Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Mars Volta, The
Založba: Island Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Odkar so se The Mars Volta popolnoma nepričakovano pojavili na glasbeni sceni vedno znova presenečajo s svojo nebrzdano kreativnostjo in svojevrstnim dojemanjem progresivnega rocka, ki vsebuje tako elemente klasičnega proga kot elemente, ki pripadajo popolnoma drugim, tudi ekstremnejšim žanrom kot je denimo post hardcore in thrash metal. Po samo letu in nekaj mesecev od izida njihovega vznemirljivega in epskega albuma “Frances the Mute” (2005), ki je postavil nove standarde v modernem progresivnem rocku, so zopet tu z “Amputechture”. Ta trend izdajanja albumov se zdi izjemno hiter. Le redko kdo še danes izda tri albume v štirih letih, zato sem se pred prvim poslušanjem spraševal, če ni bil ta izid nekoliko prehiter. Že po prvem poslušanju pa sem hitro demantiral vse pesimistične pomisleke, kajti sledilo je spoznanje, da so The Mars Volta ponovno presenetili z nekaterimi popolnoma novimi idejami ne da bi se povsem odpovedali svojim prepoznavnim elementom. Po njihovi očitni spremembi stila od prvenca “De-Loused in the Comatorium” (2003) do “Frances the Mute”, so zopet na novo definirali svoj zvok, se praktično prenovili. Namesto post-hardcore zvoka, ki je prevladoval na njihovem prvem albumu in ambientalno/psihadeličnega zvoka na “Frances The Mute”” je na “Amputechture” veliko več prostora namenjenega predvsem vplivom free-jazza, kar skupino do zdaj približa najbližje fusionu. Skupina se na večini del z lahkoto poigrava s številnimi dolgimi jamingi in celo plejado kitarskih solaž, ki pogosto zvenijo improvizirano ter vsebujejo surov in obskuren zvok. Celoten album je prava kitarska orgija. Kitarske solaže mrgolijo od vsepovsod in že dolgo ne pomnim kdaj sem nazadnje slišal kakšen album s tolikšno količino le teh. Skupina je na “Amputechture” dala kitaram spet nekoliko večjo vlogo ter omejila ambientalne palete na klaviaturah, kar pa ne pomeni da je novi album izgubil na emocionalni globini. Prav nasprotno.
Tudi tokrat na slehernem delu razen na baladi “Asilius Magdalena” s skupino sodeluje razvpiti kitarist John Frusciante (Red Hot Chilli Peppers). Šlo bi lahko tudi brez njegove navzočnosti saj ga Omar Rodriguez-Lopez po mojem mnenju prekaša v vseh pogledih, a o tem več v zaključku recenzije. Kot ponavadi sta oba velmoža skupine, pevec Cedric Bixler-Zavala in kitarist Omar Rodriguez-Lopez, enakovredno porazdelila svoje naloge. Omar je posnel in napisal večino glasbe (tudi za pihalne aranžmaje) ter produciral album medtem, ko se je Cedric ponovno posvetil besedilom. Ta so tokrat tematsko precej različna med seboj.
“Amputechture” za razliko od obeh predhodnikov ni konceptualni album, kar pa ne bo pretirano motilo tistih ki nikoli niso razumeli njihovih pogosto težkih sporočil. Se pa večina besedil ubada s fenomenom človeškega strahu pred Bogom namesto ljubezni do Boga, kar gre ponavadi z roko v roko z interesi katoliške cerkve. Nasploh v večini besedil prevladuje trpek posmeh glede mačehovskega odnosa zahoda do tretjega sveta, predvsem do priseljencev in nekaterih ostalih zablod globalizma. Nekaj kar se je vedno skladalo s filozofijo dveh mehiških glasbenikov, ki sta se pred leti preselila v ZDA izključno zaradi lažjih logističnih pogojev. Temu primerno je obarvano tudi celotno vzdušje albuma, ki je pogosto ovito v vizijo apokaliptične sedanjosti in prihodnosti.
Album se presenetljivo odpre s pretežno počasnim in ambientalnim delom imenovanim “Vicarious Atonement”. Cvileči in epski kitarski rifi in klaviature ustvarjajo melanholično in rahlo obskurno vzdušje, katero sem in tja sekajo nebrzdane kitarske solaže. Nimam pojma o čem govori besedilo saj je Cedricov raznobarvni vokal to pot v produkciji namerno potisnjen v ozadje, vendar je hkrati poln bolečine, a tudi upanja. Kmalu začnejo v delo vnašati zanimive vložke na klavirju medtem, ko solaže na kitari postajajo čedalje bolj obskurne. Zelo dober uvod v album. Skladba se prelije v zlovešči in epski “Tetragrammaton”, ki je veliko hitrejše delo saj menja ritem kot podivjana mula. Bobnar Jon Theodore, ki je po izidu albuma zapustil skupino, se tu prvič izkaže s svojimi energičnim bobnarskim stilom, ki z lahkoto prehaja od metala do jazza. Skladba gre skoraj nenehoma gor in dol v intenzivnosti, ki ne popusti skozi celotnih 16 minut njenega trajanja. Tu skupina prvič demonstrira svoje metalske (izjemen trasherski uvod) pa tudi punkerske korenine. Čeprav večinoma prevladujejo obskurni ritmi so posamezni prehodi med kitarskimi solažami ter refreni izredno lepi. Nekje na sredini se skladba popolnoma umiri in preide v ambientalen del poln razno raznih zmanipuliranih zvokov nakar zopet sledi trasherski juriš na kitari ter izjemna nekoliko “crimsoidna” solaža, ki se prepleta s Cedricovimi pogosto kromiranimi vokali. Njen zadnji del popolnoma nepričakovano in na inteligenten način vrne začetni motiv, ki se porazgubi v pravi poplavi kitarskih solaž. Po mojem mnenju gre morda celo za najboljše delo na albumu, čeprav je izbira dokaj težka. Nato nastopi “Vermicide”, ki je krajša skladba, ki bi z lahkoto izšla tudi kot single. Gre za še eno izjemno delo, ki jo odlikujejo melodični refreni in zelo dobre tercetne harmonije na kitari. Cedricovi vokali so kot ponavadi odlični v svojem menjanju različnih emocionalnih stanj. Naslednja stvaritev je “Meccamputechture”, kjer nas skupina že takoj preseneti s supersoničnim ritmom. Skladbo odlikujejo tudi pihala in klaviature ter nekateri sprogramirani elektronski zvoki. To je izjemno delo polno vsakovrstnih presenečenj. Od pravih metalsko thrasherskih izlivov, elektronskih zvokov do jazzovskih ritmov. Zlasti mi je všeč jazzovski zaključek skladbe, kjer se skupini prvič pridružijo tudi pihala. Zvok skupine je tu izjemno širok in popolnoma drugačen od zvoka, ki smo ga bili vajeni na večini njihovih preteklih del. Izjemno godi spoznanje, da ti fantje nikoli ne opustijo izpopolnjevanja svojega zvoka in da nas v prihodnosti čaka še veliko zanimivih presenečenj. V naslednji stvaritvi, akustični baladi “Asilos Magdalena”, pridejo prvič do izraza njihovi vplivi latinskega melosa in Cedricov vokal v španščini. Vzdušje je izjemno lepo in popolnoma umiri sicer pogosto kaotično in obskurno vzdušje celotnega albuma. Cedricov vokal je tu na vrhuncu njegovih emocionalnih zmožnosti. Delo na Omarjevi akustični kitari je prav tako odlično. Skupina znova dokazuje, da je zmožna izjemnih slogovnih skrajnosti. Že v zadnji minuti balade pa začne razglašena in šumeča električna kitara napovedovati, da se bliža apokalipsa. “Viscera Eyes”, ki menda izvira še iz časov ko sta bila Cedric in Omar člana At the Drive-In, se po nekaterih nenavadnih zvokih odpre z izjemnim rifom, kateri se z vmesnimi solažami pridružuje Omarjeva kitara. Ritem linija je tudi tokrat izjemno močna. Delo pa navduši zlasti z izjemnim jamom na zaključku. To delo od vseh na albumu najbolj spominja na njihova dela iz preteklosti. “Day of the Baphomets” je izjemno delo in sijajen klimaks albuma, kjer se skupina najbolj približa klasičnemu progresivnemu rocku. Naprej nas navduši izjemna solaža na basu, ki dokazuje izjemne sposobnosti Juana Alderteja. Nato nas znova osupnejo Cedricovi stravmatizirani vokali in nekateri odštekani kitarski vložki, predvsem pa navduši prava borba med kitarskimi in pihalnimi solažami, kjer se skupina očitno približa svojim velikim vzornikom King Crimson. Gre za še enega izmed vrhuncev albuma. Zaključni “El Ciervo Vulnerado” je prav tako presenetljiv zaključek albuma kot je bil njegov uvod. S počasnim utripom, podloženim z ambientalnimi zvoki klaviatur, Cedricovimi psihadeličnimi vokali in kitarskimi okraski je daleč najbolj psihadelično delo na albumu. Vzdušje se ves čas stopnjuje, ko kar naenkrat, popolnoma nepričakovano, sredi daljše improvizacije zamre.
“Amputechture” je še en izjemno močen album skupine, ki je poslastica za vse ljubitelje inovativnega progresivnega rocka, in se raje kot z glasbeno preteklostjo spogleduje z njeno prihodnostjo. The Mars Volta tudi tokrat s svojo izjemno mešanico obskurnosti, epskosti in kaotičnosti zvenijo prav enako sveže kot so zveneli na svojih prejšnjih dveh delih, ki sta bili v mnogih pogledih mojstrovini modernega progresivnega rocka. Vendar je vsaka primerjava “Amputechture” z njima popolnoma nesmiselna, kajti gre za popolnoma samosvojo mojstrovino, ki bo zadovoljila tudi vse tiste, ki se raje držijo klasikov progresivnega rocka in z nezaupanjem gledajo na vse kar ne pripada 70-im. Večina glasbe skupine namreč do zdaj še nikoli ni zvenela tako podobno njihovim velikim vzornikom kot so denimo King Crimson (včasih se celo približa temačnejši verziji Genesis ali Yes). Imam zgolj eno pripombo, ki pa v ničemer ne zbija vsesplošne odličnosti tega albuma: Fruscaintovo igranje kitare. Možakar, ki igra skoraj na vsaki skladbi s svojim precej zastarelim pristopom igranja nikakor ne more vzdrževati kontakta v primerjavi z inventivnim Omarjem, ki ima vedno pod rokavom kakšno inovativno solažo. Je pa po drugi strani prav ta slogovna dualnost med njima eden izmed čarov njihove glasbe, ki zadovolji tako pripadnike alterantivnega rocka kot jazz rock fusiona in klasičnega progresivnega rocka. Z “Amputechture”, morda celo njihovim ključnim albumom, so The Mars Volta dokončno potrdili svoj primat trenutno najbolj inovativne skupine sodobnega progresivnega rocka.
Zasedba
Cedric Bixler Zavala – vokal
Omar A Rodriguez-Lopez – kitara, klaviature
Juan Alderte – bas kitara
Jon Theodore – bobni
Isaiah Ikey Owens – klaviature
Marcel Rodriguez-Lopez – tolkala, sinthesizer
Adrian Terrazas-Gonzales – flavta, tenor saksofon, bas klarinet
Pablo Hinojos-Gonzalez – zvokovna manipulacija
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
John Frusciante (Red Hot Chilli Peppers) – glavna & ritem kitara
Sara Christina Gross – saksofon na “Meccamputechture”
Produkcija
Omar Rodriguez-Lopez
Seznam skladb
1. Vicarious Atonement (7:19)
2. Tetragrammaton (16:41)
3. Vermicide (4:15)
4. Meccamputechture (11:02)
5. Asilos Magdalena (6:34)
6. Viscera Eyes (9:23)
7. Day of the Baphomets (11:56)
8. El Ciervo Vulnerado (8:50)
Trajanje albuma: 76:00
