Pink Floyd: The Final Cut

0 60

Založba: EMI
Datum izida: 21. 3. 1983
Produkcija: Roger Waters, James Guthrie & Michael Kamen
Dolžina albuma: 43.14 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 7.5/10


Protivojni in obenem hladnovojni politični manifest »The Final Cut«, poslednji Pink Floyd album z Rogerjem Watersom, je bil bolj podoben basistovemu/pevčevemu solo projektu kot pa skupinskemu delu legendarne angleške progresivnorockovske skupine, ki je svetovni sloves dosegla v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Eden najbolj kontroverznih albumov v celotni Pink Floyd zgodovini je bil konceptualno delo in nekoliko manj ambiciozno nadaljevanje huronsko uspešne mojstrovine »The Wall« (1979). Waters, ki nikoli ni skrival svojih socialističnih filozofskih prepričanj, je na tem egocentrično usmerjenem projektu nadaljeval svoj pikri antikapitalistični, protivojni manifest ter se na ganljiv način priklonil spominu na očeta Erica Fletcherja Watersa, katerega je izgubil v vihri druge svetovne vojne in kateremu je tudi posvetil »The Final Cut«.

Antivojni koncept albuma se dotakne osebne zgodbe Watersovega očeta, ki je padel v drugi svetovni vojni z željo, da bi prihodnjim generacijam zagotovil mir, kar pa se, kot vsi vemo, v kasnejših desetletjih žal ni zgodilo. Waters je bil pri tem še posebno razočaran nad tedanjo konservativno britansko vlado pod vodstvom zloglasne prvakinje neoliberalizma Margaret ‘Maggie’ Thatcher, ki se je tedaj zapletla v vojno z Argentino, da bi zadržala britansko kolonialno območje Falklandskih otokov. Waters se v besedilih obregne tudi ob razne druge tedaj aktualne svetovne voditelje na čelu z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom, ki so med hladnovojno paranojo večkrat dregnili v sršenje gnezdo možne jedrske apokalipse.

Rogerjevi ‘diktatorski’ apetiti so na »The Final Cut«, kjer je kot glavni producent sam napisal vse skladbe, aranžmaje in besedila, dosegli klimaks. Že leta 1981 je k odhodu prisilil originalnega klaviaturista Richarda Wrighta za katerega je bil to edini Pink Floyd album na katerem se ni pojavil, medtem ko je kitaristu/pevcu Davidu Gilmourju ter bobnarju Nicku Masonu ‘dobrohotno’ namenil vlogi spremljevalnih inštrumentalistov. Vsi trije glasbeniki so svoje prispevke posneli ločeno, glede na to, da Roger in David medsebojno sploh nista več komunicirala. Sprva so poskušali v studiu delati tako kot nekoč, vendar brez uspehov. Medtem, ko je Roger skupaj z gostujočimi glasbeniki furiozno divjal po studiu, da bi čimprej posnel svoj skladateljski material, sta David in Nick ob prostem času rajši igrala video igrico ‘Donkey Kong’, tako da so potem rajši snemali ločeno.

Roger je Davidu s katerim sta tedaj imela podoben odnos kot pes in mačka dovolil peti samo na eni skladbi, »Not Now John«, ki je od vseh del na »The Final Cut« nekako še najbolj spominjala na klasične Pink Floyd. Medtem, ko je Gilmour prispeval nekaj imenitnih solaž na ravni njegovih najboljših časov, pa je bil Masonov prispevek strahovito okrnjen, večinoma na rabo različnih tolkalnih efektov. Večino tolkal je sicer prispeval gostujoči glasbenik Ray Cooper, medtem ko je bobne na »Two Suns In The Sunset« odigral Anyd Newmark. Za večino orkestralnih aranžmajev je poskrbel nacionalni filharmonični orkester, medtem ko sta luknjo, ki je zazevala po Wrightovem odhodu, poskušala zakrpati ameriški klaviaturist (in kasnejši znani tvorec filmske glasbe) Michael Kamen ter Status Quo klaviaturist Andy Bown.

»The Final Cut« se odpre s skladbo »The Post War Dream«, ki skozi besedilo izžareva Rogerjevo razočaranje nad dejstvom, da je njegov oče med vojno umrl za ideale, ki v moderni družbi niso padli na plodna tla, medtem ko so vojne še vedno dejstvo. Prav tako se obregne ob propadanje britanske ladjedelne industrije, ki je tedaj prešla v japonske roke. Rogerjev variabilni vokal, ki prehaja iz umirjenost v srditi cinizem, je v ozadju pospremljen s tihožitnimi aranžmaji na harmoniumu. Glavna posebnost skladbe »Your Possible Pasts« je ta, da Roger v besedilu spet uporabi lik zloveščega učitelja z »The Wall«, ki je tokrat postavljen v pretekli čas, ko se bodoči mučitelj britanskih otročičev, poln optimizma in zmagovalnega zanosa, ravno vrača iz vojne. Njegova vrnitev v civilno življenje je neuspešna, predvsem po zaslugi posesivne žene, ki pospeši njegovo metamorfozo v kasnejšo pedagoško pošast. Ta transformacija je skozi glasbo posrečeno predstavljena prek Rogerjevega slikovitega vokalnega menjavanja med optimizmom in cinizmom ter skozi bridko Davidovo kitarsko solažo.

Učiteljeva zgodba iz mladih dni se nadaljuje na »One Of The Few«, kratki in depresivni skladbi, ki je bila originalno predvidena za album »The Wall«. »When The Tigers Broke Free«, še en slikoviti poklon pokojnemu očetu, ki se nahaja na ponovni izdaji »The Final Cut« iz leta 2004, bi prav tako originalno moral iziti že na »The Wall«, vendar so ga preostali člani banda tedaj prepoznali kot preveč osebno delo. Pompozni orkestralni aranžmaji uspešno spremljajo Rogerjevo paranoično vokalno ekspresijo. Učiteljeva zgodba poteka naprej na dramatičnem »The Hero’s Return«, ki skorajda uspe iz osovraženega in psihično propadlega šolmoštra ustvariti simpatetični lik, saj slednji vse bolj spominja na Cankarjevega Martina Kačurja. To je sicer še eno nesojeno »The Wall« delo, ki se je originalno imenovalo »Teacher, Teacher«.

»The Gunner’s Dream«, eden izmed vrhuncev albuma, je ganljiva protivojna zadušnica, ki pripoveduje zgodbo pripadnika protiletalske obrambe, ki pade z željo po svetu prihodnosti, kjer ne bo več vojn. Jalovost njegovih želja ter sodobna vladavina vojn in terorizma je izražena skozi Rogerjev pevski srd in ekspresivno saksofonsko solažo, medtem ko v nadaljevanju vpadejo pompozni simfonični aranžmaji. Na »Paranoid Eyes« se Roger s pomočjo krhkih klavirskih aranžmajev še zadnjič na albumu vrne k liku učitelja, nekdanjega vojnega junaka, ki na tej točki zdrsne v alkoholizem in v dokončni osebni propad. »Get Your Filthy Hands Off My Desert« je še eno zelo osebno delo, kjer Roger na teatralen in nekoliko satiričen način razodene svoje filozofske nazore do vojn in invazij ter mimogrede okrca tedanje hladnovojne voditelje na čelu  z Leonidom Brežnjevom (sovjetska invazija na Afganistan), Menahemom Beginom (izraelska invazija na Bejrut), Leopoldom Galtieriom (argentinska invazija na Falklande) in Thatcherjevo (povračilni odgovor na argentinsko inavzijo, ki je sprožil falklandsko vojno).

Eno izmed najbolj slikovitih in posrečenih »The Final Cut« del je nedvomno »The Fletcher Memorial Home«, kjer Rogerjev vokal trga od srda in cinizma, medtem ko v fiktivnem besedilu predstavi kaj bi se zgodilo, če bi se na domu njegovega pokojnega očeta zbrali vsi tedanji vodilni politiki, medtem ko bi navadni ljudje lahko odločali o njihovi nadaljni usodi. Ta zanimiva in globoka kompozicija vsebuje tudi sijajno Gilmourjevo kitarsko solažo, ki je na ravni njegovih najboljših »The Wall« prispevkov. »Southampton Dock«, žalostinka za vojaki, ki se pravkar odpravljajo v vojno (in se vračajo nazaj v krstah), prek nežnih akustičnokitarskih akordov vsebuje rahel folk prizvok.

Naslovna skladba je še ena od številnih stvaritev, ki so bile originalno predvidene za »The Wall« in bi po usmeritvi lahko res direktno spadala na omenjeni album. Besedilo govori o liku nesojenega samomorilca, ki doživlja popolno izolacijo, deperesijo in seksualno frustracijo ter s tem močno spominja na »The Wall« protagonista Pinka. Ganljivi orkestralni aranžmaji so pospremljeni s specifično Davidovo melanholično kitarsko solažo, ki ob Rogerjevem vokalnem kameleonstvu pripomore, da to delo izpade kot eden izmed »The Final Cut« vrhuncev.

Na že prej omenjenem trdorockerskem-prog rock hibridu »Not Now John«, najtršem in najbolj komercialno usmerjenem delu na albumu, kjer je moč slišati tudi spremljevalne ženske pevske harmonije, naposled mikrofon pripade tudi Gilmourju, čeprav mu Watersov vokal občasno še vedno ‘skače v zelje’. Davidov pevski in kitarski prispevek tu zveni kot, da bi želel izraziti vse svoje nakopičene frustracije povezane z Rogerjem in s tem povezano disfunkcionalstnostjo njunega banda, ki je tedaj obstajal samo še na papirju. Besedilo, ki vsebuje največ obscenih besed v celotni Pink Floyd zgodovini, je bridki napad na sodobno, z vojno in dobičkom obsedeno družbo, kateri vlada pohlep in na žalost danes zveni prekleto aktualno (pravzaprav bolj kot kdajkoli prej). Zaključna skladba »Two Suns In The Sunset« je, kljub fatalističnemu besedilu, kjer nuklearna eksplozija povzroči, da se na nebu vidita dve ‘sonci’, ambientalno nadvse prijetna antivojna zaduščnica. Ob tem velja omeniti, da je Andy Newmark tu moral na bobnih nadomeščati Masona, ker je bil slednji tehnično nezmožen izpeljati zahtevne časovne prehode.

Watersove osebne frustracije, ki so na »The Final Cut« dosegle svoj klimaks, bi gotovo izpadle verodostojnejše kot solo prvenec, namesto, da jih je projiciral skozi Pink Floyd okvir ter svojima dolgoletnima sotrpinoma namenil zgolj spremljevalni vlogi. Kljub temu mu je uspelo, da je svetu uspešno spročil vse travme, ki so ga tedaj peklile ter da album kot celota ni izpadel zgolj kot drugorazredno nadaljevanje klasike »The Wall«. Dolgoletne frustracije na relaciji med Rogerjem in Davidom so leta 1983 dosegle vrh, zato ni presenečenje, da tistega leta ni bilo nobene koncertne turneje. Ko je Roger leta 1984 izdal solo prvenec »The Pros And Cons of Hitch Hiking« zanj Pink Floyd preprostno niso obstajali več, toda Gilmour in Mason sta bila nasprotnega prepričanja, zato sta se ob tem pošteno ‘spuntala’.

Naslednje leto je sledilo najgrše poglavje Pink Floyd zgodovine s tožbo pred sodiščem po kateri so pravice do uporabe Pink Floyd imena pripadle Davidu in Nicku, medtem ko je Roger zadržal monopol nad večino odrske scenografije in konceptov. Več kot dve desetletji ni bilo nobene komunikacije na relaciji med Waterson in Gilmourjem, toda po nastopu na ‘Live 8’ so se njuni odnosi vendarle precej otoplili, tako da občasni skupni nastop ni več popolna znanstvena fantastika.

Zaradi vladavine tedanjih hladnovojnih tem v besedilih je »The Final Cut« test časa prestal nekoliko slabše od večine Pink Floyd albumov, čeprav, ironično, hladna vojna v zadnjem času spet postaja aktualna, saj se zgodovina na bridki način zopet ponavlja. Številni glasbeni ljubitelji so mnenja, da bi morala glasba ostati ločena od politike, pri čemer imajo večinoma prav, glede na to, da ponavadi večkrat pride do medsebojne zlorabe, toda vmes se najdejo tudi kakšne redke izjeme kot sta Waters in še zlasti Frank Zappa, ki sta vedno našla pravi, inteligenten in pogostokrat grotesken način za satiro politike, policijske države in nesmiselnih družbenih institucij ter vzorcev. Ravno to je tista glavna »The Final Cut« odlika zaradi katere so številni Pink Floyd privrženci po Rogerjevemu slovesu tako pogrešali njegova besedila.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Seznam skladb:
1. The Post War Dream (3:00)
2. Your Possible Pasts (4:21)
3. One Of The Few (1:26)
4. The Hero’s Return (2:58)
5. The Gunners Dream (5:04)
6. Paranoid Eyes (3:49)
7. Get Your Filthy Hands Off My Desert (1:19)
8. The Fletcher Memorial Home (4:10)
9. Southampton Dock (2:05)
10. The Final Cut (4:53)
11. Not Now John (5:03)
12. Two Suns In The Sunset (5:17)

Zasedba:
Roger Waters – bas kitara, akustična kitara, glavni vokal
David Gilmour – kitara, glavni vokal na “Not Now John”
Nick Mason – bobni, tolkala

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Michael Kamen – klavir, harmonium
Andy Bown – Hammond orgle
Ray Cooper- tolkala
Andy Newmark – bobni na “Two Suns In The Sunset”
Raphael Ravenscroft – tenor saksofon
National Philharmonic Orchestra (dirigent in tvorec aranžmajev je bil Michael Kamen)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki