Alkaloid – The Malkuth Grimoire

0 7

Izdano pri: Samozaložba
Produkcija: Hannes Grossmann, V. Santura
Datum izdaje: marec, 2015
Trajanje albuma: 73:01

Danes si verjetno lahko brez razmisleka rečemo, da je ekstremnost v metalu dosegla vrh. A vsako leto se najde skupina, ki želi dokazati, da je možno doseči nekaj več. Pojavijo se skupine, ki so bolj tehnične, hitrejše in načeloma tudi pogresivne. A žal so mnogi poskusi tu neuspešni zaradi pretiravanja, ki pa izpade na koncu nesmiselno. Pojavijo se seveda tudi svetle izjeme, ki so sam recept Necrophagist dodelali in naredili preprosto bolj progresivnega. Med bolj odmevnimi skupinami sta to ameriški The Faceless in kanadski Beyond Creation.

Nemška zasedba Alkaloid, ki so jo formirali bivši člani in trenutni Necrophagist, Obscure, God Dethroned, Dark Fortress, Noneuclid idr., pa je stopila še stopničko višje zaradi težnje po bolj progresivnem pisanju ter seveda ekstremnosti. Predvsem pa je za to kriva tudi izobrazba skupine ter razmišljanje izven okvirjev.

Sama ideja za novo zasedbo se je porodila med bobnarjem Hannesom Grossmanom ter kitaristom Christianom Münznerjem, ki sta si želela nekaj več, kar pa v zasedbi Obscura nista mogla doseči. Obscura je bila namreč premalo progresivna. K sodelovanju sta povabila klasičnega komponista Moreana, ki sicer deluje v black metal zasedbi Dark Fortress. Kot basist je dolžnosti prevzel izkušeni Linus Klausenitzer. Zasedbi se je pridružil tudi kitarist Danny Tunker, ki si sicer služi kruh v zasedbi Aborted. Vsekakor gre tu za izobražene in izkušene glasbenike in od takšne zasedbe se lahko pričakuje le največ, čeprav lahko tu pride hitro do raznih nesporazumov in merjenja ega.

Skupina je za financiranje albuma štartala tudi kampanijo IndieGogo, katera je bila uspešna. Omenjeni glasbeniki imajo očitno le dovoljšen ugled, da jih je veliko ljudi podprlo.

S prvo predstavljeno skladbo Carbon Phrases je skupina hitro utišala vse skeptike. Gre za več kot devet minut dolgo skladbo, ki je kompleksna, strukturno izvirna, prepletajo pa se elementi marsikaterega žanra, vendar v ospredju je tu progresivni death metal. A preteklost ni bila pozabljena. Že z drugo skladbo From a Hadron Machinist je poslušalcu dano na znanje, da bo deležen seveda tudi trenutkov tehničnega death metala, ki se je vzpostavil z albumom Epitaph od Necrophagst (2004). Gre za star recept, ki pa ga današnje skupine skušajo dodelati s tem, da ni vse bazirano na hitrosti, temveč so vpeljane tudi umirjene nedistorzirane pasaže v stilu Opeth.

Kot glavni pisci so navedeni Grossmann, Münzner in Morean. Pričakuje se lahko edino zelo raznolik album. S tretjo skladbo Cthulhu preseneti Morean. Gre za počasno death metalsko skladbo v stilu Morbid Angel, ki pa gradi na atmosferi in tudi psihedeličnosti. S četrto skladbo sledi preobrat v tehničen death metal, ki temelji na hitrosti in tudi melodičnosti. Ker pa je skladbo Münznerjevo maslo, je v skladbi prisotno noro soliranje, ki temelji na neoklasičnem stilu. Za pomiritev ponudijo Alkaloid Orgonism, kjer sprva izstopa čisti vokal Moreana, kar daje temu albumu že od prve skladbe večplastnost. Seveda se skladba primerno razvije, tako da umirjenost ne traja dolgo, predvsem pa se ne vleče.  

Morean svoj vrhunec doseže s skladbo Dyson Sphere, ki je razdeljena na 4 dele. Dyson Sphere je ne glede na del polna nenavadnih preobratov, stopnjevanj, hipnotičnosti, psihedeličnosti in tudi brezkompromisne brutalnosti. Vsekakor gre za zahtevno povezane dele, ki zahtevajo pozornost.

Za Dyson Sphere Alkaloid ponudijo naslovno skladbo albuma, ki sta jo spisala Münzner in Grossmann. Gre za death metalsko naravnano skladbo, ki vsebuje tudi elemente death/doom metala. Tu je predvsem slišno, da si je skupina za navdih vzela tudi kakšno starejšo death metalsko skupino, predvsem pa se pojavijo asociacije na Morbid Angel.

S predzadnjo inštrumentalno skladbo C-Value Enigma Morean dokazuje svoje spretnosti na kitari, a proti koncu deluje vse skupaj precej nadležno in tudi malo nepotrebno. Je pa zato zaključek toliko bolj sladek. Z dvanajstminutno Funeral for a Continent se skupina še dokončno dokaže, da jim ni para. Skladba je zastavljena kompleksno, poslušalec pa dobi polno informacij, in ko se stvar zaključuje, kitarski dvojec Münzner in Tunker izstreli cel rafal virtuoznega soliranja, kar daje albumu še zadnjo piko na i.

Vsi prisotni na albumu pokažejo še več, kar se je dalo sploh od njih do zdaj slišati. Bobnar Hannes Grossmann, ki eden izmed glavnih piscev glasbe, je že na svojem solo albumu pokazal svojo vsestranskost, a pri Alkaloid je stopil stopničko višje. Grossmann je ima neverjeten smisel za ritmiko, po drugi strani pa je lahko njegovo igranje izjemno hitro. Tu v detajle sicer ni potrebno iti, Grossmanna si lahko le želijo marsikatere skupine, ki si želijo igrati bolj ekstremne. Od Christiana Münznerja se lahko pričakuje le najboljše po tem, kar je dokazal v Obscuri, na svojih solo albumih in kot gost na marsikaterem albumu. Da je ta album tako poseben, je seveda kriv tudi Morean, ki je s svojim smislom za nekonvencionalnost podal celotnemu albumu veliko diverzitete in dinamičnosti. Vsekakor pa se čuti njegove vplive, ki izhajajo iz black metalske zasedbe Dark Fortress. Morean ni le zanimiv kot pisec glasbe, temveč tudi kot vokalist. Globina njegovega kruleža odlično sovpada z nizko uglašenimi kitarami, njegovi spevni vokali pa dajejo vsemu še eno nianso več, sploh pri bolj atmosferičnih predelih. Prav tako je Morean odgovoren tudi za besedila, ki so bila navdihnjena po znanstveni fantastiki. Basist Linus Klausenitzer je imel težko nalogo. Njegove linije pridejo sicer najbolj do izraza v kakšnem bolj umirjenem predelu, večinoma pa se ga sliši kot dobrega podpornika kompleksnim kitarskim linijam. Tretji kitarist Danny Tunker je za album prispeval le nekatere solaže. Tunkerjev stil je sicer malo drugačen kot Münznerjev, po svoje tudi ne izstopa tako, a glede na to, iz katerih krogov Tunker prihaja, se lahko njegov stil smatra kot osvežitev.

Čez samo produkcijo ni kaj pripomniti. Vse je zastavljeno smiselno, tudi zvočna slika je jasna in moderna, a na srečo ni sterilnosti, kot je dandanes znana praksa. Skupina je album sproducirala sama, a za končno podobo je odgovoren V. Santura (Dark Fortress), ki je z ekipo že sodeloval poprej.

73 minut dolg album ni ravno majhen zalogaj. Album sicer ni razvlečen, a je lahko naporen do poslušalca, od katerega zahteva velika pozornosti. Nedvomno pa gre za neverjeten dosežek. Alkaloid so s svojim izjemnim prvencem dokazali, v kakšne ekstreme je možno dvigniti progresivni death metal. Sedaj se edino upa, da ne bo ostalo le pri temu albumu ter da se bo skupina podala tudi na kakšno turnejo.

Glasbeniki:

Morean – vokal, kitara
Hannes Grossmann – bobni
Christian Münzner – kitara
Linus Klausenitzer – bas
Danny Tunker – kitara

Skladbe:

  1. Carbon Phrases
  2. From a Hadron Machinist
  3. Cthulhu
  4. Alter Magnitudes
  5. Orgonism
  6. Dyson Sphere – I.Mining the Oorth Cloud
  7. Dyson Sphere – II.Assembly
  8. Dyson Sphere – III.Kardashev 2.1-The God Oven
  9. Dyson Sphere – IV.Sol Omega
  10. The Malkuth Grimoire
  11. C-Value Enigma
  12. Funeral For a Continent

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X