Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Breed
Založba: Facefront Records
Izid: year
Trajanje: 44:41
Ocena: 4.9/5
Another War zveni kot Vulgar Display Of Power, Cowboys From Hell oziroma kot Pantera v svojem najboljšem obdobju ali pa kot popotresni sunek Damageplanov. Damage, nekdanji član zasedbe Violent Power, streže Dimebagovskimi kitarskimi solažami ter izjemno strupenimi ritmičnimi poigravanji, zaradi katerih ste nemudoma v stanju za akcijo. Niti za ped ne zaostajajo testosteronski basi in bobnarske eksplozije, na katere bi bil ponosen sam Vinnie Paul, dovršeni pa so, verjeli ali ne, tudi Mauzovi redneck rampage raskavi a melodični vokali. Če naštevamo pozitivne točke, potem ne moremo mimo omembe dobre ter polne produkcije, ki sta jo tokrat zakrivila pri nas precej anonimni producent Jock Loveband (doslej je sodeloval s skupinami Hellbillies, Madrugada ter Savoy) ter bolj v metalski glasnejši spekter pomaknjeni Børge Finstad, ki je vpihnil dušo ploščam skupin Mayhem, Borknagar, Tristania in Sadus. Pri ubiranju poti uspeha se pozna tudi sodelovanje s studijskim tehnikom Asgeirom Mickelsonom (doslej je bil del snemalne ekipe skupin testament, Sarke in Borknagar) ter izbira mastering studija. Fredman Studio so bili namreč doslej kreativno zatočišče za snemanje ter mastering Dimmu Borgirjem, Opeth in Arch Enemy. Toliko bučno zvenečih imen za določanje standardov, ki ste jih na plošči Another War deležni, pa niti ne opišemo Breedov in njihove unikatnosti.
Saj ne gre toliko za inovativnost ko za dejstvo, da Breed poosebljajo masten, tolsti in dobro utečeni zvočni izdelek nadpovprečnega groove metala, ki vas osupne od otvoritvene akustike komada Bloodstone. Ko zgubite nedolžnost na kitarsko – violinskem uvodu, ki pokaže, da so Breed tako tehnično dodelani glasbeniki (vsaj kitarist Damage tem standardom zadovolji že na prvi mah) kot zabave ter neobremenjene estetike spevnih skladb vešči sonični hedonisti. Eksplicitno dvignjeni sredinci vsem ponudnikom modnih muh ter enoličnih trendov ter brezkompromisna brutalna temačna ter eksplozivno melodična godba predstavlja dušo in telo grmeče visokovoltažne in rifovsko masivne zveri z imenom Breed. Ekstrakt testosterona se stopnjuje na zelo všečnem komadu Hellfire, ki odbije glavo ter vas prikuje pred zvočnike od prvega rifa do zadnjega udarca na bobne. Ni odvečnega kiča ali nepotrebnih mašil! Visoki vrtljaji ter vtiranje peklenskega ugodja se nadaljuje na panterovski sagici skladbe Fire, ki jo odlikujejo povsem sproščene in naravne ter briljantno izpeljane kitarske solaže. I Am Not Lost je bolj glamovsko nastrojen del plošče, ki pa ne stori krivice že doslej zelo razgibani plošči. Spomnimo, da so glamovske korenine del DNA-ja tudi neukročenim fantom iz Arlingtona – Panteri. The Tide umirja strasti ter baladno postreže z enimi boljših akustik na plošči, Breed pa zazvenijo domalo grungersko prelestno, Mauz pa pokaže večplastnost svojih kričečih vokalov. Introspekcija ter slovo sta osnova besedilom, že po basovskem uvodu ter kričečim kitaram na uvodu eksplozivnega Prisoner Of Carnage pa ste znova nazaj na peklenskem vlaku smrti. Vojni bobni komada Equilibium sprva ustavijo uničevalni tempo na maksimalnih obratih, a se po HC-jevskih vokalnih kiticah Breed odločijo vnovič prestaviti pogon v najvišjo prestavo, rock’n’roll pa se na eksplicitni hellbilly način nadaljuje rutinsko na Inhale Your Life, po grmenju ter ritmičnih poigravanjih naslovne skladbe Another War pa nastopi, žal, čas izjemnega slovesa s sludgeovsko mastnim izstrelkom prvinskosti – skladbo End In Slaughter.
Uničevalski stampedo dopolni popolno sosledje ejakulacij užitka, po zadnjem izzvenu strupenih kitar pa se zaveste, da so vam Breed ukradli levji delež srca ter so se vam neizprosno prikupili že po prvem poslušanju. Prekleto! Sama usta, pardon, prsti na tipkovnici polni hvale! Kaj pa pomanjkljivosti? Edina pomanjkljivost je morebiti obskurno oblikovanje tega udarnega paketa. Drugi minus, če je to minus, je v tem, da Breed zvenijo kot Pantera, a po izjemnem delu skupine Throwdown na plošči Venom And Tears tovrstno kopiranje ali iskanje navdiha v tovrstni estetiki ne označujem več kot nekaj slabega. Če ljudje dorastejo primerjavi z ustanovitelji žanra, je to le dokaz, da je v tem izjemnem semenu glasbenega revolta tudi po 20 letih dovolj žmohta ter da se bo dalo na tem tripu ugodno vegetirati še nekaj časa! Another War je bil tako lepo pomazan s kruhom, stavite pa lahko, da bodo eksplozivni, glasno hrupni in izjemni breedovski zvoki še nekaj časa veselo tresli zvočnike v mojem zasebnem koščku domačega raja v dnevni sobi! 666% Hell yeah!!!
Recenzija je nastala v sodelovanju Rock Hard Slovenija in RockLine.
Zasedba
Maurice »Mauz« Adams – vokal
Kjell »Damage« Karlsen – kitara
Mads »Max« Mowinkel – bas
Erik »Core« Engebretsen – bobni
Gostujoči glasbenik:
Otto Unnison – violina, spremljevalni vokal na skladbi End In Slaughter
Produkcija
Jock Loveband & Børge Finstad
Seznam skladb
1. Bloodstone
2. Hellride
3. Fire
4. I Am Not Lost
5. The Tide
6. Prisoner of Carnage
7. Equilibrium
8. Inhale Your Life
9. Another War
10. End In Slaughter
