Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Nice, The
Založba: Immediate Records
Izid: year
Trajanje: 39:27
Ocena: 3.5/5
Nenasitni ego legendarnega klaviaturskega velemojstra Keitha Emersona ni nikoli poznal meja in to velja tudi za njegovo zgodnje ustvarjalno obdobje, še preden je užil svetovno slavo kot član nepozabne superskupine Emerson, Lake & Palmer. Kmalu po izidu The Nice prvenca »The Thoughts of Emerlist Davjack« (1967), pionirskega dela na področju progresivnega rocka, se je Keith odločil, da iz banda vrže kitarista, pevca in občasnega pihalista Davida O’Lista. Že med snemanjem drugega The Nice albuma, katerega je na tipični, umetniški način naslovil z latinskimi besedami »Ars Longa Vita Brevis« (umetnost je dolgoživa, življenje je kratko), kar si je izposodil iz znamenitega Hipokratovega aforizma, je bilo jasno, da so O’Listu šteti dnevi v bandu. Keith ga je je obtožil neresnosti in lenobe, zato je moral zapakirati kovčke in The Nice so od tedaj naprej delovali kot trio z vedno večjim poudarkom na Emersonovem klaviaturskem carstvu.
Bolj za šalo kot zares so sicer razpisali avdicijo za novega kitarista in kljub temu, da je bil med kandidati tudi bodoči Yes kitarist Steve Howe, se je Emerson vsem potencialnim kitaristom zahvalil za odziv in The Nice popeljal v novo ero, kjer je imel vselej zadnjo besedo. To se je na »Ars Longa Vita Brevis« poznalo tudi v občutno bolj ambiciozni in izrazito simfonični usmeritvi, kjer so Keithove orglarske in klavirske vragolije, predvsem na naslovni suiti, postale tako dominantne, da je od tu naprej o The Nice že moč govoriti kot o Emersonovem solo bandu, čeprav sta bila basist Lee Jackson in žal že pokojni bobnar Brian ‘Blinky’ Davison prav tako vrhunska glasbenika.
Vendar je bil Emerson že tedaj ‘razred zase’ kar se tiče njegovega obvladovanja inštrumentov s tipkami in eden vodilnih genijev na področju fuziranja rocka, klasike in jazza, katerega glasbeno vizionarstvo ni poznalo meja, četudi je kot skladatelj najbolj užival, če je po svoje adaptiral aranžmaje nekaterih klasičnih del. »Ars Longa Vita Brevis« je vseboval tudi nekaj njegovih vokalnih prispevkov, običajno v navezi z Jacksonom, ki je po O’Listovem odhodu postal glavni The Nice pevec. Keithovih, večinoma nadležnih, vokalnih podvigov na drugem The Nice albumu na srečo ni bilo veliko, kljub temu da je bil v primerjavi s kakšnim Tonyem Banksom (Genesis), kateremu v tem pogledu res ni pomoči, še kar spodoben pevec.
Prva polovica albuma je občutno manj zanimiva kot večinoma inštrumentalno obarvano nadaljevanje in je tudi slabše prestala test časa, saj prve tri skladbe vsebujejo vrsto norčavih, psihadeličnih elementov, ki so bili leta 1968 znotraj tedanjih glasbenih trendov kar precej popularni, medtem ko dandanes na trenutku izpadejo pretirano arhaično. Takšen primerek psihadeličnega spakovanja je uvodni »Daddy, Where Did I Come From« z burkaškimi vokalnimi izlivi, raztresenim tempom na jazzovskem klavirju ter specifičnimi, ‘vesoljskimi’ improvizacijami na Hammond orglah. Vse skupaj zveni skorajda tako kot, če bi Emerson srečal člane originalnih The Mothers Of Invention, vendar brez navzočnosti genija Franka Zappe.
»Little Arabella« vsebuje razposajene, skorajda plesne motive na klavirju, kot da bi se Emerson nahajal v nekem zakajenem jazz baru, medtem ko Jacksonovi psihadelično zasoljeni vokalni manierizmi tvorijo sarkastično zgodbo o neki muhasti deklini. Tu se lahko slišijo tudi orkestralni aranžmaji pod dirigentsko taktirko posebnega gosta, aranžerja in dirigenta Roberta Stewarta. Ta šegavi dosežek precej spominja na nekatere bodoče ELP burleske v stilu »Are You Ready Eddy«.
»Happy Freuds«, najbolj komercialno delo na albumu, je zaznamovano s pompoznimi simfoničnimi aranžmaji in veseljaško-norčavim refrenom, ki zveni kot slaba parodija na Beach Boyse. Refren je zabeljen z zabavnimi vokalnimi harmonijami med Emersonom in Jacksonom. Stvari se nemudoma zresnijo z relativno zanimivo Emersonovo adaptacijo klasike Karelia Suite (orig. pripada Jeanu Sibeliusu) z naslovom »Intermezzo From The Karelia Suite«. Kljub temu, da je tu Emerson v vlogi velikega dominatorja, ki ključni motiv Sibeliusove suite priredi na lasten način in mu doda številne nepredvidljive orglarske improvizacije, pa je Jacksonov bas v produkciji neobičajno postavljen v ospredje in na trenutke skorajda preglasi klaviaturskega maestra.
To pa je bila zgolj nekakšna uvertura, če že ne predpriprava v najbolj ambiciozno delo na albumu, 19-minutno naslovno suito, ki je razdeljena v pet sklopov in kjer dominirajo divji orkestralni aranžmaji. Na njej Emersonov genij in ego zasije v polni luči, saj si da že v uvodni sekciji, »Awakening«, duška z raztresenimi improvizacijami na orglah, medtem ko nekaj vratolomnih ritmičnih preobratov demonstrira tudi vsestranski bobnar Davison. Prva sekcija pravzaprav pripada njegovemu fantastičnemu solističnemu nastopu, ki je res posebno poglavje zase.
Na naslednji sekciji, »Realisation««, pri kateri je kot skladatelj sodeloval tudi O’List, se lahko sliši tudi nekaj električnokitarskih pasaž v režiji kitarskega gosta Malcolma Langstaffa, medtem ko se Jackson za kratek čas ponovno postavi v vlogo glavnega pevca. Emersonu se v nadaljevanju spet ‘zmeša’ in njegovo klavirsko ‘orgazmiranje’ sredi te sekcije hitro zasenči preostale glasbenike. Naslednja sekcija, »Denial«, vsebuje vihrav orglarski motiv, ki v navezi z godalno-baročnimi orkestralnimi vložki, poskrbi za nepričakovan razvoj vedre atmosfere. Četrta sekcija, »Acceptance ”Brandenburger”« predstavlja Emersonov zaključni improvizacijski triumf na Hammond orglah, kakršnih je v svoji karieri kasneje uprizoril še ničkolikokrat, čeprav je v tistem času njegovo ‘supersonično’ igranje orgel, predvsem pa samosvoje adaptiranje klasik, predstavljalo velik šok in skorajda provokacijo za vse ljubitelje t.i. resne glasbe.
»Ars Longa Vita Brevis« je bil pomemben album za razvoj zgodnjega (simfoničnega) progresivnega rocka, čeprav ni šlo za nikakršno mojstrovino. Edino delo na albumu, ki si upravičeno zasluži ta naziv je naslovna suita, ki ostaja eden najbolj ambicioznih dosežkov v celotni The Nice povesti, medtem ko je Emerson svojo adaptacijo prej omenjene Sibeliusove suite v živo rad izvajal tudi, ko je bil že član ELP. The Nice niso počivali na lovorikah, temveč pridno nadaljevali z ustvarjanjem nove glasbe vse do konca šestdesetih, Čeprav med njihovimi nastopi ni nihče ostajal ravnodušen, pa se jim nikakor ni uspelo prebiti do večjega komercialnega uspeha, kar je Emersona začelo neizmerno frustrirati in je postopoma zapečatilo The Nice usodo.
Zasedba
Keith Emerson – klaviature, vokal (razen na “Ars Longa Vita Brevis”)
Lee Jackson – bas kitara, vokal
Brian Davison – bobni
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Malcolm Langstaff – kitara (na “2nd Movement – Realisation”)
Robert Stewart – orkestralni aranžer in dirigent
Produkcija
The Nice
Seznam skladb
1. Daddy, Where Did I Come From (3:44)
2. Little Arabella (4:18)
3. Happy Freuds (3:25)
4. Intermezzo from the Karelia Suite (8:57)
5. Don Edito el Gruva (0:13)
6. Ars Longa Vita Brevis (19:20)
a. Prelude / 1st Movement – Awakening (5:50)
b. 2nd Movement – Realisation (4:54)
c. 3rd Movement – Acceptance “Brandenburger” (4:23)
d. 4th Movement – Denial (3:23)
e. Coda – Extension to the Big Note (0:46)
