Bang Your Head!!! 2017 (tretji dan) – spektakularni trušč z znamenitim HammerFall kladivom!

ALEŠ PODBREŽNIK
0 13

Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: sobota, 15.07.2017

 

Tudi tretji dan je prinesel nad Balingen kup podžanrskih deviacij znotraj metal glasbe, čeprav se je čutil poudarek na tradicionalni veščini stare šole ter power metalu, kar je potrdil sam zaključni del programa z nastopom švedskih HammerFall. Ni treba več posebej poudarjati, da je festival Bang Your Head!!! namreč festival za vse tiste z bolj tradicionalnim glasbenim okusom in starošolskimi preferencami do rocka in metala.

Tako se je pričel odvijati tudi tretji dan, ko so na oder stopili veterani tevtonskega thrasha metala doma iz nemškega Düsseldorfa Assassin. Kvintet, ki znova aktivno deluje od leta 2002 dalje, je pravzaprav vskočil v program zadnji hip, saj bi morali na njihovem mestu zaigrati Paradox, ki so obljubljali, po 28. letih poseben koncert, na katerem naj bi se združili v originalni postavi, a je vnovično poslabšano zdravstveno stanje šefa skupine in kitaristu Charlieju, skupini onemogočilo nastop. No Assassin so dobesedno dokazali, da so vskočili na Balingen pet minut pred dvanajsto. Bili so namreč na moč razglašeni in neuigrani. V ekipi je danes od originalnega članstva le še kitarist Jürgen Scholz. Očitno je da ne nastopajo veliko, ali pa so med nastopi več mesečne pavze. Vsekakor je vokalist Ingo Bajonczak skušal vse te male peripetije sanirati z dolgimi nagovori in humorjem, vendar se je na trenutke prav videlo, da bend ne obvladuje velikih odrov, katerega so prav štorasto izkoriščali. Bend je na koncertu predstavil točke aktualnega studijskega albuma »Combat Cahtedral«, koncert pa odprl in sklenil s skladbama prvenca »Upcoming Terror« in sicer Fighjt (To Stop the Tyrant) ter Assassin.

Precej več resnosti so vnesli na oder Vain, ki so  po fiasku nastopa Vincea Neila ter ne ravno najbolj prepričljivih Slaughter, fenomenom glam rocka in glam metala ter Sunstripu pravzaprav na festivalu rešili čast. Vain so namreč dostavili izvrsten nastop, tako kot so to storili pred tremi leti, ko so v Balingenu sploh nastopali prvič v svoji karieri. Jasno je da je bil Davy znova »načvakan«, in ves oder ga je bil posledično znova poln. Prav tako je vseskozi izvabljal odrski šov teater tako, da si je ogledoval podrobno pripadnice nežnega spola, jim dodeljeval komplimente, pa tudi ostalih »sočnih« zabel njegove bujne domišljije ni manjkalo. Ob izvrstni vokalni interpretaciji, ki jo poseduje v svojem pobalinstvu še danes Davy, je treba izpostaviti, da ga spremlja vrhunska četa glasbenikov. Čeprav je bend izdal v letošnjem letu zelo dober novi studijski album »Rolling With the Punches«, je dobro vedel, da pričakujejo ljudje starejše točke njihovega delovanja. Silno energičen in naostren nastop izvrstne eksekucije so pospremili z izvedbo Who’s Watching You, sklenitveno Bite the Bullet, 1000 Degrees, Icy, Greener, Secrets,, Quick Step To Love in No Respect.  Bolje Vain za headlinerja BYH festivala, kot Vincea Neila. Definitivno.

Raven so trije večni zvočni uzurpatorji, recimo jim kar zvočni teroristi, pravzaprav trio strupene starokopitne speed metalske hitrosti, ki mu poveljujeta neuničljiva brata Gallagher. Skupina iz časov NWOBHM vstajenja, pravi veterani na sceni. In neverjetno je kaj naredijo lahko na odru vsega trije ljudje. Trije peklenščki. Pravzaprav vse. Slaba ura Raven eksplozivnosti in podivjanih ritualov bratov Marka in Johna. Zadnji studijski album, več kot izvrstni »Extermination« še vedno živo odzvanja, čeprav je star dve leti, bend pa je z njega oddelal vsega eno skladbo, sicer pa podredil set listo albumoma »All for One« in »Rock Until You Drop«, s katerih je odigral polovico vse set liste. Prizorišče je nostalgično oživelo, Raven pa so potrdili vso svojo izvrstnost in nepopustljivost. Tako kot leta 2013, ko so tu nastopili v  dvorani.  Bend je zaigral sledeče skladbe: otvoritveno  Destroy (edina z aktualnega »Extermination«), All Monsters, Hell Patrol, All For One, Hung, Drawn & Quartered, Rock Until You Drop, Tank Treads (The Blood Runs Red), Faster Than the Speed of Light, On And On, Break the Chain in glede na obširni diskografski opus precej nepotrebno sklepno Mars Bonifre priredbo  Born to Be Wild. Slednje dejanje oziroma izbira velja tudi za edini (manjši) minus tega nastopa.

Pri časih NWOBHM je kar ostalo. Na oder so stopili namreč Diamond Head, ki jih vodi danes edini originalni član ekipe in kitarist Brian Tatler. Bend je našel stabilnost zlasti po prihodu izvrstnega danskega kričača Rasmusa Bom Andersena in tako v lanskem letu posnel novi studijski album »Diamond Head«. Tako najdena stabilnost jim je znova odprla vrata na stežaj do koncertnih odrov. Ko pridejo na oder Diamond Head, je jasno kaj se od njih zahteva. Material iz osemdesetih. Čim več le tega. Bend je to jasno vedel in tako tudi oddelal svoj koncert. Z izjemo dveh novih (Bones, Diamonds) so sekali klasiko za klasiko, začenši s staro Wild on the Streets, ki je šele v devetdesetih našla prostor na albumu »Progress And Death«, potem pa takoj zasuk na album »Borrowed Time« in naslovno skladbo. Sledile so še Lightning to the Nations, The Prince, In the Heat of the Night, Shot Out the Lights, obvezni It’s Electric in Helpless (obe proti koncu koncerta) in vsekakor sklepna Am I Evil?, brez katere pravega Diamond Head koncerta pač ne more biti. Bend je nemalo presenetil z integracijo skladbe Starcrossed. Gre za starejšo skladbo, ki jo je šele v lanskem letu pričel prvič izvajati v živo. Diamond Head so torej kompaktna in čvrsta enota, pravi zagon pa daje ekipi izvrstno razpoloženi vokalist Rasmus Bom Andersen, ki je nenehno norel po odru ter izvedel tudi nekaj neverjetnih odrskih akrobacij. Da ne govorimo njegovem vokalnem izplenu. Izjemno. Bend prihaja drugo leto na Metaldays festival v Tolmin! Vsekakor legende, ki jim je vredno nameniti pozornost, če se le ponudi priložnost za to. In to je prav dobro vedela nekoč davno tega že Metallica.

Čas je bil da se kdo spomni tudi na starošolsko verzijo ameriškega speed/thrash metala osemdesetih. Na odru so stali namreč Vicious Rumors. Bend je v lanskem letu izdal novi album »Concusion Protocol« in z njim dokazal, da še zdaleč ni rekel zadnje besede. Izvrstni novi album je predstavljal na jesenski turneji skupaj z zasedbo Dirkschneider po Evropi. Napočil je čas poletnih festivalov, znano pa je tudi to, da je Horst Franz velik privrženec te skupine, zato so Vicious Rumors posledično zelo pogosti gostje Bang Your Head!!! festivala. Pred letošnjim poletjem je veliki vodja skupine Geoff Thorpe opravil znova nekaj rokad v ekipi. Na mesto vodilnega vokalista se je tako vrnil Brian Allen, izvrstni vokalist nalezljive karizme. Prav to  karizmatičnost, ki naj bi jo posedovala pojava vokalista v sleherni skupini, je šlo pogrešati pri Vicious Rumors, potem ko je Allen začasno zapustil skupino. Sedaj je znova tu. In Brian je to svojo teatralnost več kot opravičil. Thorpe je integriral na pozicijo drugega kitarista tudi mladega in nadobudnega Gunnarja Dügreya, ki se je zelo izkazal z nekaj solažami. V škornje Taena Rasmussena ne more stopiti vsakdo. Mladenič torej dokazuje, da je iz pravega testa. Bend je pripravil pravo starošolsko set listo. Že sam uvodni del se je začel sanjsko, Z materialom njihovega kultnega in najbolj prepoznavnega studijskega izdelka »Digital Dictator«, ko so Vicious Rumors rušili vse pred seboj ter streljali po vrsti klasike Worlds And Machines, Digital Dictator ter Out of the Shadows. Izjemno razpoložena ekipa torej, ki je delovala, kot bi se stari prijatelji našli znova skupaj po dolgem času. Seveda smo tudi Slovenci stisnili pesti, saj je na odru divje tekal in vihtel svojo Spector bas kitaro naš Tilen Hudrap. Na bobnih ostaja seveda v ekipi Thorpeov nerazdružljiv tovariš Larry Howe, ki je znova dostavil izvrstno bobnarsko predstavo. Zanimivo je, da so Vicious Rumors povsem izpustili material z novega albuma, v set listo pa vrnili dva izvrstna »Razorblade Killers« komada Let the Garden Burn in Murderball, ki sta Allenu še posebej pisana na kožo. Bend je presenetil tudi z integracijo »Welcome to the Ball« klasike Dust to Dust, ki jo je v karieri izvajal na odrih silno redko, sicer pa zapolnil set listo še z skladbami albuma “Vicious Rumors”: Hellraiser, Down to the Temple in sklepno Don’t Wait For Me. V set listi ni manjkala obvezna Soldiers of the Night (z istoimenskega prvenca). Super nastop, super ekipe. Vicious Rumors ostajajo neprebojna odrska trdnjava. Nastop je bil znatno intenzivneje obarvan tako energično, kot v emocijah in strasteh, v primerjavi z nastopom decembra v Brnu, ko so morali zaigrati kot kvartet, brez enega kitarista. Upajmo, da se bend kmalu vrne v Evropo. Na novo klubsko turnejo seveda. Mimogrede, VR so naredili ljubo promocjo tudi našemu spletnemu portalu potem, ko je sam bobnar Larry Howe ob koncu nastopa med množico zalučal nekaj Rockline tzalic. To neverjetno intenzivno predstavo na Bang Your Head!!! so Vicious Rumors posneli z namenom, da izdajo prvi uradni DVD v zgodovini skupine. Izšel bo v posebnem paketu leta 2019, ko bo skupina praznovala svoih 40. let delovanja, snemala pa ga je ista snemalna ekipa, ki je prav tu leta 2015 posnela nastop zasedbe Accept. Slednji so v začetku letošnjega leta ta posnetek izdali v obliki DVDja “Restless And Live”. Od tod ne čudi, da so oder posebej za ta dogodek Vicious Rumors opremili s kar dvajsetimi kitarskimi kabineti. Tudi set lista je doživela za ta dogodek eno posebnost. Skupina je prvič v karieri odprla koncert z Worlds and Machines, pa tudi zadnjič. Tak dogodek je torej za Vicious Rumors zgodovinski, prav tako pa se ga bo še vrsto let spominjala zbrana množica, ki jo je nastop skupine zagotovo treščil v “čela blesava”, kot grom z vedrega neba. Prejeli so namreč več, kot so se potihoma nadejali. Bend je namreč pustil na odru ne le znoj, pač pa kri, pri čemer velja tisti “salto mortale” našega Tilena za vrsto povesti, ki bo skozi leta postala, če ne že mit, pa najmanj legenda.

Prvo resnično razočaranje so na festival prinesli Dokken. Vsekakor to niti ni bilo razočaranje, v kolikor veš, da Don Dokken ni tisti Don Dokken iz zlatih časov skupine. Vokalist je pridobil skozi leta lep sveženj kilogramov, vendar to niti ni pomembno. Problem je ta, da je njegov vokal izgubil na prepoznavnosti, pečatnosti, karizmi in da je povsem zvodenel.  Don Dokken brez tako vrhunske spremljevalne ekipe, kot jo ima, verjetno danes ne bi  nastopal več. Ti fantje mu držijo neverjetno oporo. Nasploh, ko nanese beseda na izvenserijskega kitarista Johna Levina, ki je bil glavna atrakcija in figura nastopa skupine. Njegove briljantne in tehnično brezhibno urezljane solaže so jemale dih, prav tako pa neverjetna okretnost in agilnost tega kitarista, ki je za povrhu vsega tega tudi silno spretno izvajal spremljevalne vokale. Ti so namreč nadobvezni. Nasploh pa ob današnji skrhani vokalni formi šefa skupine. V ekipi ostaja z Donom originalni bobnar Mick Brown in pa »zasanjana lepotica« Chris McArvill, katerega narcisoidna zaljubljenost v samega vase, prej kot ne, popolnoma odbija. To vžiga pri kakšnih parodičnih Steel Panther, pa še ta mora biti teatralno zrežirana, ne pa pri Dokken.  No Don je sicer tako vokalno usahel, da ježe ob pričetku koncerta s Kiss Of Death publika v refrenu gromovito preglasila pevca. Ta skladba se je kasneje izkazala za edino točko albuma »Back For the Attack«. Bend je pripravil dober repertoar, podredil set listo impozantnima klasikama osemdesetih »Tooth And Nail« (skladbe: Don’t Close your Eyes, Alone Again, Into the Fire in sklepna Tooth And Nail) ter »Unchain the Night« (In my Dreams, the Hunter, Dream Warriors). Bend je zasolil set listo še z izvedbo naslovne skladbe albuma »Breaking the Chains«. Skratka. Vse je stalo kot mora biti, z izjemo vokalne opešanosti Dona Dokkena,. Zato niti ne bi bila velika škoda, če bi možakar skupino trajno upokojil.

Sledil je nastop kanadskih melodičnih death metalcev Kataklysm. Ti so v žanrskm oziru predstavljali korenit odklon  tretjega dne festivala. Pravzaprav tako velik, da skupina skozi nastop nikakor ni mogla spraviti od publike kakšnega posebnega feedbacka. Klientela festivala je namreč starejša in posluša drugačno glasbo, ne toliko zasedb, ki bi pripadale death metalu, pri čemer sodijo Kataklysm celo med mehkejše – se pravi  lažje dostopne predstavnike svojega žanra. To je bila zrcalna slika tistega, kar lahko doživite ob nastopu te skupine v sklopu tolminskega Metaldays festivala, ki so ga Kataklysm sicer obiskali že ničkolikokrat. V sklopu nastopa na BYH festivalu ni bilo videti enega crowd surferja, pri njihovih nastopih v Tolminu redko sreča koga, ki bi ti po koncertu rekel, da med Kataklysm ni crowdsural. Nobene posebne povratne energije s strani publike torej, razen vljudnostnega aplavdiranja . Res, da se je publika pred odrom tudi nekoliko zdesetkala, tudi premešala, a je bilo tistih najbolj naoljenih fanov skupine, le za peščico. Vseeno so Kataklysm na odru delovali povsem sproščeno, zavzeto in seveda standardno dobro. Bend je intenzivneje predstavil aktualni studijski album »Of Ghosts and Gods«, preostanek set liste pa zapolnil s skladbami starejših studijskih albumov. Maurizio Iacono ter ekipa ostajajo izredno uigrana in skalibrirana odrska ekipa. Kataklysm ogromno nastopajo, za njimi je veliko izkušenj  in kilometrine. Žal tokrat niso imel ob sebi tiste svoje prave publike.  

Končno je pričelo pokati tudi v dvorani. Tam so odprli program The Unity,  nova skupina dveh Gamma Ray članov in sicer Henja Richterja ter bobnarja Michaela Ehreja. The Unity so sekstet in gojijo tipski power metal navdahnjen nad simfo-operetno muzikaličnostjo. Preostali gradniki skupine so še Stef E.  (kitara), Jogi Sweers (bas kitara),  Sascha Onnen (klaviature) in pevec italijanskega porekla Gianba Manenti, ki je bil na odru pravzaprav vse prisoten. Vokalist premore izjemen vokalni rang. Moči  nikjer ne izgublja, niti v ekstremih višavjih in deluje resnično, kot operni pevec. Kakšni Rhapsody Of Fire ali Vision Divine bi ga takoj posvojili in vzeli za svojega. The Unity so predstavljali svoj studijski prvenec istega naslova in imeli uro več kot dovolj časa za njegovo brezhibno promocijo.. Sicer gre za prepakiranje klišejev in možje ne izumljajo tople vode, je pa očitno, da so Gamma Ray naredili daljšo pavzo. Hansen je posnel solo album, nastali so Unitiy. Če ste okoreli privrženec vsega kar diši po power metalu, bodo The Unity hipoma vaši. Septembra lahko skočite do Münchna in si jih ogledate kot predskupino Edguy. The Unitiy so proti koncu vseeno zaigrali nekaj od Gamma Ray. Bila je skladba Send Me A Sign, sicer pa založili koncert s skladbami avtorskega porekla in sicer: Rise and Fall, Firesign, No More Lies, God of Temptation, Close to Crazy, Calm before the Storm, Killer Instinct in Never Forget.

Malo preden je glavni festivalski oder zakuril samo presvetlo kitarsko božanstvo Michael Schenker, so pričeli v dvorani s svojim materialom lomastiti nemški detahmetalski težaki in mračnjaki Disbelief. Postava Karsten “Jagger” Jäger (vokal), Jochen “Joe” Trunk (bas kitara), Alex Hagenauer (kitara), David “Dave” Renner (kitara) in Fabian “Fab” Regmann (bobni), je pravzaprav na festivalu dostavila tisto kar so na isti poziciji pred letom prav tako povratniki na sceni in nemški deathmetalci podobnega EMŠOa Warpath, le da so Disbelief povem stabilna ekipa in v karieri zato niso naredili nobene pavze. Njihovega death metala moraš biti navajen. V Nemčiji so po opusu izredno cenjena skupina. Zato med koncertom v dvorani ni bilo malo obiskovalcev, četudi se je bend pokrival z MSG, kar je bila pravzaprav velika škoda. A nekdo pač mora biti žrtev. Tokrat so to morali biti Disbelief,  ki pa so jih podpirali zlasti mlajši ljubitelji težkih zvokov, ki poslušajo ekstremne veje metalskega žanra, kot bi dihali zrak. Bend je letos izdal novi studijski album z naslovom The Symbol of Death, z istoimensko skladbo albuma pa tudi pričel s svojim nastopom. Bend se ne šali in je do obisti strupen, ko grmi na odru. Je izvrstno uigran. Od glave do pete. Karsten je v trenutku preznojil samega sebe in deloval kot mokra cunja, ko je glodal s svojim grčanjem poezijo skupine. Med kitaristoma je Renner prevzemal pobudo, vse pa se je seveda vrtelo na izjemni kompaktni in rušilni ritmični kinetiki, ki funkcionira izvrstno v skupini. Koncert sem moral prekiniti z gledanjem, saj je bilo časa, da se prerinem do foto pita pred glavnim odrom, kjer je organizator obljubljal prav poseben nastop enega  izmed najbolj markantnih kitaristov ere rocka in rolla.

Michael Schenker s tremi različnimi pevci in končno brez koruptivnega Francisa Bucholza. Znameniti kitarski as, eden najpomembnejših rock’n’roll kitaristov, ki so kdaj lazili po planetu  in večni navdih mnogih kitaristov iz vrst generacij, ki so sledile temu velikemu kitaristu! Po nekaj letih se je vrnil na Bang Your Head!!! V vlogi podporne zasedbe glavnemu nosilcu. Schenker je na oder stopil s svojo znamenito črno belo Flyin’ V kitaro, družbo pa mu je v začetnem delu na odru delal med vokalisti Gary Barden. Schenker je ob sebi zbral izjemno tovarišijo in sicer basista Chrisa Glena ter bobnarja Teda McKenno, medtem ko je za ritem kitaro skrbel Steve Mann. V prvem delu je Schenker z ekipo in razpoloženim Bardnom nizal klasike prvih dveh albumov (Let Sleeping Dogs Lie, Victim of Illusion, Attack of the Mad Axeman, Armed and Ready). Potem je sledila vključitev komada Coast to Coast (Scorpions), kjer sta se Bardnu pridružila še Robin McAuley ter Graham Bonnet, ki je ostal na odru za tri »Assault Attack« skladbe in sicer Dancer, Desert Song in Assault Attack. Sledi še Captain Nemo z Bardnom na vokalu, potem pa končno stopi na oder tudi znova Robin McAuley, ki je zapustil poseben vtis s svojim izjemnim vokalom žametastih fines. Ta ohranja izredno svežino in ekspresivno moč tudi na zrela leta. Pevec je s Schenkerjevo ekipo na moč suvereno zabelil nastop, ko se je lotil treh McAuley Schenker Group klasik: Love Is Not A Game, Bad Boys in Save Yourself. Seveda pa ni Schenker zaobšel niti trenutkov z UFO, ko se je koncert prevesil v sklepni del in sicer z Rock Bottom in zaključno Doctor, Doctor. Michael je Michael. Samo on ima takšen dotik in samo njegova kitara tako zveni. Edinstveno. Tako edinstveno ječi, da ta edinstvena ječavost hipoma sproža kurjo polt po telesu. Takšnih kitaristov je bilo malo v zgodovini rock’n’rolla. Eden njih je denimo Richie Blackmore. Michael se je vseskozi med koncertom vljudno nasmihal publiki, deloval je izjemno razpoloženo, vedro in tudi zavzeto. Vidno je užival nad izjemno bučno in močno podporo, ki jo je prejemal s strani publike. Michael je razkazal vse svoje mojstrstvo, svoj izjemni čut za neverjetno kontrolo nad toni, ki jih je barval z izjemno filigransko pretanjenostjo. Ob vsem tem smo bili tudi priča njegovim znamenitim odrskim pozam, po katerih je od vselej navduševal mlado gardo kitaristov. Izjemna predstava izjemne ekipe, ki bi jo še kar poslušal in poslušal, če ne bi bila minutaža omejena in ne bi dan štel vsega 24. ur. Michael Schenker je s svojimi glasbeniki priredil enega najboljših koncertov na celotnem festivalu, če pa bi mu kdo nadel oznako da je bil to najboljši koncert, vam povem, da je to povsem neskromno povedano in da se pri takšni trditvi ni kaj dosti zmotil.

HammerFall so pred natanko dvajsetimi leti nastopiii na reci in piši drugi izdaji Bang Your Head festivala, ki je takrat potekal še v manjši dvorani sredi mesta Tübingen. S HammerFall so takrat nastopili še Gamma Ray, Demon, Virgin Steele, Sinner, Flotsam And Jetsam  ter Sacred Steel. Dvajset let pa je tudi minilo od izdaje studijskega prvenca skupine z naslovom »Glory to the Brave«. No HammerFall so bili ob pravem času na pravem mestu in po skoraj 25. letih delovanja uživajo velik sloves tako pri mlajših generacijah, kot tudi pri tisti, ki je rasla gor z metalom osemdesetih.  Bend je v lanskem letu izdal zadnji studijski album »Built To Last«, ki je bil prav tako izdatneje zastopan v set listi , vendar pa so Hammerfall obljubili to pot poseben koncert na Bang Your Headu. Okej, bil je znova opremljen z malho dimnih zaves in ognjenim bljuvanjem, kot leta 2010, ko so nazadnje nastopili v Balingenu. Pirotehnike torej ni primanjkovalo med koncertnim nastopom. Bend je v prvi polovici nizal skladbo za skladbo v svoji uigrani maniri, kjer je natančno preštudirana vsaka minuta in sekunda na koncertu. Natanko se namreč ve, kdo v ekipi zavzema kateri položaj in kje stoji v tistem trenutku na odru. Kiksi so redki, bend je neverjetno rutiniran in izkušen. Okej, že res, da Dronjak še vedno ne zna igrati dobro kitare, a to ostaja minorna opazka. Oscar tak pač je in tak bo ostal in prav zato je Oscar tako »kvlt« in drugačen sploh ne sme biti. Oscar ima ob sebi sicer enega najimenitnejših kitaristov svoje generacije. V njem uživa izjemno oporo. To je namreč Pontus Norgren, nekdanji Malmsteenov kitarski tehnik, ki velja za izjemnega virtuoza in se je pred kratkim priključil tudi zasedbi Panzer. V prvem delu so fantje nanizali zaporedoma skladbe Hector’s Hymn,  Riders of the Storm, Blood Bound, Any Means Necessary, Renegade, Dethrone and Defy, Last Man Standing, Let the Hammer Fall in Built to Last. Glede na februarsko set listo, so iz nje izpustili samo Bring It!

Potem so na oder prišli trije glasbeniki ki tvorijo skupino Draupner. To so Henning Andersson s pet strunsko violino, Görgen Antonsson z normalno violino in Tomas “Limpan” Lindberg, ki sicer igra buzuki, mandolo in akustično kitaro. Prav tako Švedi, kar ni bilo težko uganiti, mar ne? No, ti so najprej izvedli instrumental Between Two Worlds, za tem pa se jim je na odru priključil Joacim Cans in skupaj so izvedli baladno I Believe. Ko so na oder stopili še preostali iz HammerFall eskadrona, je osem glasbenikov zaigralo venček skladb albuma »Glory to the Brave« in sicer le glavne kitarske fraze skladb: Stone Cold, Unchained, The Metal Age, HammerFall, Steel Meets Steel ter naposled le vpadli v The Dragon Lies Bleeding, ki so ga izvedli v celoti. Na klubski turneji so igrali le del te skladbe. Enega vrhuncev je predstavljala himna Glory to the Brave, ki jo je pravzaprav prepeval cel Balingen. Izjemna energija v teh trenutkih na festivalu. Čustveno. Ganljivo. Dodatek s Hammer High, pa Bushido in dolgo pričakovano Hearts On Fire, kjer je znova norel cel festival s skupino v pravi atmosferični krešendo. Res poseben koncert skupine. V vsakem oziru. Fantje so se resnično potrudili in pripravili za ta koncert, pa čeprav smo potihoma upali da izvedejo cel »Glroy To The Brave« album.

Komur so bili HammerFall prepočasni in preveč melodični, je raje odšel v dvorano in prisluhnil belgijskim speed metalcem in revitalistom Evil Invaders. Koncert štirih peklenščkov je znova dostavil vratolomno izkušnjo težko opisljivega hitrostnega razvoja vseh dogodkov. Fotografi s(m)o imeli z njimi znova težave, obenem so na s »zabavali« še z malho odrske megle. Zares atraktivna predstava napolnjena z izjemno potenco, željo po dokazovanju, izvrstno uigranostjo in čvrstim fokusom. Glavnina materiala je bila s skladbami Pulses of Pleasure, Fast, Loud ‘n’ Rude, Shot to Paradise, Master of Illusion in Starway to Insanity usmerjena na izvedbo še vedno aktualnega zadnjega studijskega albuma »Pulses of Pleasure« (2015), je pa bend predstavili tudi dve povsem novi skladbi Mental Penitenciary  in pa otvoritveno As Life Slowly Fades. Nora predstava! In taisti Evil Invaders so se pojavili čez deset dni tudi na tolminskem Metaldays festivalu!

Po zaključnem ognjemetu, ki smo mu vsako leto priča po koncu nastopa glavnega nosilca tretjega dne festivala, se je veliki finale festivala preselil v dvorano, kjer so sklenili letošnjo izdajo festivala legendarni Axxis.  Pri Axxis sta danes edina originalna člana pevec Benrhard Weiss in klaviaturist Harry Oellers, družbo pa jima delajo še Stefan Weber (kitara), Rob Schomaker (bas kitara) in Dirk Brand (bobni). Ker je aktualni »Retrolution« obrat k hard rockovskim koreninam (bend je zaigral z njega Somebody died at the party, Heavy Metal Brother in Queen of the Wind), je sledila obdelava repertoarja s starošolsko set lito, kjer se ekipa ni sramovala izvedbe skladb kultnih »Kingdom of the Night« (Living In A World, Kingodm of the Night), »II« (Touch the Rainbow, Little Look Back) in celo z »Big Thrill« (Little War). Axxis pa niso zignorirali tudi svoje powermetalske ere in zabelili repertoar tudi s točkami albumov »Paradise In Flames« (Tales Of Glory Island), »Utopia« (Heavy Rain) in »Doom of Destiny« (Blood Angel). Bend deluje pol energije in poln zaleta in v Balingenu je dostavil silno lep, sproščen in angažiran nastop, kjer so vsi akterji (z izjemo Weissa seveda) predstavili tudi svojo solo točko, kar niti ni bilo nujno.

Tridnevno skakanje od odra do odra je terjalo svoje davke, zato smo nekoliko skrajšali ogled zasedbe Axxis in se odpravili proti šotoru in v kemp na zaslužen počitek. 21. izdaje festivala je bilo tako polagoma konec. Znova je prinesla izjemno raznoliko zbirko izvajalcev, med njimi mnogo takšnih, ki jih lahko srečaš na odrih silno redko. Govorim v imenu nekoga, ki biva na geografskem delu Evrope, nedaleč  a še vedno južno od Alp. Ker ostajajo dejstva, pač dejstva, bomo na Balingen odhajali vsako leto. Tja bomo romali vedno znova in znova, ker drugače pač ne more biti, dušo pa je treba nekako nahraniti. Odštevanje dni se je torej že začelo!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X