Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pure Reason Revolution
Založba: Superball Music
Izid: year
Trajanje: 44:22
Ocena: 1.5/5
Moderni britanski art rockerji Pure Reason Revolution so nase prvič opozorili z odličnim prvencem “The Dark Third”, eno izmed najboljših izdaj v letu 2006, katera je navdušila s svojo unikatno zmesjo space rocka, psihadelike in alternativnega rocka. Na albumu je bilo mogoče občudovati predvsem mogočne moško-ženske vokalne harmonije, veličastne ambientalne zvočne zavese ter vsesplošno nepredvidljivost posameznih aranžmajev. Poleg tega se je lahko mlada skupina izdatno pohvalila, da je na njem na enakomeren način razporedila izjemno energičnost in subtilnost s katerima so poslušalca zlahka zapustili v želji po večkratnih zaporednih poslušanjih albuma. Edini pomanjkljivosti na kateri sem opozoril v nasplošno zelo naklonjeni recenziji sta bili repetativnost posameznih motivov in ritmov ter premajhna variabilnost klaviatur.
V najboljših željah za njihov nadaljnji artistični razvoj sem upal, da bodo v prihodnosti fiksirali ti dve pomanjkljivosti, vendar “Amor Vincit Omnia” dokazuje, da sem gojil prazna upanja. Pure Reason Revolution so tokrat popustili na celi črti. Namesto, da bi zmanjšali repetativnost zvočnih vzorcev ter razširili prefinjene harmonije, so se prelevili v precej ozko usmerjen elektro pop rock band. Z izjemo prepoznavnih vokalnih harmonij med pevko in pevcem ima človek ob poslušanju pogostokrat občutek kot, da bi šlo za nek popolnoma drug band. Nekdanjo zvočno prefinjenost in organskost so nadomestili z generičnimi in ponavljajočimi elektronskimi zvočnimi vzorci ter precejšnjo porabo ritem mašine. Osebno nimam nič proti kvalitetnemu elektro popu, a ne razumem zakaj so se odločili ovreči prefinjenost ter kompleksnost zato, da bi postali podobni legijam elektro pop bandov. Najbrž se je v ospredje prerinila želja po čim večjemu dobičku in prepoznavnosti, ki je prevladala na račun siceršnjega artističnega potenciala.
Dramatična menjava zvočne usmeritve še ne bi bila razlog za nezadovoljstvo, če bi bile izvedbe v skladu z njihovimi siceršnjimi inštrumentalnimi sposobnostmi. Skupina skozi album zveni nenavdahnjeno in naveličano, na mesta celo ležerno. Nič boljša ni struktura posameznih skladb, saj te zaradi produkcijske sterilnosti in ponavljajočih elektronskih ritem vzorcev med seboj zvenijo sorodno kot jajce jajcu. V tovrstni robotizirani ritmični premočrtnosti je kar veliko razlogov za dolgočasje vseh tistih, ki so skupino začeli raziskovati zaradi pozitivne vloge, ki jo je odigral prvenec na področju progresivno rockovske in eksperimentalne glasbe. Celo njihove zaščitne vokalne harmonije ne zvenijo prepričljivo in ne uspejo izboljšati žalostnega stanja. Kvečjemu spomnijo na to, kako so v manj kot treh letih nazadovali na raven povsem povprečne elektro pop skupine in povsem zatajili svojo pustolovsko naravo. Na albumu ni niti ene skladbe, ki bi ostala v spominu več kot nekaj sekund.
“Amor Vincit Omnia” je latinska fraza za “ljubezen premaga vse”. Na žalost Pure Reason Revolution s tem albumom ne bodo poželi nobenih zmag. Veliko večja verjetnost je, da bodo izgubili zaznaven delež razočaranih privržencev. Iskreno upam, da je bil ta album samo začasen spodrsljaj ter da se bodo že z naslednjim izdelkom pobrali ter vrnili na visoke standarde svojega prvenca, saj imajo še vedno izjemen potencial, da se nekoč prebijejo v elito sodobne progresivne in eksperimentalno rockovske glasbe. Album ni slab, če vam je všeč premočrten elektronski pop s kvalitetnimi vokalnimi harmonijami, ampak glede na to kar so pokazali na prvencu predstavlja velik artistični padec navzdol in eno izmed večjih razočaranj v tem letu.
Zasedba
Jon Courtney – vokal, kitara, sintetizator
Chloe Alper – vokal, bas kitara, sitetizator, tamba, kitara
Jamie Willcox – kitara, vokal
Paul Glover – bobni
Produkcija
Pure Reason Revolution
Seznam skladb
1. Les Malheurs (5:02)
2. Victorious Cupid (3:39)
3. i) Keep Me Sane/Insane (0:55)
4. ii) Apogee iii) Requiem For The Lovers (5:22)
5. Deus Ex Machina (5:40)
6. Bloodless (4:55)
7. Disconnect (5:54)
8. The Gloaming (9:10)
9. AVO (4:47)
