Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Anderson Ponty Band
Založba: Ear Music Records
Izid: year
Trajanje: 60:57
Ocena: 2.5/5
Jon Anderson, nekdanji pevec legendarne progrockovske skupine Yes, ter Jean-Luc Ponty, francoski violinski virtuoz svetovnega formata, sta nameravala zasnovati skupni projekt Anderson Ponty Band že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so jima druge obveznosti prekrižale prvotne načrte. Po približno treh desetletjih od prvih idej o skupnem projektu sta legendarna glasbenika, ob asistenci nekaterih nadarjenih glasbenih sodelavcev, končno ustvarila skupni koncertni album z naslovom »Better Late Than Never«, ki bo potešil privržence njunih solo karier, čeprav ne gre za nikakršen artistični presežek, temveč za precej predvidljiv glasbeni vrtiljak z rednim oziranjem v slavno preteklost. Koncertni posnetek izvira iz Jonovega in Jean-Lucovega koncertnega nastopa v znanem ameriškem mestu Aspen sredi zvezne države Colorado.
Medtem, ko je Jean-Luc, kljub očitni nenavdahnjenosti, v tehničnem smislu še vedno v brezgrajni virtuozni formi in igra violino, tako kot se to od njega pričakuje, pa je Jonov vokal druga zgodba, saj se mu leta že dobro poznajo, zato ga rešuje predvsem njegova specifična, od nekdaj povsem unikatna barva glasu, katere mu ne more nihče odvzeti. Besedila na novo aranžiranih skladb so tipična Andersonova ‘new age’ mantranja, kakršna so značilna za večino njegove glasbene kariere. V iskrenost njegovih poduhovljenih sporočil dandanes verjetno verjamejo samo še njegovi največji privrženci, ki tako kot Jon, večinoma ne občutijo nobenega materialnega pomanjkanja in jim je lahko govoriti o vedno cvetočih livadah, kjer sonce nikoli ne zaide.
Prvo večjo grajo si »Better Late Than Never« zasluži na račun povsem nepotrebne poteze v režiji trenutnega Pontyevega kitarista Jamieja Glaserja, ki je s svojim studijskim prispevkom nadomestil originalni koncertni prispevek njegovega predhodnika Jamieja Dunlapa. Očitno Dunlapov odhod iz banda ni bil dovolj in je moral slediti še primerni ‘vzgojni ukrep’. Avtentičnost koncertnega posnetka, ki zaradi produkcijske sterilnosti zveni kot, da bi bil posnet v studiu in ne ‘v živo’, je bila s tem že oskrunjena.
Izvedbe večine del s predelanimi aranžmaji in na novo dodanimi besedili sicer niso slabe, vendar obenem tudi ne spektakularne in se jih precej hitro pozabi z izjemo peščice tistih, ki so podobne originalnim verzijam. Nekateri eksperimenti z reanžiranjem so precej ponesrečeni in docela nepotrebni kot je denimo reggae verzija Yes skladbe »Time And a Word«, ki v novi preobleki izpade kot parodija same sebe. Od Yes predelav nekoliko boljše izpadejo »Owner Of a Lonely Heart«, z jazzovskim klavirjem zasoljena »Wonderous Stories« ter »And You And I« in fusionistični pogled na »Roundabout«.
Med naborom izvedb se nahajata tudi dve stari Pontyevi skladbi, ki sta doživeli rahlo predelavo aranžmajev ob na novo dodanem Andersonovem besedilu; »Renasissance of the Sun« je bil prvotno znan kot »Renaissance« (»Aurora«, 1976), »Infinite Mirage« se je originalno imenoval »Mirage« (»Enigmatic Ocean«, 1977), medtem ko je »Listening With Me« prvotno izšel kot »Stay With Me« (»A Taste of Passion«, 1979). Po zaslugi upočasnjenega tempa na račun Jonovega ‘meditiranja’ in ‘barskega’ jazzovskega klavirja nobena izmed njih ne prekaša originalnih, inštrumentalnih verzij.
Anderson in Ponty sta z »Better Late Than Never« posnela poslušljiv, a nevznemirljiv in docela nenavdahnjen koncertni dosežek, ki bo osrečil zgolj najbolj vnete privržence njunih solo karier. Preostali ga ne bodo prav nič pogrešali. Kronično pomanjkanje avanturizma in pretirano naslanjanje na novo reanžirane pretekle lovorike »Better Late Than Never« jemlje dobršen del artistične vrednosti. Vseeno pa gre za boljši dosežek od studijske (in tudi koncertne) verzije »The Living Tree« (2010), Andersonovega skupnega projekta z Rickom Wakemanom, ki je bil, kljub njuni glasbeni veličini, naravnost grozna poslušalska izkušnja.
Zasedba
Jon Anderson – vokal
Jean-Luc Ponty – violina
Jamie Glaser – kitara
Wally Minko – klaviature
Baron Browne – bas kitara
Rayford Griffin – bobni, tolkala
Produkcija
Jon Anderson in Jean-Luc Ponty
Seznam skladb
1. Intro (1:18)
2. A For Aria (4:34)
3. ICU (3:55)
4. Owner Of A Lonely Heart (5:04)
5. Listening With Me (5:39)
6. Time And A Word (5:30)
7. Infinite Mirage (3:48)
8. Soul Eternal (4:58)
9. Wonderous Stories (4:01)
10. And You And I (3:00)
11. Renaissance Of The Sun (6:36)
12. Roundabout (5:25)
13. I See You Messenger (3:51)
14. New New World (3:46)
