Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Pallas
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 73:10
Ocena: 3.5/5
»Arrive Alive« je naslov bržkone najbolj znane Pallas skladbe sploh, pa tudi njihovega koncertnega prvenca, ki je bil hkrati njihov prvi izdani album sploh, saj je studijski prvenec »The Sentinel« izšel šele leta 1984. »Arrive Alive«, ki je izšel leta 1981, velja za eno prvih izdaj v zgodovini novega vala progresivnega rocka s čimer so denimo Marillion prvenec, klasiko prej omenjenega gibanja, prehiteli za dve leti. Zelo redko se zgodi, da band svojo kariero odpre s koncertnim albumom (nekaj podobnega so denimo storili Twelfth Night), vendar so se škotski neo prog zanesenjaki Pallas že od nastanka leta 1980 ponašali z izjemnimi glasbeniki, pa čeprav njihov začetek ni bil ravno obetaven. Potem, ko so štartali kot Rainbow so se namreč morali nemudoma preimenovati, saj so izvedeli, da že obstaja band z istim imenom pod vodstvom legendarnega Ritchieja Blackmorea (ex-Deep Purple). Progresivni rock je bil v času, ko so Pallas začeli nastopati v klubih kot je bil recimo Marquee (srce tedanjega neoprogrockovskega vstajenja), izjemno nepopularen žanr, a jih to pri sledenju lastni glasbeni viziji ni niti malo zaustavilo.
»Arrive Alive« je originalno izšel na nizkokakovostni kaseti in se na LP-ju pojavil šele leta 1983, ko je band že podpisal pogodbo s prestižno založbo EMI. Koncertni posnetek, ki vsebuje precej šibko (samo)produkcijo, kar je tudi njegova glavna Ahilova peta, se odpre z »Arrive Alive«, prvim singlom in priljubljeno Pallas klasiko, ki se je že na prvih nastopih uveljavila kot njihova reprezentativna skladba. Nič čudnega, da se je ta standard na katerem se lahko sliši, da so se Pallas že tedaj zaznavno razlikovali od svojih vrstnikov, predvsem zaradi pestre ponudbe trdorockerskih kitarskih fraz v domeni Nialla Mathewsona, kasneje uvrstil na konceptualno mojstrovino »The Sentinel«. Originalni pevec Euan Lowson, ki se je v slogu legendarnega Petra Gabriela (ex-Genesis) in Fisha (ex-Marillion) pogostokrat šemil v like iz svojih besedil, je bil s svojim karizmatičnim pevskim pristopom nedvomno glavni zvezdnik te inkarnacije banda in je bistveno pripomogel k večji obiskanosti njihovih nastopov.
»5 to 4« s katerim Pallas demonstrirajo svojo sposobnost za ustvarjanje melodramatičnih epov s konceptualno globino prav tako izpade zelo dobro, sploh glede na relativno skromno (samo)produkcijo. »Queen of the Deep«, naslednja epska poslastica z dramatično zgodbo ter eden od vrhuncev tega koncertnega albuma, odraža prebrisano združevanje simfoničnega progresivnega rocka z udarnimi kitarskimi pasažami, pri čemer obširne orglarske kanonade spominjajo na zlata leta na začetku osemdesetih izjemno nepopularnega žanra. Na »Flashpoint«, katerega pri otvoritvi odlikujejo odebeljene bas linije basista Graemea Murraya, se prav tako sliši posluh banda za trdorockerske kitarske eskapade, medtem ko Lowson vnovič ubere karseda teatralen vokalen pristop v najboljši tradiciji velikanov tovrstne progresivnorockovske teatralnosti kot sta Peter Gabriel in Peter Hammill (Van Der Graaf Generator).
Vrhunec »Arrive Alive« pa nedvomno predstavlja skoraj 15-minutni ep »The Ripper«, ki je bil na nek način tako kontroverzen, da je članom Pallas, zaradi precej nazorne odrske upodobitve nasilnega prizora, celo večkrat grozila prepoved koncertnega nastopanja. Lowson, ki odigra prizor umora in posilstva, se namreč tu prelevi v lik psihopatskega ‘Razparača’ ter se preobleče v bizaren in okrvavljen kostum, pri čemer hkrati spominja na starca in žensko. Vse skupaj niti ne bi bilo tako problematično, če ne bi bil spomin na žrtve razvpitega ‘yorkshirskega razparača’ tedaj še zelo živ. Dolg melotronski uvod uspešno izgradi napeto dramo in poskrbi za uspešno zasnovo srhljive zgodbe o podvigih psihopatskega morilca, nakar vpadejo inteligentne kitarske improvizacije in dinamično tempirani bobnarski prehodi. Osrednji zvezdnik celotnega epa, znotraj katerega ni moč zgrešiti določenih vplivov legendarnih Genesis, je seveda Lowson, ki se tako dobro vživi v svojo vlogo, da je naravnost osupljivo, kakšen mojster melodramatične teatralnosti je bil originalni Pallas pevec. Nekateri bi tu najbrž dodali, da ni bil edini s tovrstnim vokalnim pristopom, saj so tudi Fish, Peter Nichols (IQ) in Geoff Mann (Twelfth Night) sledili po Gabrielovih in Hammillovih stopinjah, pa vendar je bil njegov vokal v času, ko se je neo prog komajda rojeval in ni bilo na sceni še nobenih studijskih izdaj, nekaj posebnega.
Klaviaturist Ronnie Brown je bil enako vešč na mini moogu, hammond orglah in melotronu kot na sodobnejših sintetizatorjih, kar se lepo sliši na »Crown of Thorns«, še enemu zanimivemu simfoničnemu epu na katerem so Pallas že ob svojih prvih korakih postavili številne zvočne standarde za razvoj neoprogrockovskega gibanja. »Paris Is Burning«, še ena melodramatična poslastica, ki vsebuje elegantni klavirski aranžma, ni bila posneta v živo, temveč je prvotno izšla kot single in se je na »Arrive Alive« pojavila šele na CD verziji. »The Hammer Falls«, kjer se vnovič sliši močan vpliv klasičnih Genesis, je prav tako popolnoma reprezentativna Pallas skladba, ki bo s svojo epsko atmosfero še dandanes navdušila vse oboževalce te pogostokrat prezrte škotske skupine. Na »Stranger (on the Edge of Time)« se lahko sliši, da se je band, kljub nekaterim že precej zrelim dosežkom, še vedno kalil, saj gre za skladba z ugodnim potencialom, vendar brez jasne usmeritve, glave in repa.
»Arrive Alive« je daleč od statusa morebitne koncertne klasike, saj ga, kljub temeljiti obdelavi na CD verziji, še vedno zaznamuje šibka produkcija, poleg tega je band še zorel pri iskanju jasne zvočne usmeritve, vendar bi ga že zaradi njegovega zgodovinskega pomena moral v svoji zbirki posedovati sleherni neoprog zanesenjak. Poleg tega večina skladb na »Arrive Alive« ni nikoli doživela studijskih interpretacij, zato ima še toliko večji pomen za vse zbiratelje Pallas zapuščine. Prav žalostno je dejstvo, da band, ki je z »The Sentinel« ustvaril enega najboljših progrockovskih albumov osemdesetih, dandanes komajda shaja in večinoma živi od prispevkov fanatičnih poljskih privržencev, kateri podprejo vse kar samo malo diši po neoprogu.
Zasedba
Euan Lowson – vokal
Niall Mathewson – kitara
Graeme Murray – bas kitara, bas pedal, spremljevalni vokal
Ronnie Brown – klaviature
Derek Forman – bobni
Produkcija
Pallas
Seznam skladb
1. Arrive Alive (4:17)
2. Five To Four (10:11)
3. Queen Of The Deep (11:27)
4. Flashpoint (7:01)
5. The Ripper (14:42)
6. Crown Of Thorns (9:25)
7. Paris Is Burning (5:12)
8. The Hammer Falls (5:20)
9. Stranger On The Edge Of Time (5:35)
