Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Atomic Rooster
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 42:57
Ocena: 3.5/5
Leta 1980 so se Atomic Rooster, kot mitološki ptič feniks ali v njihovem primeru bolj ustrezno – atomski petelin, dvignili iz pepela in to zopet s popolnoma prevetreno zvokovno podobo, ki je bila popoln odsev tedanjih razmer v britanski rock glasbi. Legendarni klaviaturist in šef banda Vincent Crane (1943-1989) je bil po sedmih letih kolikor jih je minilo od funk rockovskega eksperimenta »Nice ‘n’ Greasy« (1973) odločen, da Atomic Rooster predstavi popolnoma novi generaciji poslušalcev kot moderno težko rockersko skupino, ki je z neukročeno energijo in udarnostjo sposobna držati korak s tedaj popularnim gibanjem NWOBHM (po naše ‘Novi val britanskega težkega metala’). Temu ustrezno se je na »Atomic Rooster« odpovedal klavirju, električnemu klavirju in sintetizatorjem ter se popolnoma preusmeril na svoje priljubljene Hammond orgle.
S hudo mentalno boleznijo obremenjeni klaviaturist je po devetih letih združil moči s kitaristom/pevcem Johnom Du Cannon s katerim sta bila prej dolgo časa skregana, na kar sta k sodelovanju privabila še priložnostnega bobnarja Prestona Heymana in postava, ki je začela ponovno vstajenje že odpisane kultne skupine je bila rojena. Tako so Atomic Rooster po zgodnjih trdo-prog rockerskih letih in kasnejši funk rockovski fazi na začetku osemdesetih popolnoma presedlali na trdo rockerskega, včasih že skorajda težko metalskega konja s čimer so si pridobili popolnoma novo bazo privržencev. »Atomic Rooster« je bil edini dosežek te kratkotrajne postave, ki je še vedno v visokih čislih ljubiteljev težkega rocka. Zaradi istega naslova kot ga je imel njihov pred desetimi leti izdani prvenec pa imajo nekateri, zlasti ameriški nepoznavalci še danes težave pri naročanju/nakupovanju njihove diskografije, kar po svoje niti ne preseneča.
O tem, da je na »Atomic Rooster«, kljub dvema starima, dobro znanima imenoma, igrala skupina iz čisto drugačnega zvočnega testa od tiste izpred sedmih let priča že uvodni težko rockerski rušilec »They Took Control of You«, kjer nabrušene kitarske fraze ob podpori masivnih tekstur na Hammond orglah ostro režejo skozi zrak, medtem ko so bobnarski rafali ustrezna uporniška ritmična popotnica. Du Cannov vokalni pristop je precej drugačen od njegovega zadnjega vokalnega prispevka na mojstrovini »Death Walks Behind You« (1970), saj je v tem času postal precej bolj grleno punkovski. Na trenutke, čeprav redko, tudi nekoliko spominja na Alicea Cooperja. »She’s My Woman« je težko rockerska ljubezenska ‘pijanka’ z brezkompromisnim kitarskim rifom, razjarjenim vokalom in mogočnim zidom Hammond orgel skozi katerega juriša spodoben bobnarski stampedo.
»He Did It Again« ima po zaslugi hudomušnega zvoka hammondk nekoliko bolj veder ambient od večine ostalih del na albumu, čeprav Du Cann z uporniškim vokalom in umazano kitarsko frazo skrbi, da ‘atomski petelini’ zvenijo bolj udarno kot kdajkoli prej v svoji karieri. »Where’s the Show« ima punkoidni ritem, ki se idealno sklada z Du Cannovim grlenim vokalom in potentno kitarsko frazo, medtem ko Crane briljira z duhovitimi orglarskimi vložki, ki spominjajo na njegove najboljše čase iz začetka sedemdesetih. Brutalni »In The Shadows« ima srhljivo-zlovešč ambient na račun Du Cannove vokalne predstave, ki tokrat spominja na razdraženega goblina, ki se grleno posmehuje iz temnega brloga. Brezkompromisna plast orgel je podprta z masivnimi bobnarskimi prehodi in pekočo kitarsko frazo.
»Do You Know Who’s Looking For You?« na katerem se Du Cann vnovič kar se da uporniško repenči ima punkovsko obarvan ritem, medtem ko mogočni bobnarski krošeji butajo skozi masivno utrjen orglarski zid. Atomic Rooster brez kakršnega koli morebitnega baladnega predaha nadaljujejo skozi celoten album na najbolj udarni možni ravni kar se vnovič lepo sliši na »Don’t Lose Your Mind«. Slednjega za spremembo celo krasi melodičen refren, medtem ko peklenski kitarski rif ob podlagi neusmiljenih bobnarskih rafalov reže skozi razburkane orglarske pasaže. V hitri tempo speljani inštrumental »Watch Out« vsebuje poskočne orglarske variacije, katere se odlično povezujejo z bombastičnimi kitarskimi frazami in divjim bobnarskim stampedom.
»I Can’t Stand It« je še en dinamični trdi rocker z uporniško razpoloženim vokalom, borbenim kitarskim rifom in pulzirajočim ritmom, kateremu dajejo izdatno ambientalno širino mogočne orglarske teksture. »Lost in Space«, zaključek albuma, je nekoliko presenetljivo ambientalno najbolj širokogrudna stvaritev na njem, saj Craneove epske orglarske pasaže in spremljevalne vokalizacije, ki delajo družbo Du Cannovem uporniškemu vokalnemu repenčenju, doživijo dramatični izliv v mogočnem refrenu, kar omogoči epski epilog.
Na ponovni izdaji albuma iz leta 2005, ki je izšla pri založbi Angel Air in nima licence s strani originalne založbe EMI se v obliki bonus skladb nahajata »Throw Your Life Away« in »Broken Window«, ki sta originalno izšli kot B-strani singlov »Do You Know Who’s Looking For You?« in »Don’t Lose Your Mind«. Na splošno precej povprečni skladbi sta v podobnem težko rockerskem slogu kot preostala dela na albumu.
Na »Atomic Rooster« se je pripetila še ena zvočna mutacija, ko je že odpisana kultna skupina vstala od mrtvih in ustvarila presenetljivo soliden težko rockerski album s pomočjo katerega so osvojili srca številnih ljubiteljev NWOBHM scene. Žal zabaven in nenavadno posrečen ‘metalski marš’ naveze Crane-Du Cann ni trajal dolgo. Takoj po koncu turneje je ‘metalsko’ verzijo ‘atomskih petelinov’ zapustil bobnar Heyman in na njegovo mesto je po zelo kratki epizodi z legendarnim Gingerjem Bakerjem (Cream, ex-Hawkwind) vskočil povratnik Paul Hammond. Ko se je zdelo, da bo vnovič zbrana »Death Walks Behind You« postava, ki je v letih 1981 in 1982 med aktivnimi koncertnimi nastopi celo izdala dva singla končno zajela stabilen veter v svoja jadra je muhasti Du Cann nenadoma poniknil neznano kam, ne da bi uradno najavil izstop iz skupine. ‘Izdani’ Crane, ki je prevzel vajeti glavnega vokalista, se je skupaj s Hammondom podal na poslednji studijski ples ‘atomskega petelina’.
Zasedba
Vincent Crane – Hammond orgle
John Du Cann – kitara, vokal
Preston Heyman – bobni, tolkala
Produkcija
Vincent Crane in John Du Cann
Seznam skladb
1. They Took Control Of You (4:47)
2. She’s My Woman (3:12)
3. He Did It Again (4:02)
4. Where’s The Show? (3:52)
5. In The Shadows (6:50)
6. Do You Know Who’s Looking For You? (3:03)
7. Don’t Lose Your Mind (3:34)
8. Watch Out! (instrumental) (4:04)
9. I Can’t Stand It (3:46)
10. Lost In Space (5:50)
