severno od Vidma, slabo uro vožnje od državne meje. Glasbena pot Alicea Cooperja je bila tekom zgodovine zelo zanimiva – skromni začetki pod mentorstvom slavnega Franka Zappe so hitro prerasli v kreativno zelo navdahnjeno prvo polovico sedemdesetih, sledila so leta glasbenega eksperimentiranja, vse do komcercialnih uspehov v drugi polovici osemdesetih in z njim dokončnega vzpona med rockerske ikone. Častitljiva kariera in lik Alicea Cooperja sta pretehtala, da se še enkrat več odpravim na obisk njegovega nastopa, kjer se vedno znova na odru odvija pravi spektakel, ki prav nikogar ne pusti ravnodušnega.

Obsežna turneja “Gledališča smrti” traja že drugo leto in se je medtem ustavila že v številnih krajih tako na Stari celini kot onstran Atlantika, Rockline pa vas je z reportažo iz jesenskega dela turneje razveselil že lanskega novembra. Cooperja na turneji spremlja pestra paleta glasbenikov, kitarski dvojec tvorita Damon Johnson (Brother Cane) in Keri Kelli (ex-Pretty Boy Floyd), bas kitaro kroti Chuck Garric (ex-Dio, ex-L.A. Guns), na bobnarskem stolčku pa sedi vsem znani Jimmy DeGrasso (ex-Y&T). Kljub temu, da zasedba v tej postavi deluje komajda dobro leto, sta izkušenost in s tem povezana zrelost sodelujočih glasbenikov dovolj, da na odru delujejo kot kohezivno izredno usklajena, dobro uigrana celota, ki brez problema koncert izpelje slovesu šefa zasedbe primerno – profesionalno in dovolj teatralno, da se vklopijo v koncept Alice Cooper šova.

Točno ob napovedanem času se je zaslišal zvok šolskega zvonca. Intro hitu School’s Out so kot po tekočem traku sledile ostale njegove klasike, pretežno iz časa prve polovice sedemdesetih: No More Mr. Nice Guy, I’m Eighteen in psihadelična Ballad Of Dwight Fry. Slednja je v smislu grajenja odrske zgodbe prinesla že prvi vrhunec, saj so ob izteku komada grozljive pojave na odru zajele Cooperja in ga odvedle do giljotine, katere aktiviranje je zaokrožilo navidezni prvi del nastopa. To je bila le ena izmed vsega skupaj štirih uprizoritev smrti v tem večeru, s katerimi Cooper gledalca (pardon, poslušalca) priklene na mesto in ga popelje v svet popolnoma novih dimenzij, kjer vladajo napeti trenutki boja med Cooperjevim likom z junaki njegovih skladb in drugimi fiktivnimi bitji pretežno zlovešče narave. V vizualni poslastici so kakopak sodelovali tudi reflektorji, ki so s svetlobno igro živahnih kombinacij vdahnili vsebinsko že tako polnemu nastopu še dodaten pečat. Teatralnost Cooperjevega nastopa ne pozna meja, dogajanje na odru je ves čas zelo živahno in sledi ritmiki in sporočilnosti igranih skladb, poleg kopice pripomočkov, ki sejejo grozo, pa v Cooperjevi skozi koncert vijajoči se zgodbi nastopijo še ogromni trol, medicinske sestre in kopica ostalih pomočnikov. Kitarski trio Johnson, Kelli & Garric med dogajanjem na odru dokaj neopazno ždi in opravlja svoj posel ob robu obeh strani, v prvi plan pa stopi po koncu igranih aktov, ko praviloma nastopijo daljši inštrumentalni deli brez Cooperja na odru. Najdaljša taka inštrumentalna točka je nastopila z “Welcome To My Nightmare” (1975) klasiko Black Widow, odigrano brez vokalnih in back vokalnih vložkov. Inštrumentalni vložki in bobnarski solo Jimmyja DeGrassa so prav gotovo dobro deli utrujenemu telesu in vokalu Alicea Cooperja, ki ima za svojih že skoraj 63 let neverjetno veliko energije in se kot mladenič energično razteza po odru, zato je tudi omenjena Black Widow za nabiranje novih moči taktično postavljena točno na sredino nastopa.

Nastop je močno dodelan in temelji na že leta preverjeni taktiki privlačne mešanice glasbe z odrsko igro, nastala grozljivka pa na oboževalce pod odrom deluje kot opij. Že leta ogrodje Cooperjevega repertoarja sestavljajo dela z letnicami 1971-1976, katerim so dodane posamezne skladbe novejšega pridiha, zato zna biti za rednega obiskovalca njegovih koncertov pretirana neizvirnost pri sestavi igranega seta rahlo motečeč obed. Že bežen pogled na repertoar evropske turneje “Along Came A Spider”, na kateri je pred dvemi leti predstavljal svojo novo ploščo, potrdi zgornjo trditev.

Po skladbi Under My Wheels (“Killer”, 1971) se je Cooper s kompanijo z dvignjenimi rokami v pozdrav publiki poslovil z odra. Je mar kaj narobe, saj je od začetka koncerta vendar minila zgolj dobra ura? Na navdušenje večine (ne pa vseh, hehe) se je bis pričel z italijansko trobojnico v Cooperjevih rokah in skladbo Elected, še močneje pa je iz nekaj tisoč grl završalo ob izvedbi School’s Out, tokrat v celotnem obsegu izvirnika. Profesionalni izvedbi brez kiksov navkljub sem po koncertu začutil cmok v grlu, saj je vsega ura in petnajst minut dolg nastop za ceno več kot štiridesetih evrov odločno premalo. V primerjavi z jesenskim delom turneje oziroma koncertom v Bratislavi je jasno, da je Cooper nastope poletnega dela turneje skrajšal za sedem skladb oziroma kar četrtino igranega časa, zakar se publika lahko upravičeno čuti opeharjene. Ob mižanju na eno oko in ignoriranju tega dejstva pa je treba vseeno priznati, da kljub neusmiljenemu tiktakanju biološke ure Alicea Cooperja obisk njegovega koncerta ostaja prava poslastica, vredna obiska s strani prav vsakega glasbenega gurmana.

avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. School’s Out (Part)
2. No More Mr. Nice Guy
3. I’m Eighteen
4. Wicked Young Man
5. Ballad Of Dwight Fry
6. Go To Hell
7. Guilty
8. Cold Ethyl
9. Poison
10. From The Inside
11. Black Widow (Jam)
12. Vengeance Is Mine
13. Dirty Diamonds
14. Billion Dollar Babies
15. Killer
16. I Love The Dead
17. Feed My Frankenstein
18. Under My Wheels
—dodatek—
19. Elected
20. School’s Out


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X