Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: Virgin Records
Izid: year
Trajanje: 45:14
Ocena: 4.5/5
»Angel’s Egg« oziroma »Angels Egg«, kot je ta nenavadni album ob izidu poimenoval ekscentrični Gong poglavar Daevid Allen, je bil drugi del razvpite spacerockovske »Radio Gnome Invisible« trilogije. Allen, ki se je tedaj odzival na bizarno ime Dingo Virgin, je na predhodniku »Flying Teapot«, ki je izšel maja 1973, ustvaril prvo poglavje psihadelične Gong mitologije, ki je artistični vrhunec doživela z »Radio Gnome Invisible« trilogijo. »Angel’s Egg« je bil še bolj zabaven in zvočno pestrejši dosežek od predhodnika, »Flying Teapot«, saj je lisjak Allen tedaj v Gong privabil izjemno ritem sekcijo v podobi fidžijskega basista Mikea Howletta, ki je kasneje z bandom Strontium 90 utrl pot rojstvu legendarnih The Police, nakar je pomembno zaznamoval novovalovsko sceno osemdesetih, ter francoskega bobnarja Pierra Moerlena. Slednji je čez dve leti prevzel krmilo nad bandom in je kasneje, po Allenovi vrnitvi, vodil lastno, jazz fusion verzijo Gong.
Allenovo spacerockovsko posadko mednarodnih glasbenih imen, ki je na »Angel’s Egg« pustila močan pečat, sta dopolnjevala angleški kitarski velemojster ter pomembna ikona canterburyske scene Steve Hillage, angleški klaviaturski čarovnik Tim Blake (kasneje Hawkwind), francoski saksofonist Didier Malherbe ter francoska tolkalistka Mirreille Bauer (kasneje Art Zoyd). »Angel’s Egg« je predstavljal naslednje poglavje spacerockovskih dogodivščin antijunaka z imenom Zero the Hero, ki z letečim čajnikom in v družbi dobre čarovnice Shakti Yoni, katero igra Allenova družica Gilli Smyth, raziskuje planet Gong na katerem živijo psihadelični gnomi z zelenimi čepicami. O tem, da so na ustvarjalni proces tega dosežka vplivale razne opojne substance sploh ne gre dvomiti in nekatere sekcije posameznih skladb so bile popolno mantranje z bizarnimi zvoki ‘dobre čarovnice’ Yoni. V inštrumentalnem in aranžerskem smislu pa je po zaslugi nove, izjemno močne ritem sekcije v primerjavi s predhodnikom »Flying Teapot«, ‘angelsko jajce’ predstavljal korak naprej v artistični evoluciji prvakov t.i. canterbury scene.
Elementi jazz rock fusiona so se predvsem po Moerlenovi zaslugi polagoma začeli prerivati v ospredje, a je bil »Angel’s Egg« kar se tiče prevladujočega stila še vedno predvsem spacerockovski odklop s kopico psihadeličnih ‘seans’ in številnimi grotesknimi zvoki. Allen osebno se je ob Hillageovi vse bolj pomembni vlogi kot kitarist na »Angel’s Egg« nekoliko postavil v ozadje, a je imel še vedno glavno vlogo kot osrednji pevec in skladatelj in to se je čutilo skoraj na vsaki skladbi. Daevidov nenavaden smisel za humor zaznamuje večino besedil, ki so prepojena z družbeno kritiko ter nekaterimi erotičnimi fantazijami razposajenega ‘strička’ s hecno pojavo.
»Other Side of the Sky«, otvoritveno in najdaljše delo na »Angel’s Egg« je spacerockovski ep, z dolgim, improvizacijskim uvodom, kjer vladajo številni bizarni zvoki Smythove, Allenova psihadelična mantranja ter eksperimentiranje s sintetizatorji, medtem ko v nadaljevanju pobudo prevzamejo Hillageove kitarske pasaže, Malherbeove saksofonske norčije in eklektična ritem sekcija. Allenov nagajivi, a melodični pevski pristop, ki prvič pride do izraza na »Sold to the Highest Buddah«, skrbi za lucidnost posameznih del, medtem ko ne manjka barvitih psihadeličnih in jazzovskih improvizacij, ki zagotavljajo nenehno kroženje zanimivih ustvarjalnih idej. Vmes se nahajajo tudi krajše, večinoma inštrumentalne kompozicije kot je »Castle in the Clouds«, kjer si da duška predvsem Blake s svojim eksperimentiranjem z elektronsko obarvanim VCS3 sintetizatorjem.
»Prostiute Poem« je lep primerek popolnoma ‘zapohane’ stvaritve, kjer je v ospredju saksofonski aranžma z močnim pridihom francoske ljudske glasbe, medtem ko se čarovnica Yoni tokrat znajde v vlogi močno okajene prostitutke. »Selene« je ambientalno eno izmed lepših »Angel’s Egg« del, medtem ko je »Future Salad/Oily Way« na račun flavtistične solaže lep primer spacerockovske navihanosti. Med bolj sofisticirana dela spada inštrumental »Inner Temple«, ki je nazoren primer klasičnega, spacerockovskega Gong pristopa, ki je zaznamoval njihov zvok tudi na poznejših albumih z Allenom čez dve desetletji in več. »Love Is How You Make It« je z nežnim zvokom cimbal in Allenom v vlogi psihadeličnega ‘vrtnega palčka’ lep primer tega kako je Moerlen že tedaj začel transformacijo Gong zvoka v tolkalno usmerjeni jazz rock fusion. Škoda, da z Allenom nista imel več podobnih sodelovanj.
»I Never Glid Before«, Gong klasika in pogost del njihovih koncertnih nastopov, zaznamuje šegav saksofonski aranžma, inteligentni časovni prehodi ter Allenova nagajiva pevska vihravost. V podobnem slogu je »Eat That Phone Book Coda«, kjer ne manjka obešnjaškega humorja in improvizacijske norčavosti med katere spada tudi smeh nevidnih gnomov, medtem ko je CD bonus skladba »Ooby-Scooby Doomsday« z militarističnimi ritmi, ‘pokvarjeno trobento’, vokalnimi godrnjanji in s sijajno kitarsko solažo, eden najbolj norih ter smešnih eksperimentov v celotni Gong zgodovini. Bonus skladba, okusno reanžirani »Oily Way«, z izdatnim jazz rock fusion pečatom in melodičnim refrenom zveni že skorajda komercialno v primerjavi z večino preostalega »Angel’s Egg« materiala.
»Angel’s Egg«, jedro »Radio Gnome Invisible« trilogije, je predstavljal enega izmed ključnih trenutkov v Gong zgodovini, ko je bila Allenova glasbena posadka na vrhuncu ustvarjalnih moči ter so nore ideje prihajale kar same od sebe. Že ob svojem izidu je »Angel’s Egg« pomembno vplival na spacerockovsko sceno, ki je tedaj, tudi po zaslugi Hawkwind, postajala čedalje bolj zanimiva tudi za netradicionalno, nekoliko manj zahtevno publiko. S tem pa artistična evolucija teh ‘vesoljskih hipijev’ pod vodstvom najbolj ekscentričnega avstralskega glasbenika svojega časa še ni bila končana. »Radio Gnome Invisible« trilogija je dobila svoj zaključek z »You« (1974), progresivnorockovko mojstrovino, ki še danes predstavlja vrhunec Allenovih Gong.
Zasedba
Daevid Allen – vokal, kitara
Gilli Smyth – vesolkski šepet
Steve Hillage – kitara
Tim Blake – VCS3 sintetizator, spremljevalni vokal
Didier Malherbe – tenor in soprano saksofon, flavta, spremljevalni vokal
Mike Howlett – bas kitara
Pierre Moerlen – bobni, tolkala
Mireille Bauer – glockenspiel
Produkcija
Gong in Giorgio Gomelsky
Seznam skladb
1. Other Side of the Sky (7:40)
2. Sold on the Highest Buddha (4:25)
3. Castle in the Clouds (1:09)
4. Prostitute Poem (4:52)
5. Givin’ My Love to You (0:43)
6. Selene (2:09)
7. Flute Salad (2:09)
8. Oily Way (3:37)
9. Outer Temple (1:09)
10. Inner Temple (2:34)
11. Percolations (0:46)
12. Love is How You Make It (3:27)
13. I Never Glid Before (5:36)
14. Eat that Phonebook Coda (3:12)
