BATTLES (Warp/NY), ŠKM Banda (SLO)Orodja
Kino Šiška & Kataman najavljata BATTLES. En najbolj vročih bendov tega poletja končno v živo pri nas – le en mesec po izidu težko pričakovanega novega albuma Gloss Drop (izid 6.junij)!
Prizorišče: Katedrala
Cena vstopnice: 18 EUR predprodaja, (d-š-u) 14,40 EUR, 20 EUR na dan koncerta
“Ko vidiš bend, ki ti je res všeč, ti je res všeč zato, ker si želiš, da bi bila zamisel zanj tvoja. In ko sem videl skupino Battles, sem pomislil: “Prekleto! Zakaj se nisem jaz tega spomnil?” Brian Eno, fan benda Battles
Da prepoznaš najboljše bende – tiste, ki so res edini na generacijo – pogosto zadošča že samo njihovo ime. Tisti brezčasni se običajno pojavijo z nomenklaturo, ki preprosto zajema njihov zvok in etos. Battles niso izjema. So rock skupina, ki je ujeta v konflikt z omejitvami, ki definirajo, kaj pomeni biti rock skupina, zato z vsemi silami napadajo povprečnost in se neustrašno bojujejo proti konvencijam in predalčkanju. Njihov zvok je zvok elitne straže, ki se vpleta v niz kompleksnih zvočnih bitk. Prefinjen hrup enakovredno nadarjenih glasbenikov, ki so prignani do roba – in enako radi sinhronizirane zvočne napade in zasede izvajajo za poslušalce kot tudi drug za drugega.
Če to berete, pomeni, da imate namen poslušati njihov novi album GLOSS DROP, ki je izjemen drugi album po katerih koli merilih … vključno z njihovimi.
Battles so nastali v New Yorku leta 2002 in združili povsem različne veje hardcora, avantgardnega tonskega minimalizma, neoklasike, tehna in post rocka. Zasedbo so sestavljali bobnar John Stanier (Helmet) ter kitaristi Ian Williams (Don Caballero), Dave Konopka (Lynx) in Tyondai Braxton. Po nizu EP-jev so podpisali pogodbo z založbo WARP in leta 2007 izdali svoj prvenec MIRRORED. Album je doživel takojšen in izjemen uspeh. Na BBC Music so BATTLES imenovali “trenutno najboljši bend na svetu”, Pitchfork je albumu dodelil neverjetnih 9.1 in oznako Best New Music / Najboljša nova glasba. Tudi v NME so bili enako navdušeni, saj so trdili: “MIRRORED je tiste vrste album, ki ga bodo čez kakšno desetletje otroci ostrega rocka navajali kot svoj navdih,” medtem ko so ga v reviji TIME postavili na 7. mesto v izboru za album leta.
Pozimi 2009 se je bend zatekel v studio Machines with Magnets v Pawtucketu na Rhode Islandu, da bi začeli pripravljati nadaljevanje. Posneli so skoraj celoten album in jeseni 2010 so bili pripravljeni, da začnejo miksati, potem pa so stvari začele uhajati izpod nadzora. Takrat se je Braxton zavedel, da se preprosto ne more zavezati neznosnemu urniku turneje, ki bo sledila izidu njihovega težko pričakovanega drugega albuma, zato je zapustil skupino.
Samo internetne forume morate pogledati, pa boste videli, da se najde tisoče nedokončanih in neizvedenih albumov – kaset in CD-jev, ki so obležali v temnih, zaprašenih kletnih studiih in postali zgolj opombe v glasbeni zgodovini. Na bendu Battles je bilo, da poskrbijo, da tudi GLOSS DROP ne postane ena od njih. John Stanier pravi: “Ko je odšel, ni bilo nikoli nobenega vprašanja, da bi odnehali. Vsi smo vedeli, da bomo nadaljevali. Skoraj tako daleč je šlo, da mi je bilo vseeno za vse drugo, kar se je dogajalo. V to ploščo sem bil pripravljen iztisniti zadnjo kapljo krvi … Postal sem obseden s tem, ne samo, da jo dokončamo, ampak da jo naredimo res dobro. To je daleč največji dosežek v mojem življenju. To je naš veliki ‘statement’.”
Obstoj Battlesov se vrti okrog ključnega konstrukta, da so Battles kot celota boljši kot je vsota posameznih delov … in to velja, tudi če bi se izkazalo, da so ti deli posebej lepo sestavljeni in se spretno prepletajo. Battles so bili večji kot kateri koli od posameznih članov, zato so vztrajali.
Ko Braxtona ni bilo več, so se lotili neizogibnega procesa razpletanja njegovih delov iz celote, da bi lahko iz tistega, kar je ostalo, ustvarili nekaj povsem novega. Preostali trije so se zavedli, da imajo zdaj v nekaterih posnetkih pristni prostor, da k sodelovanju povabijo gostujoče vokaliste. In samo neizmerno radoveden bend, kot je Battles, je lahko nabral tako raznolik nabor nadarjenih, izjemno cenjenih in raznolikih pevcev. Na albumu sodelujejo britanski pionir mračnega sinth popa Gary Numan; čilenski minimalistični tehno producent za založbo Kompakt Matias Aguayo; kultna indie rockerica Kazu Makino iz zasedbe Blonde Redhead; in Yamantaka Eye, mesijanski zadredani frontman japonske kozmične futuristične beat zasedbe the Boredoms.
Sicer obstaja nekaj primerov na področju plesne glasbe, ko so na primer Massive Attack in Chemical Brothers k petju premamili zasedbo gostujočih zvezdnikov, vendar so Battles prvi večji rock bend, ki je storil kaj podobnega.
Prav res, GLOSS DROP je album, ki vas začara in prevzame ter se upira tako kategorizaciji kot preprosti analizi. Tako kot je bil MIRRORED izjemen korak naprej od zgodnjih EP-jev, zaradi katerih so jih ljudje sploh opazili, ta album prinaša še en usoden premik, ki jih ponovno vodi na neznan teritorij. Uvodni posnetek Africastle služi kot most med njihovimi začetki in bleščečim novim zvokom. Zagotovo se bo kdo vprašal, če ne bodo tričlanski Battles zdaj nujno zveneli mnogo lahkotneje, vendar je to najbolj zgoščen posnetek, kar so jih kdaj ustvarili. Žari s fraktalno jasnostjo in bližje kot mu pridete, bolj kot ga preučujete, veličastnejši se kaže v podrobnostih. Poslušalcem bi lahko oprostili, če bodo mislili, da poslušajo Glenna Branco, kako usmerja vojsko dvajsetih miniaturnih zasedb Battles, ki v vražje prepletenih izmenah igrajo kompleksne melodije in kontra melodije.
Ice Cream izvede spreten trik, s tem ko vključi nagajivega minimalističnega tehno DJ-ja Matiasa Aguaya in ga uporabi zgolj na vokalu. Ta posnetek, ki bo tudi prvi single, razkriva norčav smisel za šalo, ki se zdaj skriva v srčiki zvoka Battlesov, nastopi pa kot soundtrack za hrupno zabavo na z mesečino obsijani plaži v Braziliji ter poveže iznajdljivost progresivne glasbe 21. stoletja z napevi tropicalie iz šestdesetih. Stanier, ljubitelj tehna, ki je nekoč živel v Nemčiji, pravi: “V Kölnu je krasno živeti. Lahko greš ven in dvakrat ali trikrat na mesec srečaš ljudi, kot je Michael Mayer. Živel sem na isti ulici kot je sedež Kompakta, in začel sem se družiti z njimi. Vedno me je res navduševal Matias Aguayo – njegov velik oboževalec sem, zato smo ga morali spraviti zraven.”
V My Machines se predstavlja otožni vokal temačnih futurističnih pretresov iz zasedbe Tubeway Army, Gary Numan, ki intenzivni, močni plemenski ritmični sekciji dodaja težo in jasnost. Pesem je res drzna in člani benda so še vedno očitno vznemirjeni, ko govorijo o njej. Williams pravi: “Sanjalo se nam ni, če se bo njegov vokal ujel z glasbo ali ne, a ko sem jo sam prvič slišal, sem iz nje sestopil, kot bi bil zadet. Rekel sem: “Sveta nebesa! Gary Numan poje v komadu My Machines in zveni res, res dobro.” Ikonični pevec, ki je kriv za prvouvrščena singla Cars in ‘Are Friends Electric?’ se je v zameno prav tako poklonil skupni: “Odločitev za sodelovanje z Battlesi je bila zame zelo preprosta. Edinstven pristop k ustvarjanju glasbe imajo in jasno predstavo, kaj hočejo. So domiselni, drzni, nepredvidljivi in ponosen sem, da sem zraven.”
Prijateljica zasedbe, Kazu Makino iz kultnega newyorškega tria Blonde Redhead je s svojim zadihanim vokalom nemirni, nalezljivi plesni punk komada Sweetie & Shag opremila s preprostim otipljivim funkom, kar še enkrat dokazuje edinstveno sposobnost Battlesov, da kot rock zasedba na novo interpretirajo plesne beate.
Kot mojstri odložene zadovoljitve tisto, kar so morda njihovi najboljši trenutki do zdaj, prihranijo do zadnjega posnetka, Sundome. Yamantaka Eye obvladuje nekaj, kar zveni, kot je morala zveneti karnevalska glasba v Valhalli. Zahvaljujoč njegovemu donečemu šamanističnemu ritmičnemu ponavljanju se zdi, kot bi z mimoidoče matične ladje ravno izstopil medzvezdni ragga MC.
In ravno pristni smisel za šalo, nepredvidljivost in iznajdljivost je tisto, kar ločuje Battlese od vseh drugih sodobnih skupin. Stainer to zgoščeno povzame: “Mislim, da ni treba, da je zahtevna nova glasba vedno na smrt resna. To se mi zdi res dolgočasno, premikanje meja pa ne bi smelo biti dolgočasno.”
Medtem ko se druge zasedbe zadovoljijo s sodelovanjem pri oživljanju ali mirovanju, Battles še vedno iščejo oddaljene meje, da bi jih preučili, nato pa porušili, iščejo nove in eksotične sloge, da bi jih prepletli. Stainer nadaljuje: “Ko smo pisali pesmi, ni noben član skupine nikoli rekel: ‘Počakajte, predaleč smo šli. To ni komad Battlesov.’ Namreč, kaj pa je komad Battlesov? Tega ne vemo. Vem samo to, da ni nobenih parametrov in nobenih meja. V tem je vsa poanta in tako je že vse od prvega dne.” John Doran
ŠKM banda (ali daljše: Štefan Kovač Marko banda) je štiričlanska instrumentalna zasedba iz Beltinec v Prekmurju.
ŠKM banda je v preteklih letih našla in izoblikovala svojstven glasbeni stil. Njihovo glasbo bi lahko opredelili kot post jazzrock, vendar je to ozka definicija, saj se z vsako skladbo lotevajo novih zgodb in iščejo njej edinstven pristop ter zvok. Skladbe so tako intenzivne in zračno neprepustne, v njih pa se pojavlja mnogo ritmičnih in razpoloženjskih sprememb.
ŠKM banda je predvsem bend za slišati v živo – njihovi nastopi so kot potovanje skozi emocije: od mehkih in sanjavih milozvočij, preko nagruvanih funky pokrajin, do nervoznih, jeznih in eksplozivnih prebliskov.
Beltinski kvartet je do zdaj za neodvisno prekmursko založbo God Bless This Mess izdal tri studijske albume: “Patentat” (2005) in “Šamar-Janka” (2008) ter še skoraj čisto svežega z naslovom “Rdeči” (april 2011). Vmes pa še “live-dvd” Izštekani (2010).
Do zdaj so dodobra prečesali slovensko klubovje, koncertirali na festivalih, ter tourali po Evropi in državah bivše Juge.
Člani zasedbe sicer muzicirajo tudi v drugih bendih ali projektih aktivne prekmurske glasbene scene.
