Black Sabbath: Vol. 4

0 15

Založba: Vertigo Records
Datum izida: 25.09.1972
Produkcija: Black Sabbath & Patrick Meehan
Dolžina albuma: 42.38 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.5 / 10


Četrti Black Sabbath album je v nasprotju s svojim nedomiselnim naslovom eden izmed njihovih najboljših dosežkov sploh, saj so na njem naredili občuten zrelostni napredek in začeli obširneje eksperimentirati s svojim ‘doom & gloom’ brezkompromisnim težko metalskim pionirstvom v katerega so začeli na sramežljiv način, a v vse večjih dozah s pomočjo rabe klavirja in melotrona vcepljati tudi orkestralne elemente. Originalni naslov albuma bi moral biti »Snowblind« s čimer so želeli opozoriti kako je pretirana (zlo)raba kokaina vse bolj začela uničevati zdravje in stanje duha med člani skupine, vendar je založba Vertigo pritisnila, da so v zadnjem trenutku morali izbrati precej bolj prozaičen naslov.

»Snowblind« pa je ostal prisoten kot naslov najbolj priljubljene »Volume 4« klasike kakršnih s standardi kot so »Wheels Of Confusion«, »Changes«, »Tomorrow’s Dream« in »Supernaut« na tem dosežku nikakor ni primanjkovalo. Precej ponesrečeno, prav tako na pobudo založbe, je bila izbrana dandanes vseeno že kultna naslovnica z monokromatično stiliziranim Ozzyjem, ki je bil v tistem obdobju prej glavna maskota kot pa osrednji zvezdnik teh Birminghamskih težko rockerskih legend med katerimi je v času originalne zasedbe kar se tiče ustvarjalnega procesa vselej vladala relativna demokracija. Ravno zloraba drog na čelu s kokainom s katerim so se prvič srečali v Los Angelesu pa je povzročila prve razpoke med člani skupine in le malo je manjkalo pa bi bil bobnar Bill Ward med snemanjem skladbe »Cornucopia« odpuščen. Člani skupine so bili pred in med snemanjem v studiu tako opiti in zadeti, da je pravcati čudež, da so na koncu uspeli ustvariti tako imeniten album, ki si je že zdavnaj povsem upravičeno prislužil status težko rockerske klasike.

Kompleksna uvodna suita »Wheels of Confusion«, katero dopolnjuje zaključna inštrumentalna sekcija »The Straightener«, je, kot pove že njen glavni naslov, inkarnacija popolne zmede z Iommijevimi odsekanimi kitarskimi frazami in Ozzyjevim od pretirane doze opojnih substanc popolnoma prestrašenim vokalom. Vse skupaj sekajo kaotični časovni prehodi na Wardovih bobnih in Geezerjeve nasršene bas linije, ki še stopnjujejo njeno psihadelično obarvano ambientalno avro. Zaključni inštrumentalni del »The Straightener« je s pomočjo kompleksnih kitarskih harmonij in dinamičnih bobnarskih prehodov postavil nove težko metalske standarde in nazorno pokaže zakaj so bili Black Sabbath najbolj pomembni težko metalski pionirji.

Udarni standard »Tomorrow’s Dream« je precej bolj neposreden dosežek s polnomastnim kitarskim rifom, kakršnega je bil sposoben pričarati samo Iommi, medtem ko nagruvane bas linije dobro podkrepijo Ozzyevo opijanjeno petje v katerem je moč razbrati lepo mero nagajive škodoželjnosti. Največje presenečenje celotnega albuma pa predstavlja »Changes«, saj gre za popolnoma netipično ljubezensko balado na kateri Ozzy ob nežni klavirski spremljavi in orkestralnem valovanju melotrona prvič v svoji karieri demonstrira, da njegov glas premore tudi nekaj občutka za lirično senzibilnost, kar je kasneje v samostojni karieri še večkrat demonstriral. Besedilo se nanaša na izgubo ljubljene osebe, kar se je tedaj pripetilo bobnarju Wardu, ki se je nahajal sredi mukotrpne ločitve. Trideset let pozneje jo je v obliki vokalnega dueta s hčerko Kelly in z nekoliko spremenjenim besedilom vnovič izdal in z njo požel izjemen uspeh. Lahko bi se reklo, da gre za prvo Black Sabbath delo nežnejše narave v katerega si je notorični pevec drznil vložiti tudi svojo ponavadi prikrito čustveno plat ter nekakšen prvi napovednik njegove kasnejše samostojne kariere. Leta 1993 jo je na novo posnel tudi v solo režiji. Zanimivo, da so Black Sabbath »Changes« do zdaj v živo izvajali samo dvakrat, prvič med turnejo leta 1973 in nato šele leta 1995 s Tonyem Martinom na vokalu.

Neobičajni eksperiment »FX« je kratek, a vseeno zanimiv, avantgardno obarvan inštrumental z disonantnim improviziranjem na kitari in tolkalih. »Supernaut« je še ena težko rockerska klasika z dinamičnim, po bluesovsko začinjenim glavnim motivom skozi katerega struži mogočna kitarska fraza, ena izmed najboljših v Iommijevi karieri ter jo obenem lomijo neusmiljeni bobnarski krošeji. Ozzy je tokrat v svojem klasičnem paranoidnem pevskem efektu, kar pomeni, da zveni kot nekdo s katerim ne bi bilo pametno zobati češenj. Ne manjka niti duhovita Iommijeva solaža, ki je popolnoma tipična za tega legendarnega kitarskega virtuoza. Čeprav se je Ward v tem obdobju boril s številnimi osebnimi problemi je njegovo delo na bobnih in tolkalih skozi celoten album naravnost fantastično. »Supernaut« je sicer že v času izida prejel številne pohvale tudi s strani takšnih glasbenih avtoritet kot sta legendarni, žal že dolgo pokojni ameriški skladatelj, aranžer, kitarist in pevec Frank Zappa ter prav tako pokojni in legendarni Led Zeppelin bobnar John Bonham.

Že prej omenjeni »Snowblind« je med ljubitelji težkega rocka najbolj priljubljen in prepoznaven Sabbath standard na »Volume 4«. Nastal je kot nekakšen odgovor, oziroma kot protiutež za »Master of Reality« (1971) standard »Sweet Leaf« na katerem so še slavili mehke droge na čelu z marihuano. To pot pa se je band počasi začel zavedati kako globoko so zabredli v svet smrtonosne kokainske opojnosti, potem ko so v Kaliforniji odkrili še svet trših drog. Mogočen kitarski rif para skozi zrak, medtem ko mu družbo delajo kotaleči se bobnarski prehodi in variabilno-melodična bas linija. Gastronomsko Iommijevo solažo in divje bobnarske prehode v ozadju podkrepi melotronsko valovanje, ki še poglobi vsesplošen dramatičen ambient. Ozzyev vokal na ravni živčne razvaline je v odličnem sozvočju z ozaveščajočim besedilom o slepilni naravi belega prahu.

»Cornucopia«, še en priljubljen Sabbath zimzelen, je svojim, počasnim kotalečim se ritmom in zadušljivo temačno kitarsko frazo čisti prototip doom metala. To je bila skladba zaradi katere bi Ward skorajda zapustil skupino, saj tega Sabbath standarda nikakor ni mogel oziroma ni želel odigrati po željah preostalih treh članov. Pravzaprav to v njegovem tedanjem zdravstvenem in emocionalnem stanju ni bilo niti presenečenje, saj gre za bobnarsko precej kompleksno in zahtevno delo z vrsto nepričakovanimi časovnimi prehodi.  Inštrumental »Laguna Sunrise« predstavlja popoln kontrast, saj je s svojimi nežnimi akustičnim aranžmaji na kitari ter orkestralnim valovanjem melotrona v ozadju eden izmed najbolj optimistično naravnanih dosežkov v njihovi karieri, sploh kar se tiče neobičajno dvigujočega ambienta.

»St. Vitus Dance« je še en zanimiv dosežek s skorajda karakterističnim udarnim Sabbath motivom, kjer sta v osrednji vlogi gromoglasna kitarska fraza, nagruvane bas linije in poživinjeno Ozzyevo petje, a hkrati ves čas preseneča z vmesnimi preobrati v skorajda plesni ritem. Zaključna, eksperimentalno obarvana suita »Under The Sun/Every Day Comes And Goes« predstavlja popolno zmagoslavje mračnih ‘doom & gloom’ Sabbath in je v marsičem še en pionirsko obarvan težko metalski standard. V prvem delu apokaliptično ozračje zaznamujejo Ozzyevi zlovešči pevski izpadi, temačna kitarska fraza in razlomljeni, počasni, kotaleči se ritmi. Sčasoma kompozicija dobi nenaden ‘pospešek’, kjer osrednjo vlogo dobi duhovita kitarska solaža. Še posebno navduši Iommijevo pretkano variiranje med njegovo nepredvidljivo ponudbo domiselnih kitarskih fraz, kar se jasno in glasno pokaže v zaključnem, skorajda epsko obarvanem inštrumentalnem delu.

Black Sabbath so na svojem četrtem studijskem dosežku dosegli novo zrelostno stopnjo in ustvarili še en klasičen težko rockerski dragulj, ki poleg običajne ‘doom & gloom’ udarnosti in ‘lovljenja vražjega repa’ kar vrvi od nebrzdanega eksperimentiranja. Infuzija elementov orkestracije in prva jasna demonstracija subtilnejših zvokovnih elementov sta bili ključni, da »Volume 4« uživa status enega izmed najbolj zanimivih in dovršenih Sabbath albumov. V tej fazi kariere, ko so jih droge, medtem, ko so se prebijali proti vrhu najbolj cenjenih rockerskih zasedb svojega časa skorajda uničile, je Geezer Butler v besedilih zaznavno zmanjšal običajno dozo okultnosti in več časa rajši namenil sociološkim problemom, kar je bil še eden znanilec pomembnih sprememb, ki so se tedaj dogajale pri njihovem vse bolj kompleksnem glasbenem pristopu.

avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Wheels of Confusion / The Straightener
2. Tomorrow’s Dream
3. Changes
4. FX
5. Supernaut
6. Snowblind
7. Laguna Sunrise
8. Cornucopia
9. St. Vitus Dance
10. Under the Sun / Every Day Comes and Goes

Zasedba:
Ozzy Osbourne – vokal
Tony Iommi – kitara, klavir, melotron
Geezer Butler – bas kitara, melotron
Bill Ward – bobni, tolkala


Black Sabbath – Snowblind (avdio)
Black Sabbath – Wheels Of Confusion (avdio)
Black Sabbath – Supernaut (avdio)
Black Sabbath – Changes (avdio)
Black Sabbath – Under the Sun / Every Day Comes And Goes (avdio)
Black Sabbath – Vol. 4 (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki