Bang Your Head!!! festival 2016 – prvi dan

0 25

Nastopajoči: Stallion, Babylon A.D., Candlemass, Carcass, Dare, The Dead Daisies, Dragonforce, Equilibrium, Ektomorf, Slayer, Leartherwolf, Battle Beast, Debauchery vs. Blood God, Voodoo X
Lokacija: Balingen / Messegelände / Nemčija
Datum: četrtek, 14.07.2016


Obrnilo se je leto in na duri je potrkala nova izdaja znamenitega festivala Bang Your Head!!!, ki se tako kot vsako leto, odvija v nemškem mestecu Balingen. Prizorišče dosežeš  v smeri jugozahodno od Stuttgarta. Pokrajina Schwarzwald torej. Skupno enaindvajseti Bang Your Head!!! festival je v letošnjem letu ponudil, glede na lanskoletni nabor nastopajočih kar nekaj imen, ki jih človek silno redko ujame na koncertnih odrih stare evropske celine. Nasploh ob navržbi  izvajalcev, kot so Impellitteri, Tyketto, Dare, Leatherwolf, Babylon A.D., Great White in Voodoo X.

Na prizorišče smo prispeli že dva dni prej in to v opoldanskem času. Popoldanske urice so minile ob okušanju raznoraznih okusov nemškega piva,  v sosednji dvorani Volksbankmesse, pa se je zvečer odvijal na prizorišču ogrevalni koncert, ki je v letošnjem letu ponudil nastope zasedb Sodom, Overkill, Rage, Pro-Pain in Nitrogods. No le tega smo se odločili tokrat izpustiti. Deloma zavoljo glasbenih okusov, RockLine tandema, ki je v letošnjem letu pokril BYH!!! festival, deloma pa tudi zato, ker za ogrevalni šov ne podeljujejo novinarskih akreditacij, cena vstopnic ni ravno poceni (35,00€) in je zato smotrneje varčevati z energijo, ki je prišla še kako prav, na preizkušnjah maratonsko dolgega tridnevnega urnika festivala.

Prvi dan torej. Ura je pol dvanajstih in na oder se prikotalijo nemški vročekrvni heavymetal jurišniki Stallion, zapisani revitalizmu lika in dela znamenitega NWOBHM gibanja z začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja.  Kot se spodobi za prvo skupino, ki odpira prizorišče festivala, so Stallion pravzaprav skoraj domačini, nastanjeni v mestu Hilden, znotraj okrožja Baden-Württemberg. Skupina je opozorila na izredno zborno izvedbeno izbrušenost.  Številni nastopi v preteklosti, tudi v vlogi podporne skupine vzpenjajočih Kanadčanov Striker in Švedov Bullet, je konsolidirala ekipo, ki jo vodi karizmatični pevec Pauli odet v rdeče belo progasti Spandex.  Stallion so se izkazali za odlično izbiro, ki je v ranih urah festivala, več kot dostojno spodbodla  sam razvoj dogodkov na festivalu v nadaljevanju. Bend je predstavljal na nastopu svoj studijski prvenec »Rise and Ride« (2014).

Sledila je ena izmed atrakcij letošnjega BYH festivala. Že v samem začetku torej. Nastop ameriških speed heavy metal veteranov Leatherwolf, ki so nastali v mestu Huntington Beach še davnega leta 1981. Ti so nastopili natanko pred desetimi leti na tem festivalu prvič, za svoj drugi nastop pa so se v postavi okrepili s povratnikom in originalnim prvim grlom postave, torej pevcem in kitaristom Michaelom Oliverijem, ki premore na zrela leta še kako odličen vokalni razpon. Bend, ki slovi tudi po tem, da je pravzaprav pionirski na področju vpeljevanja treh kitar v prvo frontno linijo metal zasedb, je prikazal odlično predstavo ter izvrstno izkoriščal oder. Bend je v slabi uri zaigral klasike svoje kariere, vzete s petih studijskih albumov, odprl nastop z našpičeno Spiter ter sklenil izredno predstavo z zaključno The Calling. Upajmo na nov studijski album, zadnji je namreč izšel pred davnimi devetimi leti.

Ko se prah navdušenja nad obiskom Leatherwolf še ni povsem polegel, so oder nasledili nič manj legendarni in od leta 2013 ponovno združeni Babylon A.D. Ti  delujejo, reci in piši, znova v originalni postavi.  Kvintet doma iz San Francisca je razgrnil klasike svoje branže hard rocka križanega s prvinskim heavy metalom, naphanim z izjemno poslušljivimi melodijami . Derek Davis s prodornim vokalom, izbrušeni kitarski dvojec Danny De La Rosa ter Rob Fresch, pa nadalje basist Robb Reid in bobonar James Pacheco, so prav tako dostavili eno lepših popestritev letošnjega razvoja dogodkov na festivalu in z odlično predstavo učinkovito vzdrževali vrhunsko vzdušje, ki so ga za seboj zapustili Leatherwolf. Tako so med koncertom razmetali med publiko nekaj svojih majic ter kopico kosov novega koncertnega albuma »Live XXV«, ki je izšel v lanskem letu.  Bend je med drugim zaigral na nastopu  otvoritveno Back in Babylon, pa naprej Hammer Swings Down, Shot o’ Love, So Savage the Heart, Maryanne, Bad Blood, Sally Danced, Bang Go the Bells, The Kids Go Wild, Desperate, Slave Your Body in sklenil nastop z izvedbo UFO priredbe Lights Out.

V naslednji uri so razgrajali na festivalu vroči finski metalci Battle Beast. Atrakcija, ki se vzpenja in prebija med večje skupine nove generacije in ki jo vodi na vokalu impozantna domina oziroma nakičena pevka Noora, gotovo ni razočarala. Svojo ognjevito predstavo je odprla s skladbo Let it Roar in tud v nadaljevanju predstavljala v glavnino material iz albuma »Battle Beast«, ki so ga dopolnjevale skladbe prvenca »Steel« in najnovejšega dosežka »Unholy Savior« (2015).  Helsinški powermetalci se šlepajo sicer na obrabljene klišeje, a so ob tem izpeljali izredno zbran in premišljen nastop, pri čemer je na odru kraljevala razkačena Noora z izredno pečatnim in prodornim vokalom.  Gre za skupino, ki bo verjetno prilezla še visoko na sami metal sceni.

The Dead Daisies so zasedba, ki na prvo oko niti ne sodi na tovrsten festival. A ko se ozreš na imena, ki gradijo skupino, so pridušanja odveč. Richarda Fortusa, ki se je znova vrnil h Guns N’Roses, po novem nadomešča v skupini nihče drug, kot izjemni Douglas Aldrich (ex-Whitesnake, ex-Dio, ex-Hurricane, Burning Rain). Ta ne le vizuelno, pač pa tudi glede na slog igranja, mnogo bolj sodi v ekipo. Doug se odlično pozna še iz preteklosti tudi z bobnarjem Brianom Tichyjem ter basistom  Marcom Mendozo. Na vokalu je poveljeval bivši Motley Crue vokalist John Corabi, polje drugega kitarista pa je zapolnjeval vodja skupine David Lowy. Bend je predstavil novi album »Make Some Nosie« (2016), ki je po vsega letu dni nasledil predhodnik »Revolucion«.  Bend je ob izvedbi novih in sicer naslovne Make Some Nosie ter Long Way To Go, zasolil koncert tudi s tremi priredbami in sicer na moč zabavno verzijo skladbe Midnight Moses, ki jo v izvirniku izvajajo The Sensational Alex Harvey Band, na sredini je »presekal« svoje avtorske skladbe s Free klasiko All Right Now ter kar nekako po pričakovanju sklenil koncert z navito verzijo The Beatles klasike Helter Skelter. Do tega trenutka so The Dead Daisise skupina, ki je znatno najbolje izkoristila oder in s šegavo prestavo polno zafrkljive navihanosti, poskrbela za izredno pozitivno energijo. Surovi, melodični, pobalinski hard rock, na »robovih« strgano okrušen in obrušen, poln izvrstnih solaž Douglasa Aldricha, neverjetne ritmične kinetike neomajnega tandema Mendoza/Tichy ter na čelu z vseskozi nabritim in poskočnim pedenjmožem Corabijem. Atrakcija in pol! Polna izkušenj, rutine in samozavesti.

Sledeča urica je pripadla nastopu zasedbe Dragonforce. Ultra-sonični Britanci in možje ki so iz powermetala zaradi izredno hitrega igranja razvili  t. i. »nintendo metal«, so razgrnili repertoar svojih najboljših klasik. Se pravi best of.  Vsled izdaje »best of« kompilacije »Killer Elite: The Hits, The Highs, The Vids«, ki izide 22.07.2016. Že samo, ko jih pogledaš, silijo usta sama po sebi v dolg in razvlečen nasmeh. Vzgojeni na hitri hrani in »praskajoči pijači (Coca Cola, Fanta, Sprite), so Dragonforce neusmiljeno vihteli svoje instrumente. V izvedbo se je po pričakovanju prikradel lep kos posledičnih napakic in sicer v obliki mimo ustreljenih not, ali šlampastih zaključkov (zlasti s tremelom), vendar to ni razblinilo izvrstne energije, ki so jo prenesli  radoživi in veseli fantje, skozi svojo veselo glasbico, na publiko.

Sledil je nastop švedskih doom veteranov Candlemass, ki smo ga spremljali le mimobežno, saj je bil čas, da si napolnimo baterije. Bend je na festival prinesel zahtevano mero mračnjaških razgledov, posledično ovil  festival v povsem drugačno kulturo razpoloženja, ko so odjeknile Mirror, Mirror, A Cry From the Crypt, Dying Illusion, Demons Gate, Emperor of the Void, The Well of Souls, At The Gallows End,  pričakovana Crystal Ball in zaključna Solitude. Na čelu s pevcem Matsom Levenom doživljajo Candlemass pravo renesanso, dokaz za to je tudi sveže izdani EP »Death Thy Lover«. Tuljenje v sonce se je prelevilo v tuljenje v ploho. Candlemass so namreč s svojo pojavo in masivnimi riffi priklicali nad Balingen pravi naliv. Skupina je pred tem nastopom, nastopila leta 2013 na ogrevalnem šovu festivala in sicer v vlogi glavnega nosilca.

Carcass so zagotovo ena najatraktivnejših zasedb v brani metal ekstremov. Grozljivi razteleševalci veljajo za mojstre tehnične izbrušenosti, ki stoji za brutalizirano pojavo skupine. Vselej jih je užitek gledati. Leto zatem, ko smo jih ujeli na Metaldays festivalu, je njihov nastop v Balingenu, to spoznanje zgolj podkrepil. Jeff Walker ostaja izjemni kapitan, karizmatični šef skupine, z izrednim growlom. Brez posebnega naprezanja je popeljal publiko v kraljestvo skalpelov in ostalega kirurškega orodja, ki je kosalo in trgalo drobovino skozi izvrsten nastop skupine, trajajoč dobro uro. Walker, ki smo ga pred nekaj dnevi videli v Kranju, kjer je nastopil z Brujerio, se ob koncu nastopa ni pozabil prisrčno zahvaliti publiki, ki je prišla bodrit zasedbo, mi pa smo uživali med drugim ob izvedbi otvoritvene Exhumed to Consume, pa naprej v nadaljevanju Incarnated Solvent Abuse, Captive Bolt Pistol, Reek of Putrefaction, Corporal Jigsaw Quandary in Heartwork. Enourni pouk  anatomije človeka, kot jo lahko samo sanjaš. Po koncertu pa otipavaš samega sebe, če so vsi organi na svojem mestu, zlasti obe ledvici in jetra.

Že med nastopom Carcass se je marsikomu, ki ni vajen ekstremih sfer v metalu, izplačalo preseliti tudi v dvorna Volskbankmesse, kjer je prizorišče že davno oživelo s predstavo ekstremnih metalcev Debauchery Vs. Blood God, le te pa so v nadaljevanju nasledili Voodoo X. Skupina, ki je ni bilo 26. let nikjer in se je združila ekskluzivno. Le za nastop v Balingenu. Melodični rock torej. Na vokalu temnopolti Jean Beavoir (Crown of Thorns, ex-Plasmatics), na kitari originalni član Tommy Lafferty in sploh atraktivno ime Uwe Fahrenkrog-Peterson, ki je služil milijone kot klaviaturist nesmrtnih Nemcev Nena. Voodoo X so izdali leta 1989 album »Vol 1. – The Awakening« in ko so odjeknile skladbe z njega, med drugim tudi I’m On Fire ter Voodoo Queen, je postalo jasno, da ta album v vseh teh letih ni izgubil niti trohice svoje zimzelenosti in komponističnega sijaja.  Kratko in sladko. Tudi brez Led Zeppelin lajne Rock And Roll bi vsi preživeli. Nastop Voodoo X je torej veljal za eno večjih ekskluziv na letošnjem Bang Your Head!!! festivalu.

Nič manj atraktiven pa ni bil niti prihod britanskih melodičnih rockerjev Dare. Ti igrajo ekstremno malo in letošnji nastop na Bang Your Head festivalu je bil tako rekoč njihov prvi letošnji. Bend je nastopil vsega dva dni pred izdajo svojega novega studijskega izdelka, ki so mu Dare dodelili naslov »Sacred Ground«. Skupino vodi tudi v današnjih časih karizmatični Darrel Wharton, ki je skupino ustanovil leta 1985, potem ko so Thin Lizzy razpadli. Wharton je bil pred tem namreč klaviaturist Thin Lizzy s katerimi je posnel tudi njihov zadnji album »Renegade«. Od tod ne čudi, da so Dare vpeli v svoj nastop tudi izvedbo Thin Lizzy priredbe Emerald. Bend je ekskluzivno predstavili tudi nov material, pri čemer je Wharton na pol v šali dejal, da se v naprej oprošča v kolikor bodo Dare ustrelili kakšno noto mimo, ali da bo odpet kakšen napačen verz. Bend preprosto teh skladb še ni imel priložnosti izvajati v živo. A ob podpori izvrstnega kitarista Vinnie Burnsa, ki smo ga uspeli ujeti leta 2014 na Frontiers Rock festivalu, ko je tam nastopil v zasedbi Three Lions, se Whartonu ni kaj bati. Na Whartonovi levi Burns, na desni prav tako basist izrednega staža v ekipi Nigel Cutterbuck! Predstava izredna. Wharton izvrstno razpoložen. Vokalno in izvedbeno. Tu so bile Sea of Roses, Storm Wind in We Don’t Need A Reason, pa seveda težko pričakovane klasike prvenca »Out  of the Silence« (1988), na čelu z izvrstno Abandon ter nadalje skladbami Into the Fire, The Raindance ter King of Spades.

No vsa glavnina prvega dne pa je bila seveda uprta v veliki oder, kjer je bilo malo pred pol deseto zvečer vse nared, da ga zasedejo legendarni thrash metal titani Slayer. Kvartet v postavi Kerry King (kitara), Tom Araya (bas kitara, vokal), Paul Bostaph (bobni) in Gary Holt (kitara), je planil na oder ob zaključku nasnetega uvoda Delusions of Saviour, ki se je pričakovano prelila v novo skladbo Repentless. Slayer v standardni pozi. Kerry skoraj kot okamenela figura z značilno sunkovitimi kratkimi vratnimi gibi, standardni Araya z lenobnim stopicanjem zdaj do catwalka, zdaj levo ali na desno stran odra, no in poleg Bostapha, ki mu drugega ni ostalo, drugi najbolj razgreti član zasedbe Gary Holt, ki se je kot zamenjava za preminulega Hannemanna, do tega dne več, kot izvrstno vklopil v ekipo. Slayer so več kot potešili okuse svojih fanov, saj je bila set lista, ob pričakovano obveznih točkah albumov »Seasons in the Abyss«, »Reign in Blood« ter »South of Heaven«, obtežena s še starejšimi skladbami , torej točkami prvenca  »Show No Mercy« (1983) in to na čelu z Black Magic, Die by the Sword, Fight Till Death in Antichrist. Kakorkoli so Slayer zadnje čase tarča kritik o izpuhtelosti in odrski »lenobi«, je nastop krasil izvrsten zvok, izvrstna eksekucija, nasploh pa je Araya odpel ves koncert na zahtevani kakovostni ravni. Očitno se hodi na Slayer koncerte v Nemčijo, kajti tista izkušnja iz Zagreba, kjer so v družbi Anthrax, nastopili pred slabima dvema mesecema, meče na ime skupine blagi madež, nasploh ob kombinaciji pogromnega zvoka, ki je spremljal nastop skupine v Zagrebu. No ta izkušnja je bila v hipu pozabljena. Ura in pol popolne thrash metal  klavnice. Publike se je nabralo kakih 8000 glav, kar je nekoliko manj od pričakovanega, a  koncert je zagotovo najbolj razgrete glave odpeljal v Slayerska nebesa. Soliden špil, brez minusov tokrat. Človek se sčasoma tudi prilagodi na to, da so vse solaže iste. Tudi če jih igra Gary Holt, ki tu le izpolnjuje naloge nadrejenih. Morda mu ščepec nastopaštva le nekoliko narobe hodi, saj pozerstvo v skupino, kot je Slayer, nikakor ne sodi. Kakorkoli, to so že opazke minornega pomena. Skratka! Razdejanje vsevprek, bend pa je tako upravičil vlogo headlinerja prvega dne festivala.

Prvi dan se je tako na glavnem odru sklenil, medtem ko so najbolj neomajni lahko še naprej razbijali svoje glave skozi nastope zasedb Equilibrium ter Ektomorf v sosednji dvorani Volksbankmesse. Uvodni dan smo srečno preživeli tudi zato, ker ga je obiskala vsega ena ploha, saj je bilo nebo po večini namrgodeno in napolnjeno s težkimi oblaki, ki so se skozi dan vseskozi grozeče plazili po njem.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X