Datum: torek, 8. 8. 2017
Lokacija: Majano / Area Concerti Festival / Italija
Na drugi dan poletnega festivala v furlanskem mestecu Majano, so se na odru zglasili vroči losangeleški retro hard rock revitalisti Rival Sons. Silno priljubljena skupina, ki deluje od leta 2009 dalje, v žepu že s kar petimi studijskimi izdelki, je skokovito osvojila svetovno priljubljenost. Zavoljo neprikrite kvalitete, ki jo dostavljajo ne le s studijskimi izdelki, pač pa tudi s silno energičnimi ter adrenalinskimi koncertnimi predstavami. Slednje zgolj izkazujejo močan in enovit fokus tega silno profiliranega ameriškega kvarteta. Rival Sons so se v vlogi headlinerskega nastopa tako znašli tudi v neposredni bližini slovenske meje, kjer so predstavili aktualni studijski album »Hollow Bones« (2016).
Bend je pred tem v lanskem letu opravljal skupno turnejo z znanimi hard rock »praočkoti« Deep Purple, prav tako pa so Rival Sons odpirali koncerte na sklepni, to je upokojitveni turneji, rock gigantov Black Sabbath (letos po ZDA). Odmevnosti skupini torej ne primanjkuje, prav tako pa je deležna vseskozi izjemnih glasbenih kritik in to tudi s strani najvidnejših svetovnih glasbenih medijev.
Torej. Uvodoma so ob desetih zvečer na oder stopili Milanski rockerji MotelNoire. Izkušeni kvintet cenjenih in uveljavljenih italijanskih glasbenikov, nosi v žepu sicer vsega en studijski izdelek in to je istoimenski album iz leta 2014, z njega pa je skupina tudi izvedla glavnino točk. Skupina je izjemno dobro uigrana, prepeva pa skladbe pretežno v angleškem jeziku. Prijetih 40 minut ogrevanja, več kot dostojnih zvočnih karakteristik (glede na status predskupine) je potrdilo, da skupina med ljudmi ne skriva simpatij ter velike privrženosti.
Tokratni obisk koncertne zelenice v Majanu je bil znatno bolj skromen od tistega, ki ga je prejelo prizorišče dan prej, ko so na njem nastopili Amon Amarth in Arch Enemy. Tokrat komaj 400 prisotnih. Seveda garnitura znatno starejših, tudi že šarmantno sivečih in več. Temu navkljub, pa se je kmalu po prihod Rival Sons na oder, na sredini in v prvih nekaj vrstah pred odrom, zgostila skromna, a silno bučna množica ljubiteljev skupine, ki je presneto dobro obvladovala verze skladb in tako srčno podpirala skupino nenehno skozi koncert. Jay Buchanan in ekipa so to hitro zaznali, zato so pretežno komunicirali s sredinskim delom občinstva.
Rival Sons so sestavili set listo, ki je bila nekoliko podrejena predstavitvi aktualnega studijskega albuma, obenem pa so k temu pripeli točke z vseh starejših albumov, na čelu s priljubljenimi Keep On Swinging (album »Head Down«), Open My Eyey ter Electrivc Man (obe album »Great Western Vakirye«).
Kvartet (plus bradati turnejski klaviaturist Todd Ögren-Brooks) je dostavil nastop, ki je bil iz minute v minuto izvedbeno in atmosferično stopnjevan. Finalni krešendo je tako dosegel na samem repu, se pravi v zaključku, ko je bend zaokrožil vročično in silno elegantno predstavo z močno in težko pričakovano Keep On Swinging.
Ekipa je izjemno dobro uigrana. Predvsem je osupnil seveda Jay Buchanan, ki je svojo neverjetno karizmatično in grabežljivo vokalno predstavo stopnjeval in razvijal največ vokalne moči prav v zaključku nastopa. Prav ob koncu je dobesedno očaral z neverjetno prodornostjo emocij in strasti, ki jih je zaokrožil z vrhunsko izdelanim vokalnim performansom, polnim čuteče predanosti. Tudi preostali glasbeniki v tem niso mnogo zaostajali, če sploh. Zvok briljanten, izvedba nič manj. Le ljudi bi lahko bilo nekaj več. Pred izvedbo skladbe Jordan je publiko vprašal, če želi raje slišati Where I’ve Been.
Vražja mešanica stare dobre šole rocka in rolla, prelitega z dobro dozo blues testosterona, spretno zapakirana v glasbeno doumljivost generacije novih časov, je tako skozi material nenehno prefinjeno kolobarila in križarila po frazah, ki so zdaj spominjale na pobalinstvo The Who, ali Cheap Trick, zdaj na Led Zeppelin, Free, Bad Company, mestoma celo na The Beatles (zlasti po muzikalični plati v mirnejših pasažah), pa tudi na The Doors (Buchanan dolguje za navdih pri svojem odrskem gibanju, manjši poklon liku preminulega Morrisona), zaznavni so vključki surfa in rocka billyja, pri čemer je na to opozarjal tudi odrski »outfit« kitarista Scotta Holidaya (kot bi se naš Magnifico skušal našemiti v Gingerja Wildhearta).
Izvrsten koncert torej in upajmo, da se skupina zglasi kajkmalu znova v bližini naših logov. Gre namreč za vrhunsko izvedbeno kvaliteto, ki se je v takšnih situacijah nikakor ne sme preslišati in preskočiti. Obisk koncerta Rival Sons ostaja torej obveza in greha vredna predstava. Tudi za puriste, ki prisegajo zgolj na originalnost časov pionirstva šestdesetih in sedemdesetih.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Hollow Bones Pt. 1
2. Tied Up
3. Electric Man
4. You Want To
5. Memphis Sun
6. Jordan
7. Face of Light
8. Torture
9. Soul
10. Open My Eyes
11. Hollow Bones Pt. 2
12. Keep On Swinging
