Body Mothafuckin’ Count Bitch! (2015)

0 11

Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: nedelja 7. 6. 2015


Losangeleški crossover metalci Body Count so  leta 1992 svet razburkali s kontroverznim Cop Killer, a so dokazali, da so mnogo več kot le rumene govorice, ki jih obdajajo. Body Count so tudi in predvsem odličen crossover bend in eksperiment, ki je uspel v tem, da je v punk in thrash metal prevedel govorico in »attitude« iz črnskih getov. Naveza Ice-T in Ernie C je dobrih dvajset let nazaj združila takrat na videz nezdružljivo, ustvarila svoj prepoznaven zvok ter posnela vsaj dve klasični plošči, Body Count (1992) in Born Dead (1994). Med izidom tretje in četrt plošče je minilo skoraj devet let, vmes so Body Count prvič navdušili v Ljubljani in tragično izgubili tri pomembne, originalne člane. Kitarist D-Roc the Executioner je leta 2004 umrl za limfomom, basist Mooseman je bil leta 2001 ustreljen v »drive-by« streljanju, bobnar Beatmaster V pa je leta 1996 umrl za levkemijo. Originalna dvojica je lep čas žalovala, a se leta 2009 okrepljena vrnila med žive, lani pa izdala odlično come-back Manslaughter, ki jih je po debelih osemnajstih letih znova vrnil tudi v Ljubljano.

Čast ogreti občinstvo za glavne motherfuckerje večera je pripadla trboveljski hardcore zasedbi Kreshesh Nepitash, ki se je izkazala za primerno in posrečeno ogrevanje. Čeprav je publika že kmalu po deveti začela s skandiranjem »BC, BC« pa je Trbouce kljub temu spremljalo že kar lepo številčno občinstvo, ki benda ni poslušalo povsem anemično. Tematsko Body Count precej soroden bend je v dobre pol ure nad Križanke stresel ves srd nad stanjem eksistence malega človeka, socialno stisko 99% in surovo kritiko kapitalistične družbe. Če bend prihaja iz Trbovelj, enega izmed središč posebej velike stopnje brezposelnosti, potem lahko to zveni le še bolj iskreno. Matic Hribar je kljub poškodbi roke delo frontmena opravil z odliko, saj kritika iz njegovih kričečih glasilk zveni še bližje posamezniku, kar udarni back vokali le še poudarijo. Tako kot to uspeva pestri rifovski navezi Nejca Kudra in Petra Dolčine (Ragespect), ki je kljub slabšemu zvoku rohnela kot val stavkajoče množice.

V slabe pol ure so odrski tehniki pripravili vse potrebno za povratek legendarnih Body Count in ko so naposled ugasnile luči in je iz zvočnikov zabučal kultni intro prvenca, Smoked Pork, je publika zahrumela kot motor Airbusa, skandiranja »BC!« in »Body Count!« pa ni bilo konca še lep čas po prehitrem slovesu. A še prej so Body Count pod vodstvom šefa Ice-Tja natresli lep izbor klasik, za začetek pa pozdravili s kultno Body Count’s In the House. Že med njo je prostor pod odrom zaživel, saj brutalnemu moshanju ni bilo videti konca, s fantastično formo pa se je na odru izkazal bend, ki je kljub slabšemu zvoku, ta je še okrnil nekoliko slabotni Ice-Tjev vokal, v komade zagrizel s polno silo in še hitreje kot na studijskih izdajah. Zvok se je že v prvi polovici koncerta k sreči popravil in šele takrat je bend iz svojih hlač zares potegnil Uzije in Magnume in za publiko pripravil »drive-by« masaker s hrustajočimi kitarami dvojca Ernie C (ki z rahlo osivelo afro čupico na daleč izgleda kot črnski Bobby Liebling, hehe)/Juan of The Dead (edini belček v bendu, znan seveda kot Juan Garcia, kitarist EvilDead in Agent Steel), ki sta brneli kot motorni žagi. Brez vražjega Erniejevega soliranja si Body Count ni predstavljati in njegove vragolije v živo pridejo še bolj do izraza. Da o rušilni ritem sekciji ni potrebno izgubljati besed je bilo jasno že, ko je bas kitara energijske bombe Vincenta Pricea (Steel Prophet) prvič zarožljala in se je Ill Will z bobnarsko palčko prvič dotaknil open. Koncert je pod Iceovim vodstvom počasi dosegal vrelišče, prvič z mega hitom There Goes the Neighborhood, pa balado KKK Bitch, fenomenalno in presenetljivo izvedbo The Exploited klasike Disorder ter prvega singla novega albuma Talk Shit, Get Shot, ki jo je Ice posvetil petnajstletniku v publiki in mu povedal, da naj to naslednjič nameni »bullyjem« ter jim razloži, da ga ščiti strice Ice-T. Redni del je pričakovano minil z železnim Cop Killerjem, novo slovensko himno, za kar ga je označil Ice-T, ki se mu je iz ozadja v ospredje pridružil tudi sin Ice Tracy, po slovesu pa je na zahtevo bučne publike, ki je pripravila zares izjemno vzdušje in si prislužila tudi pohvale benda, bend Ljubljani naklonil še, bojda nenačrtovani, dodatek dveh komadov, začenši z Enter the Dark Side z Manslaughter ter za konec s protirasistično himno v Body Count slogu, Momma’s Gotta Die Tonight. Ta je v živo v nekoliko podaljšani verziji iz z Ice-Tjevimi igralskimi vložki izpadal izjemno in grenak priokus zaradi prehitrega konca je bila zato nekoliko manjši. Koncerta je bilo konec brez posebnega slovesa že po uri in četrt, glede na akcijo pod odrom bi lahko Body Count publiki namenili vsaj še Bitch in the Pit ter Evil Dick. A ne glede na očitno prehiter konec so Body Count vendarle uspešno dokazali, da niso le »nostalgia act«, temveč bend, ki ima še kaj za povedati in upam, da bo naslednik Manslaughterja tu prej kot v osmih letih. Upajmo pa tudi, da je odličen obisk nedeljskega koncerta znanilec, da lahko pričakujemo podobna imena večjega renomeja pri nas tudi v prihodnje. Publika je več kot očitno tega lačna. Bitch!

Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad

Setlista:
1. Body Count’s In the House
2. Body M/F Count
3. Masters of Revenge
4. Bowels of the Devil
5. Necessary Evil
6. Manslaughter
7. Drive By
8. Voodoo
9. There Goes the Neighborhood
10. Body Count
11. KKK Bitch
12. Disorder
13. Talk Shit, Get Shot
14. Cop Killer
 — dodatek —
15. Enter the Dark Side
16. Momma’s Gotta Die Tonight


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki