Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Black Country Communion
Založba: Mascot Records
Izid: year
Trajanje: 72:36
Ocena: 4/5
Black Country Communion se je rodil kot superzvezdniški projekt pod patronatom slovitega producenta Kevina Shirleya (Iron Maiden, Dream Theater, Rush), ki je pod isto streho združil legendarnega pevca/basista Glenna Hughesa (ex-Trapeze, Deep Purple, Black Sabbath), kitarskega superheroja Joeja Bonamasso, klaviaturskega maga Dereka Sheriniana (ex-Dream Theater) in bobnarskega univerzalca Jasona Bonhama (ex-UFO). Glasbeni virtuozi, ki so izjemno cenjeni tudi kot solo glasbeniki, so leta 2010 izdali svoj istoimenski prvenec, ki je v hipu vznemiril vse ljubitelje težkega rocka. Hughes in Bonamassa sta bila tvorca večine skladb, medtem ko sta si ponekod delila glavni vokal. Tudi Sherinian, Bonham in Shirley so ponekod pomagali s skladateljskimi idejami. Slogovno je »Black Country Communion« navdušujoča vendar na trenutke dokaj predvidljiva hardrockerska in bluesrockovska mešanica vplivov kultnih skupin na čelu z Deep Purple in Trapeze, kjer se je nekoč udejstvoval Hughes, Led Zeppelin s katerimi je povezan Jason, sin nepozabnega Johna Bonhama pa tudi nekaj vplivov Free in Bad Company ni moč prezreti.
Uvodna skladba, »Black Country«, ki se odpre s temperamentnimi bas linijami, nakar nastopi ognjevito kitarsko ‘struženje’, dinamični bobnarski prehodi in pevske akrobacije vokalnega mojstra Hughesa, igra na žogo čim večje udarnosti. Nekoliko siten uvod v album ne zapusti ravno najboljšega vitsa. »One Last Soul«, eden izmed vrhuncev tega albuma, je precej bolj subtilen, melodičen in v celoti bolj všečen dosežek na katerem dokončno zasije inštrumentalna eklektičnost tega virtuoznega kvarteta. Bonamassa v lepem refrenu odlično krije Hughesov vokal, medtem, ko si mimogrede privošči še hrustljavo solažo.
»The Great Divide« vsebuje nekaj več funkovskih elementov, ki so se Hughesovemu vokalu vedno odlično podali, medtem, ko je »Down Again« popolnoma retro hard/blues rocker z ikonoklastičnim kitarskim rifom in obenem dokaj posrečen poskus oživljanja tega kar so svoje čase počeli Deep Purple, Trapeze in Led Zeppelin. Nekoliko repetativni, a vseeno na moč solidni »Beggarman« se odpre z razbrazdano kitarsko solažo v tipičnem Bonamassa stilu. Naslednje delo je precej bolj zanimivo. Eklektični »Song Of Yesterday«, še eden izmed vrhuncev albuma, se odpre kot balada s simfoničnimi aranžmaji in z Bonamasso na glavnem vokalu čemur sledi prehod v udarno sekcijo z burnimi kitarskimi pasažami, borbenimi bobnarskimi prehodi in izvrstnimi večglasji. Ključni trenutek kompozicije predstavlja epska kitarska solaža v srednjem delu. Kljub temu, da sta Hughes in Bonamassa ‘prodala duši bluesu’ in smo od njiju vajeni kompaktnejših stvaritev, jima ustvarjanje daljših kompozicij z eklektično strukturo nikoli ni delalo težav.
»No Time«, ki ima spet nekoliko bolj funkovsko naravo, bi lahko bilo tudi Hughesovo solo delo, če ne bi bilo na njem karakterističnih Bonamassovih kitarskih pasaž. »Medusa« je sodobna interpretacija najbolj znane klasike Hughesove nekdanje skupine Trapeze, ki je leta 2010 praznovala štirideseto obletnico izida in morda je to glavni razlog, da se je Glenn s svojimi pajdaši odločil ponovno pozabavati z njo. Ta verzija je nekoliko manj mračna in precej bolj subtilna ter eklektična z boljšimi kitarskimi pasažami in nekoliko bolj razgibano solažo, čeprav ne gre za pretirano radikalno odstopanje od originala.
»The Revolution in Me« zaradi nosilnega kitarskega rifa in ritma nekoliko spomni na zgodnja dela skupine Uriah Heep, čeprav z vključitvijo Glennovega vokala začne v trenutku bolj spominjati na nekatere njegove pretekle skupine. »Stand (At the Burning Tree)« je precej standarden hard rocker, kjer še najbolj vznemirita kitarska in klaviaturska solaža v srednjem delu. Sherinian se tu izkaže z nekaj barvitimi pasažami na hammond orglah, Bonamssa je vnovič v izjemni kitarski formi in Hughes standardno blesti v vokalnih akrobacijah sicer pa razen s tehničnega vidika ta stvaritev za seboj ne pusti kakšnega globljega emocionalnega pečata.
Na dokaj posrečenem, vendar predolgem »Sista Jane«, kjer poskuša band ob besedilu o fatalni ženski biti nekoliko bolj umazan, poreden in spotakljiv, čeprav jim to nekako ne pristoji, poteka nadvse posrečena izmenjava glavnih vokalov. »Too Late For the Sun«, kjer se Glenn in Joe vnovič uspešno izmenjavata za mikrofonom, predstavlja nekoliko predolg, enajstminutni zaključek albuma s številnimi energičnimi trenutki, kjer je veliko prostora za demonstracijo virtuoznih spretnosti vseh štirih glasbenih veljakov. Vsak izmed njih tu pride ‘pod žaromet’ s svojo solo točko. Njihovi oboževalci bodo ob tem v ‘sedmih nebesih’, ostali pa se utegnejo zaradi rahle razvlečenosti začeti nekoliko dolgočasiti.
Hard rock in blues rock gurmani so z Black Country Communion dočakali rojstvo ene najbolj vznemirljivih skupin na tem področju. Njihov ambiciozni prvenec je bil vreden slovitih glasbenih imen, ki so tvorile ta zvezdniški kolektiv in večini kompozicij se je poznalo, da so se njihovi avtorji prej že dobro poznali. Njihov naslednji dosežek, »Black Country Communion 2« (2011), je bil še boljši in je še utrdil izjemno medsebojno kemijo, ki je začela vladati znotraj superzvezdniškega kolektiva, čeprav je sčasoma, priačkovano, vse bolj prihajalo do ustvarjalnih trenj med Hughesom in Bonamasso zato ni skoraj nikogar presenetilo, da so leta 2013 začasno prenehali z delovanjem preden so leta 2016 vrnili na sceno.
https://www.youtube.com/watch?v=omYoANJRbEI
Zasedba
Glenn Hughes – vokal, bas kitara
Joe Bonamassa – kitara, vokal
Derek Sherinian – klaviature
Jason Bonham – bobni
Produkcija
Kevin Shirley
Seznam skladb
1. Black Country
2. One Last Soul
3. The Great Divide
4. Down Again
5. Beggarman
6. Song of Yesterday
7. No Time
8. Medusa
9. The Revolution in Me
10. Stand (at the Burning Tree)
11. Sista Jane
12. Too Late for the Sun
