Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Atomic Rooster
Založba: Sanctuary Records
Izid: year
Trajanje: 40:14
Ocena: 3.5/5
Atomic Rooster, ena najbolj enigmatičnih progresivno rockovskih skupin vseh časov, katera je bila skozi svojo zgodovino zaznamovana z dvema različnima slogovnima obdobjema (zgodnjim prog rockovskim in kasnejšim pretežno težko rockerskim), medtem ko ji je ves ta čas poveljeval briljantni, žal že pokojni orglist in igralec klavirja Vincent Crane (1943-1989). Crane, ki je trpel zaradi kroničnih napadov shizofrenije, kar se je vleklo skozi njegovo celotno tragično življenje vse do prezgodnje smrti, je leta 1969 po še enem napadu zahrbtne mentalne bolezni skupaj z mladim, komaj 19-letnim bobnarjem Carlom Palmerjem zapustil kultno skupino The Crazy World of Arthur Brown, kjer je v navezi z legendarnim pevcem Arthurjem Brownom na istoimenskem prvencu ustvaril nepozabni psihadelično rockovski hit »Fire«.
V svojo novo skupino, katero je poimenoval po kitajskem letu petelina (1969) je privabil še basista in pevca Nicka Grahama (kasneje je med drugim sodeloval s Skin Alley, Davidom Jacksonom in Jimom Capaldijem). Prvotno bi moral z Atomic Rooster sodelovati tudi pokojni Brian Jones (Rolling Stones), a ga je medtem že ‘presenetila’ smrt, tako da so Crane, Palmer in Graham bili primorani posneti istoimenski Atomic Rooster prvenec brez kitarista. No, samo nekaj tednov po izidu plošče jih je Graham zapustil in na njegovo mesto je iz skupine Andromeda prišel kitarist in pevec John Du Cann (1946-2011). Du Cannove kitarske linije so uporabili na kasneje izdani ameriški različici albuma, ki je tako zvenela precej drugačno (boljše) od originalne britanske inačice.
Atomic Rooster so bili, kar je še posebno zanimivo, glede na njihova skozi kariero pretežno mračna in z okultizmom zaznamovana besedila in glasbene ambiente, ustanovljeni natanko na petek trinajstega, leta 1969, o čemer priča tudi udarna uvodna skladba z njihovega kultnega, istoimenskega prvenca. »Friday The Thriteenth« zaznamujejo Craneove mogočne, masivne pasaže na Hammond orglah, kar je bila redka stalnica skozi njihovo celotno kariero ter briljantne, popolnoma nepredvidljive bobnarske vragolije mladega Palmerja, ki je že takrat demonstriral svoj neprecenljivi talent. Obenem se ves čas lepo sliši, da je Graham zagotavljal solidno bas linijo, medtem ko je bil njegov pretežno bluesovsko naravnani vokal dovolj variabilen za kompleksno zvočno izrazoslovje Atomic Rooster, katere je že ob prvih korakih vleklo v trše vode, kar se sicer še boljše sliši ob poslušanju ameriške verzije albuma z Du Cannovimi udarnimi kitarskimi pasažami. Grahama sta vokalno sicer kasneje presegla tako Du Cann kot (še zlasti) Chris Farlowe.
»And So The Bed« je zaznamovana s šelestečo linijo Hammond orgel. Grahamov rahlo ekscentričen vokalni pristop je tu skozi vso repenčenje idealno prilagojen hedonistično obarvanemu besedilu, medtem ko so Palmerjevi bobnarski prehodi vnovič briljantni. Pravzaprav je bila največja izguba za Atomic Rooster, če se izvzame mnogo prezgodnjo Craneovo smrt in s tem razpad skupine leta 1989, prav odhod tega mladega bobnarskega bisera k progresivno rockovski superskupini Emerson, Lake & Palmer. Skoraj sedem minutna s pastoralnim vzdušjem zaznamovana balada »Winter« je med večino privržencev skupine najbolj priljubljeno delo s tega albuma. Tu je Grahamov ‘angelski’ vokalni pristop, ki je že skorajda na meji falseta, popolnoma drugačen kot na večini preostalih del, medtem, ko se v umirjeno, romantično vzdušje ob iskrivih zvokih klavirja odlično vklaplja tudi njegovo tenkočutno igranje flavte. Sčasoma zavlada kompleksna inštrumentalna sekcija s številnimi solističnimi vložki na klavirju, bobnih in flavti, a to niti za trenutek ne ogrozi lepe osrednje pastoralne melodije. »Decline And Fall« je pretežno zgrajen iz dramatičnih orglarskih linij in nepredvidljivih bobnarskih eskapad s številnimi solističnimi trenutki. Zanimivo, da Grahamov razkačeni vokal vpade šele v zaključnem delu.
»Banstead« je z mogočnimi orglarskimi pasažami in neutolažljivim Grahamovim vokalnim pristopom prepojena balada, katera gradi mostove med trdim rockom in progresivnim rockom, se pravi nekaj kar so Atomic Rooster obvladali skozi večino svoje kariere. Z enigmatično kratico poimenovani »S.L.Y.« je še en živahen dosežek s po blues rockovsko neukročenim vokalom ter številnimi prebrisanimi bobnarskimi prehodi, medtem ko vse skupaj kot ponavadi povezujejo Craneovi mojstrski solo eksperimenti na orglah.
Z blues rockovskim vokalnim šarmom prežeti »Broken Wings«, boleča ljubezenska izpoved, vsebuje veličasten uvodni orkestralni aranžma in masivne Craneove eskapade na Hammond orglah, medtem ko ob razvejanih bobnarskih prehodih ves čas vlada počasen tempo. Kompleksni inštrumental »Before Tomorrow« (na britanski različici albuma alternativno poimenovan »Shabooloo«), kjer vnovič dominirajo Craneove temperamentne orglarske mojstrovine, ima neobičajno prešeren ambient in vrsto kompleksnih bobnarskih motivov s pomočjo katerih se vzdržuje energično-dinamičen ritem. Še posebno dobro izpade ameriška različica te skladbe z za tiste čase brutalnimi Du Cannovimi kitarskimi frazami. Crane in Palmer sta bila zares odlična naveza in škoda je, da je bilo njuno druženje tako kratko, a se je mladi bobnar v tem času marsičesa naučil od svojega pogostokrat depresivnega orglarskega tovariša, kar mu bo kasneje prišlo prav v družbi še večjega klaviaturskega ‘megalomanijaka’ Keitha Emersona.
Na nekaterih ponovnih CD izdajah »Atomic Rooster« se nahaja tudi Du Cannova stvaritev »Play The Game«, ki je po zaslugi njegovih nabrušenih kitarskih rifov in brezkompromisnega vokalnega pristopa slogovno najtrše delo na celotni izdaji.
Atomic Rooster prvenec je bil spodoben začetek in dober znanilec tega, kje se bo skozi večino kariere slogovno gibala ta kultna, za razvoj progresivnega rocka in težkega rocka enakovredno pomembna skupina, katero so skozi kariero nenehno zaznamovale mračne prerokbe, tragedije in menjave članov. Du Cannov prihod in Pamerjev odhod k ELP ter prihod njegove zamenjave Paula Hammonda je njihov zvokovni pristop že na naslednjem albumu »Death Walks Behind You« (1970) še približal težko rockerskim oziroma proto metalskim vodam zaradi česar so jih nekateri, tudi zaradi mračnih besedil, začeli primerjati z Black Sabbath in Black Widow, čeprav so imele vse te skupine razen zanimanja za okultnost medsebojno zelo malo sorodnosti.
Zasedba
Vincent Crane – Hammond orgle, klavir, spremljevalni vokal
Carl Palmer – bobni, tolkala
Nick Graham – bas kitara, vokal, flavta
John Du Cann – kitara in vokal na na novo posnetih skladbah za ameriško izdajo
Produkcija
Atomic Rooster in Tony Colton
Seznam skladb
1. Friday the 13th
2. And So to Bed
3. Winter
4. Decline and Fall
5. Banstead
6. S.L.Y.
7. Broken Wings
8. Before Tomorrow aka Shabooloo
