Ana Popovic in vitkostasi blues v Šiški (2015)

0 7

“Punca pravega slovanskega žara vselej, ko goreče rokuje s svojo Fender Stratocaster igračo! Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Nova lepa izkušnja.”

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: petek, 05.06.2015


Ana Popović je z novim obiskom slovenskih odrov naposled nastopila tudi sredi slovenske prestolnice. Za vitkostaso kraljično bluesa je to skupno peti obisk Slovenije, saj je pred tem že dvakrat nastopila v Postojni, nadalje v Laškem na festivalu Pivo in cvetje ter lani v Novi Gorici. To pa še ni vse! Letos bo namreč nastopila v Sloveniji še šestič in to v sklopu mariborskega festivala Lent.

Ana je v svetovnih krogih bluesa visoko cenjena glasbenica, večkrat nominirana dobitnica najprestižnejših nagrad za svoje prispevke na področju blues glasbe. V letošnjem letu je izdala skupni studijski album z očetom Milutinom Popovičem z naslovom »Blue Room«. Album je izšel dva tedna pred Aninim ljubljanskim koncertom.

Kakih dvajest minut preko osme pa so na oder vskočili mladi slovenski blues rock upi imenovani Prismojeni profesorji bluesa. Boljšega trenutka ne bi mogli izbrati. Obisk je bil zanje namreč sanjski, čeprav je glavnina publike (smešno, a resnično) sedela na stopnicah v dvorani. Precej bolj obilen kot 30.01.2015, ko je skupina na istem prizorišču nastopila v sklopu dobrodelnega festivala »Za kombi«. Prismojeni profesorji bluersa so iskana klubska znamka. Prirejajo namreč fantastične koncerte in vsem, ki pridejo v stik z njimi, kaj hitro zlezejo pod kožo. Kvartet ostaja prodoren, kar se da. Njihova avtorska mešanica starošolske branže heavy rock bluesa, kjer si brata Erič kot za šalo podajata solistične točke na kitari in orglicah, podkrepljena z čvrsto in togotno ritem sekcijo, se je tokrat dodatno okrepila še z gostujočo saksofonistko. Saksofon v glasbo vedno prinese seksapil. V skladbah se izmenjujejo kar trije pevci, predvsem pa s skoraj črnsko barvo glasu imponira bobnar. V izrednem navalu adrenalinske naglice in prebitkov testosterona je ob koncu nastopa prevrnil set bobnov po tleh in pripeljal nastop mladih žrebcev do krešenda. Gre za skupino, ki je v vzponu in to dokazuje iz koncerta v koncert. Odlična uvodna izbira in izjemno dobro izkoriščena priložnost, ki se je ponudila fantom. Videla jih je namreč številna publika in si jih dodobra zapomnila.

Ana Popović je za razliko od prismojenih fantov dama. V takšnem slogu je tudi prispela na oder. Visoke pete, tesno oprijeta mini obleka z globokim dekoltejem, nakit je seveda samoumeven. Ana, ki že po naravi sodi med večje punce, je delovala s petami na odru visoka skoraj dva metra. Bend je uvodoma odprl koncert s koketno »shuffle« ritmično jurišnico (Ana’s Shuffle), Ana pa je na koncertu predstavljala zlasti skladbe albuma »Can You Stand the Heat« (2013), prav tako je izvedla skladbo Somebody z najnovejšega »Blue Room« (2015), sicer pa so med drugimi tega večera v prostorih CUK Kina Šiška odjeknile še Object of Obsession, Let Me Love You Baby, How’d You Learn To Shake it Like That, Unconditional, Count Me In, Summer Rain, Your Love Ain’t Real ter priredbe Can’t You See What You’re Doing To Me (Albert King), Every Kind of People (Robert Palmer), Navajo Moon (Stevie Ray Vaughan), Rain Fall Down (The Rolling Stones) in Can You See Me (Jimi Hendrix).

Ana je mojstrica racionalne igre. Z notami ne razmetava, pač pa s pretanjenim občutkom skrbi za njihovo pravilno razmeščanje. Tako so njene solaže prav lepo oblikovane in zadržujejo veliko muzikalično privlačnost, obenem pa v posameznih pasažah punca dokaže, zakaj sodi med najbolj nabrite in cenjene blues kitaristke na svetu. Ima pravi »prijem«, ki te odpelje in prevzame. Prav lepo je godila avtorska in na funku zasnovana Object of Obsession, kjer je v filigranski natančnosti izstopala ritem sekcija ter pokazala svoje »mehkobne« vrline na relaciji Carlton Armstrong (skrbel je tudi za spremljevalni vokal) in francoski bobnar Stephane Avellaneda. Veliko prostora za zabelo uvodnih in izhodnih pasaž, pa tudi za tvorbo konkretnega pleteža s kitarskimi frazami, pa je dobil tudi italijanski klaviaturist Michele Papadia.

Vražji blues! Ni kaj. V Anini peresno lahki režiji. Pri vsem tem v polnem odmerku prevzema dominanto držo pred njeno vokalno interpretacijo seveda kitarska igra. To ne pomeni, da v vokalnem iztržku Ana ne prinaša suverenosti, vsekakor pa ob tem od nje ne gre pričakovati ali zahtevati vokalov tipa Mahalia Jackson ali Aretha Franklin. Ana namreč vse stori z izredno kitarsko igro. Je silno natančna in precizna, obenem pa slikovita in strastna. Punca pravega slovanskega žara vselej, ko goreče rokuje s svojo Fender Stratocaster igračo! Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Nova lepa izkušnja. Kdor jo je nemara zamudil v Ljubljani, ima možnost popravnega izpita. Odpeljati pa se mora na letošnji festival Lent v Maribor.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X