Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Galahad
Založba: Avalon Records
Izid: year
Trajanje: 56:24
Ocena: 5/5
Galahad se že vrsto let nahajajo med glavnimi imeni britanske neo prog rockovske scene pa čeprav se na njih, kljub nekaterim na moč solidnim studijskim dosežkom v preteklosti, dandanes le redko kdo še spomni. Od bolj znanih predstavnikov tega žanra (ali bolje rečeno glasbenega gibanja) kot so Fish era Marillion, IQ, Pallas, Pendragon in Twelfth Night se pomembno razlikujejo predvsem po tem, da so se na sceni prvič pojavili šele v drugi polovici osemdesetih in torej zamudili tisti ‘prvi vlak’ novega vala prog rocka, ki je z vso silo udaril na začetku osemdesetih ter s tem tudi priložnost za vsakršen morebitni komercialni uspeh. V prvih letih kariere so po koncertih nastopali v vlogi predskupine prej omenjenim bandom, dokler so na začetku devetdesetih sami pri sebi ugotovili, da niso nič slabši od starejših neo prog veljakov in presedlali med profesionalce.
Galahad so slogovno od nekdaj prisegali na melodičnost, mogočne orkestralne aranžmaje in teatralno obarvane vokalne interpretacije. Od albuma »Empires Never Last« (2007) dalje pa jim je všeč tudi čedalje trši zvok, ki med razdraženim hrumenjem kitarskih rifov in aktivni dejavnosti dvojne bas stopalke, mestoma seže že na prog metalski teritorij, pri čemer so jim od neo prog sotrpinov nekako še najbližje Arena. »Battle Scars« je njihov najnovejši konceptualni dosežek na katerem so še globlje zabredli v metalsko oziroma težko rockersko smer s to razliko, da tokrat vpijajo tudi več elementov sodobnega dancea, trance glasbe in neoklasicizma. Zagreti pacifisti in socialni kritiki so se v zadnjem obdobju v besedilih precej oddaljili od srednjeveških tematik, ki so prevladovale na njihovih zgodnjih dosežkih, saj se po novem rajši dotikajo sodobnih vojnih nesmislov in grozot. Za produkcijo je po dobrih izkušnjah s predhodnikom »Empires Never Last« vnovič poskrbel Threshold kitarist Karl Groom. Tudi po njegovi zaslugi bo marsikdo poskušal na »Battle Scars« najti določene slogovne vzporednice s Threshold.
Naslovna skladba je epski neo prog rockovski zvočni vrtiljak s širokogrudnimi orkestralnimi aranžmaji v uvodu, kateri učinkovito poskrbijo za napeto dramo že takoj na začetku. Mračno, viktorijansko vzdušje iz sekunde v sekundo narašča v intenzivnosti. Pevec Stuart Nicholson se lahko pohvali s specifično barvo glasu, ki je tudi zaradi njegovega teatralnega sloga petja morda še najbolj podobna Petru Nichollsu (IQ), kar pomeni, da izhaja iz klasične ‘Gabriel-ovske’ pevske šole. V trenutku, ko vpade žgoč kitarski rif in se mu pridružijo večdelne plasti sintetizatorskih tekstur Galahad dokažejo, da se ne šalijo s svojo vizijo modernega banda, kateri se ne brani prog metalskih elementov. Zlitje rustikalnega klasicizma masivnih orkestralnih zaves in metalske erupcije na račun udarnih kitarskih fraz in surovih bobnarskih prehodov je ob navezi z izjemno vživeto Nicholsonovo vokalno predstavo preklemano učinkovito.
»Reach for the Sun« je še trša stvaritev, kjer se nabrušeni kitarski rifi, katerih zlepa ne zmanjka, večkrat popolnoma zlijejo s sintetičnimi teksturami klaviatur in ustvarijo neobičajno melodramatiko. Tudi tokrat je Nicholsonov vokal glavni vir epske melodičnosti, ki dobro uravnovesi surov kitarski in ritmični naboj te slogovne izjemno večplastne storitve, kjer med drugim ne manjka slojevitih elektronskih vzorcev. Slednji so na albumu razporejeni na ravno pravih mestih, da ne postanejo nadležno dominantni. Naslednji simfonično obarvani ep, »Singularity«, po drugi strani prikaže izjemen smisel skupine za ustvarjanje subtilnih aranžmajev na račun sofisticirane rabe melotrona in sramežljivega vnosa elektronskih vzorcev. Z vpadom gromoglasnega kitarskega rifinga in temperamentnih bobnarskih prehodov vzdušje nenehno naraste v intenzivnosti, medtem ko se Nicholson vnovič izkaže kot mojster pevske teatralnosti.
»Bitter and Twister« je še ena posrečena fuzija klasicistične sofisticiranosti, metalske brezkompromisnosti in elektronskega futurizma, katera doseže vrhunec v epskem refrenu. Slednji je eden boljših na albumu, medtem ko žgoče kitarske pasaže ob podpori mogočnih bobnarskih krošejev, košatih simfoničnih zaves in elektronskih drobtinic poskrbijo za kar se da pompozno in melanholično atmosfero. »Suspended Animation« je nič manj zanimiv eksperiment, ki ima vsaj toliko skupnega s prog metalom kot tradicionalnimi simfo prog vplivi, medtem ko epski zvok kitare večkrat obogatijo večplastni trance ritmični vzorci. Nicholsonova vokalna interpretacija je vnovič izvrstna in glavni vir napete drame. »Beyond The Barbed Wire« vsebuje umirjen uvod dokler udaren rif vse skupaj ne popelje v pospešen tempo v katerem masivni bobnarski prehodi, elektronski vzorci in variabilni vokal učinkovito peljejo mračno in melanholično vzdušje skladbe skozi različne ritmične variacije. Zaključna sintetizatorska solaža še dodatno zabeli večplastno atmosfero.
Epski magnum opus »Seize The Day« na katerem kraljuje mogočen refren, kateri poslušalca v trenutku hipnotizira s svojo intenzivnostjo, bi se v medsebojni primerjavi vseh skladb na »Battle Scars« lahko označilo za najboljšo stvaritev na njem. Klasicistični uvodni aranžma na klavirju, ki ob navezi s skorajda šepetajočim vokalom gradi umirjen začetek te odlične kompozicije, je zgolj predigra pred nadaljnjo dramo. Naenkrat glavno pobudo prevzamejo elektronski vzorci, ki ustvarijo mogočen trance motiv, katerega v nadaljevanju zabeli metalska kitarska viža in udrihanje dvojne bas stopalke na bobnih. Nicholson vnovič briljira s prvovrstno pevsko interpretacijo, ki doseže višek v epskem refrenu. Vmes večkrat na inteligenten način preidejo v umirjene ritmične nianse, kjer ne manjka zanimivih variacij na bas kitari in sintetizatorjih. Brez dvoma eden najboljših dosežkov v njihovi dosedanji karieri. Na koncu albuma se kot bonus skladba nahaja na novo odigrana verzija epske, 14-minutne klasike »Sleepers«, katera originalno izvira iz istoimenskega albuma iz leta 1995, ki v novi preobleki zveni precej bolj ‘zmetalizirano’ na račun brutalnih kitarskih rifov in predrznih bobnarskih maršov, a tudi precej bolj intenzivno kar se tiče pletenja slojevite atmosfere s številnimi nepričakovanimi časovnimi prehodi.
Z »Battle Scars«, kateri jim bo gotovo prinesel tudi kakega novega, prog metalskega privrženca s širšim glasbenim spektrom, so Galahad ustvarili svoj najzrelejši studijski izdelek do zdaj in dokazali, da se tudi znotraj neo proga, kar je dandanes pogostokrat slabšalna beseda za prog rockovske bande, kateri so obstali v svojem artističnem razvoju in nenehno prisegajo na ene in iste, ponavljajoče se, ‘starošolske’ zvočne vzorce, da iztisniti še marsikaj svežega. Oktobra 2012 pa naj bi že izšel naslednji studijski album tega kultnega neo prog rock kolektiva iz Dorseta, ki se bo imenoval »Beyond the Gates of Euphoria«, kar je samo še en nazoren dokaz, da se v zadnjih letih nahajajo v odlični formi. Tudi ta album bo vseboval bas kitarske linije Neila Pepperja, kateri je umrl septembra 2011, potem ko je izgubil dolgoletno bitko z rakom. Recenzija tega albuma je posvečena v njegov spomin.
Zasedba
Stuart Nicholson – vokal
Roy Keyworth – kitara
Neil Pepper – bas kitara, kitara in klaviature
Dean Baker – klaviature
Spencer Luckman- bobni
Produkcija
Karl Groom
Seznam skladb
1. Battle Scars (7.04)
2. Reach For The Sun (3.54)
3. Singularity (7.32)
4. Bitter And Twisted (6.58)
5. Suspended Animation (4.05)
6. Beyond The Barbed Wire (5.30)
7. Seize The Day (8.34)
8. Sleepers 2012 (14.07) (CD Version Bonus)
