Black Sabbath: The Eternal Idol

0 20

Založba: Vertigo Records
Datum izida: 01.11.1987
Produkcija: Jeff Glixman, Vic Coppersmith-Heaven & Chris Tsangarides
Dolžina albuma: 42.42 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.5 / 10


»The Eternal Idol« spada v kategorijo najbolj spregledanih Black Sabbath albumov, kar je sicer značilno za večino njihovih dosežkov z imenitnim pevcem Tonyem Martinom, kateri je legendarnega kitarista Tonya Iommija in tovarišijo že večkrat reševal, ko so se sredi osemdesetih in kasneje, na začetku devetdesetih, znašli sredi ustvarjalne in eksistenčne krize. Po ponesrečeni »Seventh Star« (1986) turneji, ki ji je botrovalo klavrno slovo slovitega pevca Glenna Hughesa (ex-Trapeze, Deep Purple), je Iommi nove Black Sabbath nameraval zgraditi okrog ameriškega pevca Raya Gillena, basista Davea Spitza, bobnarja Erica Singerja in klaviaturista Geoffa Nichollsa. Gillen s katerim so posneli nekaj demotov za nov studijski projekt »The Eternal Idol« in Spitz nista dolgo zdržala v bandu.

Zamenjala sta ju Tony Martin, ki se je s svojim vokalnim pristopom s katerim je nekoliko spominjal na nekdanjega člana, legendarnega Ronnieja Jamesa Dia, izkazal za odlično izbiro ter ‘stari maček’ Bob Daisley (ex-Widowmaker, Rainbow, Ozzy Osbourne, Uriah Heep, Gary Moore), ki je Iommiju pomagal tudi pri pisanju nekaterih novih kompozicij. Kljub temu je Iommi naredil nedopustno potezo, ko je zasluge za odigrane bas linije v knjižici albuma pripisal Spitzu, ki že zdavnaj ni bil več član banda, kar je gotovo glavni razlog zakaj Daisley, uradno zaradi obveznosti do Garya Moorea, ni hotel več biti del novih Black Sabbath, ko je napočil čas za »The Eternal Idol« turnejo. Tudi Eric Singer jo je ‘popihal’ še pred izidom albuma, tako da so nekaj tolkalnih deležev posneli s starim znancem Bevom Bevanom (ELO), ki je vnovič postal koncertni bobnar za potrebe turneje.

Kljub temu, da je Iommiju band razpadal že med snemanjem albuma, pa je »The Eternal Idol« na koncu izpadel precej boljše kot je bilo pričakovati v opisanih razmerah, ko je bilo potrebno material z Gillenom posneti na novo. Tony Martin je s svojo vokalno karizmo in avtoriteto, ki se je odlično združevala z mističnimi in enigmatičnim besedili, prinesel vrhunski pevski patos in angažma, kakršnega se je pogrešalo že od konca Diove ere in je bil najbolj zaslužen za to, da je »The Eternal Idol« Black Sabbath vrnil na pravo pot. Martin je prinesel osvežilno energijo, kakršno so novi Black Sabbath nujno potrebovali, obenem pa je bil s srcem popolnoma pri stvari.

Posebno pohvalo si je zaslužil tudi klaviaturist Nicholls, katerega sintetizatorji so prišli še bolj v ospredje kot na »Seventh Star« in so posameznim kompozicijam pridodali še večji pečat mistike in epike. To se lahko sliši že na uvodnem energetskem katalizatorju »The Shining« za katerega so Black Sabbath posneli promocijski video in kateri je bil delno navdahnjen po istoimenski srhljivi noveli izpod peresa znamenitega pisatelja Stephena Kinga, pa tudi po istoimenskem filmu z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. Skrivnostnemu uvodu, kjer navduši kombinacija Iommijevih prepoznavnih kitarskih fraz in mističnih klaviaturskih zaves, sledi prehod v udarno sekcijo z brezkompromisnimi pasažami ter vrhuncem v epskem refrenu. Slednji poglobi skrivnostno, temačno in obenem mogočno atmosfero, ki je odlikovala večino najboljših Martin era Black Sabbath kompozicij.

»Ancient Warrior« je še ena odlična in spregledana kompozicija z rahlim orientalskim vzdušjem na račun pentatoničnih lestvic, kjer klaviaturske zavese tvorijo odlično podporo tradicionalno pekočim kitarskim frazam in Martinovi strastno naravnani vokalni avtoriteti. »Hard Life to Love«, skladba, ki je še danes lahko všeč tudi vsem ljubiteljem Rainbow in Whitesnake, ima nekoliko bolj umazan, trdorockerski pristop, ki v primeru Black Sabbath izpade presenetljivo mladostno, medtem ko Singerjevi galopirajoči bobni nudijo krasno oporo Martinovi vokalni strastnosti. Eden izmed najbolj slikovitih »The Eternal Idol« trenutkov je nedvomno eksplozivni »Glory Ride«, eden izmed vrhuncev Martin era Black Sabbath, kjer se je Iommiju in tovaršiji ob maksimalnem vložku njihovih inštrumentalnih in vokalnih vrlin posrečilo ustvariti epski in bodrilni refren ob katerem se še danes lahko oblizujejo vsi ljubitelji klasičnega heavy metala. Obenem tu ne manjka ena izmed Iommijevih najboljših »The Eternal Idol« solaž, ki so, kot ponavadi, posebno poglavje zase.

»Born to Lose« je usmerjen v hitrejši tempo, čemur je prilagojen tudi Martinov nekoliko bolj razdražen vokal, medtem ko Iommiejeve kitarske variacije to solidno, vendar nevznemirljivo hard rock skladbo skorajda odnesejo v popolnoma drugo smer. Nichollsov uvod v »Nightmare« spominja na intro iz kakšne grozljivke, medtem ko v nadaljevanju nastane klasični hard rocker v počasnejšem ritmu, ki izjemno ustreza Martinovemu srčnemu petju. Kratki, mistično-trubadurski inštrumental »Scarlet Pimpernel« je baziran na Iommiejevi akustični kitari in sintetizatorskih zavesah in nekoliko spominja na podobne inštrumentalne podvige iz ‘zlate ere’ (prve polovice sedemdesetih).

Energetska bomba »Lost Forever« je speljana v pospešen ritem in je ena izmed tistih »The Eternal Idol« kompozicij, ki so bile ključne pri ‘pomladitvi’ Black Sabbath zvoka. Naslovna in obenem zaključna skladba od vseh na albumu najbolj spominja na klasične ‘doom & gloom’ Black Sabbath, saj je prežeta s fatalističnim in mračnim vzdušjem ter kotalečimi se ritmi, medtem ko Martin z izjemnim občutkom prehaja med subtilno in razkurjeno vokalno predstavo skozi katero posreduje apokaliptično besedilo. Nič kaj vesel zaključek albuma, a česa drugega se od Black Sabbath niti ne pričakuje.

»The Eternal Idol« je za Black Sabbath predstavljal še en pomemben zvočni preporod in začetek naslednje evolucijske faze z obema Tonyema v glavnih vlogah. Obenem je naznanil začetek pogostokrat spregledane trilogije Black Sabbath albumov (»The Eternal Idol«, »Headless Cross in »Tyr«) iz druge polovice osemdesetih/začetka devetdesetih, kjer je bil vsak naslednji dosežek nadgradnja predhodnika. Martin se je na naslednjih Black Sabbath ploščah začel uveljavljati tudi kot skladatelj in avtor besedil, čeprav je bil njegov status v bandu nenehno ogrožen, saj je Iommi v naslednjih letih začel vse bolj hlepeti k temu, da bi Dia privabil nazaj v band, kar je leta 1991 (začasno) tudi uresničil. Potem pa je moral na sceno, v nehvaležno vlogo nekakšnega ‘Diovega namestnika’ spet vskočiti Martin, ki se s tem zaradi svoje skromne narave ni kaj dosti obremenjeval.

avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1 The Shining (6:00)
2. Ancient Warrior (5:28)
3. Hard Life to Love (5:00)
4. Glory Ride (4:49)
5. Born to Lose (3:43)
6. Nightmare (5:19)
7. Scarlet Pimpernel (Instrumental) (2:05)
8. Lost Forever (4:03)
9. Eternal Idol (6:33)

Zasedba:
Tony Martin – vokal
Tony Iommi – kitara
Bob Daisley – bas kitara
Eric Singer – bobni
Geoff Nicholls – klaviature

Sodelujoči glasbenik:
Bev Bevan – tolkala


Black Sabbath – The Shining (uradni video)
Black Sabbath – Ancient Warrior (avdio)
Black Sabbath – Eternal Idol (avdio)
Black Sabbath – “The Eteranal Idol” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki