Bluesland 2019 (Tretji dan) – fenomenalni zaključek z Ericom Galesom

0 104

Lokacija: Ljubljana / Ljubljanski grad / Slovenija
Datum: sobota, 29.06.2019


Tretji in zadnji dan prve izdaje festivala Bluesland na Ljubljanskem gradu so odprli Shuffle Truffle! Gre za avstrijski blues rock trio, ki ga zastopajo Jörg »Dr. J.« Horina (kitara, vokal), Michael Scarpatetti (bas kitara) in Helfried Grygar (bobni). Gre za izkušene mačke, ki so se sicer v glasbeno telo tria povezali nedavno tega, a imajo v prstih lepo bero odvoženih kilometrov, saj so pred tem delovali v različnih glasbenih formacijah. Bend je tlakoval kariero s studijskim prvencem, ki je izšel v letošnjem letu. Goji precej predvidljiv slog in se v formatiraju skladb drži preverjenih bluesovskih šablon. Čuti se da so fantje pred tem veliko preigravali skladbe drugih izvajalcev in čuti se vpliv zasedb white blues buma iz šestdesetih, vendar pa je ob predvidljivih formah nekoliko zmotilo dejstvo velike odrske statičnosti. Res, da se Jörg ne more mnogo oddaljiti od mikrofona, pa bi lahko vsaj med solažami zavzel centralno lego in s tem nekoliko razgibal dinamiko razvoja koncertnega nastopa. Solidno uvodno ogrevanje v tretji dan festivala torej, a brez tistega prepotrebnega ščepca soli, ki ga ekipa očitno še išče.  

Sledil je nastop francoskega dua Rosedale, skupine, ki je po stažu relativno mlada kreacija, v žepu pa že ima dva albuma, in sicer je pred dvema letoma izšel prvenec »Long Way Home«, ki ga je v lanskem letu nasledil »Wide Awake«. Amandyn Roses in Charlie Fabert sta sicer ob bogati in široki spremljevalni ekipi, s katero sta se predstavila na letošnji premierni izdaji Blueslanda, torej centralni fokus jedrnatega in izdelanega nastopa skupine. Že uvodoma je prevzel izredno lep in izpiljen vokal Amandyn, ki je med izvedbo odnašal sveženj pozornosti. Čeprav bi v generalnem oziru lahko imenoval izraz skupine kot Rhythm And Blues, je Amandyn vnesla lepo branžo soul pričeske v samo izpoved, medtem ko so Rosedale skozi predstavo in izvedbo posameznih točk krepko presegli okvir »bluesa«, ki pravzaprav niti ni osnovna iztočnica njihove ustvarjalnosti. Čeprav je kitarist Charlie še zelo mlad in se čuti, da nabira kilometrino, je sicer silno samozavestni glasbenik, kar je predstavil zlasti v progresivnorockovsko do psihadelično rockovsko zapeljani podaljšani točki, v drugi polovici koncertne predstave. Do Stevea Hacketta je torej še zelo dolga pot. Hammond zvok je dodajal izrazoslovju pričesko staroselskih rock prvin zasedb s konca šestdesetih, kot so The Animals in/ali Procol Harum. Bend je za finale udaril še s predelavo skladbe Nutbush City Limits, ki v izvirniku pripada Tini Turner – roko na srce je bil Alvin Lee v tem bolj zanimiv. V bistvu v glasbenem oziru skupina, ki še zdaleč ne prinaša glasbene revolucije, pač pa nekaj navdihovanj, torej nad likom in delom rockovskega pionirstva white blues buma šestdesetih kot omenjene psihadeličnosti sedemdesetih. 

Kirk Fletcher je kitarski as. Nič manj, nič več. Temnopolti kitarist je na Ljubljanskem gradu s svojo smetanasto Telecasterico namreč odigral izjemen šov. Pri tem na odru sploh ne potrebuje basista, bas linije opravlja namreč hkrati klaviaturist/orglar na pedalih, medtem ko seveda brez bobnarja nikakor ne gre. Fletcher je britanski bluesovski kantavtor. Resda ima ob dolgem stažu v žepu komaj pet studijskih albumov, pa je sicer izjemno izkušen mož, ki mu kilometrine prebivanja v glasbenem poslu nikakor ne primanjkuje. V lanskem letu je izšel zadnji Fletcherjev album, to je aktualni »Hold On«, ki je prejel na koncertu v Ljubljani nekaj več pozornosti. Prešerni in šegavi glasbenik se lahko pohvali s silno nalezljivim nasmehom in neverjetno simpatičnostjo, a to niti ni bistveno. Kar šteje, je njegova pretanjenost in neverjetna finomehanika, s katero se loteva prav vseh elementov svoje igre. Pedanten, a obenem izjemno instinktiven in čuteč glasbenik. Vsak ton dobi prepoznavno noto senzitivno ječave čutnosti in karakternega sentimenta. Fletcher pa se obenem izkaže tudi za izredno solidnega pevca, ki s svojo vokalno izraznostjo, dodaja tisto piko na koncertni predstavi, da dobiva ta pedigre popolnosti. Nastop Kirka Fletcherja je bil res bluesovski koncert od glave do pete. Nekako je njegov nastop priklical iz spomina nastop pokojnega Michaela Burkea na Postojna Blues festivalu leta 2006. V glasbi je moč seveda izluščiti elemente soula in R&Bja, tudi jazza, a toliko pravoverne šole bluesa v enem kosu, kot jo v svojem slogu na enem mestu dostavlja Kirk Fletcher, Bluesland do tega trenutka ni doživel. Fletcher lahko igra izredno napadalno, pravzaprav brez zavor, ko postane neusahljiv v vezenju nenadnih preskokov med mirnimi, tankočutnimi solizmi ter nenadnimi erupcijami naježenega stresanja decibelov in kitarsko nazobčanega šopirjenja, a eno je jasno. Občutek. Neverjeten občutek, ki ga poseduje v prijemu ta perfektni kitarist, je edinstven in presega marsikakšno ime, ki je na prizorišču sodobnega bluesa mnogo, mnogo večje, čeprav bi si Kirk zaslužil v medijih več pozornosti ter višji rang oziroma več komercialnega uspeha. Ne čudi, da ga vabi na oder sam Joe Bonamassa, da je sodeloval celo z Erosem Ramazottijem, če omenimo samo ta dva kalibra. Fletcherjev koncert je bil tako dinamičen in tako razgiban ter neverjetno dober, da se je ura druženja s tem kitaristom obrnila hipoma. Absolutno daleč prehitro.

Eric Gales je stopil v vlogo glavnega nosilca tretjega dne festivala Bluesland. Povsem opravičeno. Njegov nastop je dostavil gotovo vrhunec celotnega festivalskega programa. Eric je nastopil v družbi enake spremljevalne ekipe kot pred letom dni v sklopu Pordenone Blues festivala. Ritem sekcijo zastopata Orlando Thompson na bas kitari ter Nick Hayes na bobnih, medtem ko skrbi za dodatno programiranje, vzorčenje, tolkala ter spremljevalne vokale Ericova življenjska sopotnica LaDonna Gales. Torej postava, s katero je nastopil tudi v Jamskem dvorcu pred Postojnsko jamo leta 2013 in postava, ki je maksimalno uigrana in kjer ni prav nobenih skrivalnic. Eric z glavo in brado ter znatno drugačno pričesko, kar velja tudi za njegovo življenjsko družico. V letošnjem letu je Eric Gales izdal novi album »The Bookends« in ga tudi predstavil na Blueslandu. Kar krasi tega kitarista, je izjemen nivo nepredvidljivosti. Res, da je čokat masiv njegovega izrazoslovja oprt na iztočnicah bluesa, a slovi Gales, kot večplastno stesan umetnik oziroma mojster igranja kitare, ki uspe v fuziji  marsikdaj dosegati sintezo »na uho nezdružljivih« elementov glasbe. Jazz! Brez jazza nikakor ne gre! A obenem neverjetno prodoren občutek za plasma melodije. Tehnika igranja je edinstvena in nihče mu ne pride ob bok. Tako kot Hendrix, je Gales obrnil kitaro »narobe«, a pri tem ni preštelal strun in njegovi prijemi (akordi) in samo igranje, je pravzaprav zrcalna slika konvencionalnega igranja kitare (se pravi igranja desničarjev). Pri tem zabava dejstvo, da je tudi Gales pravzaprav desničar, a ko je bil majhen, ga je kitaro naučil igrati njegov starejši brat, ki pa je igral kot levičar. Znana kitarista, ki pristopata do igranja na tak način sta Albert King in Coco Montoya ter seveda naš neverjetni Matej Magajne (Feedback, Bakalina Velika, Salamandra Salamandra, Poltrona Express). Gales lahko igra vse in v  tem je pravzaprav neulovljiv. Včasih, ko zabrede v eksperimentalno duhovičenje, niti za ton v naprej ne moreš napovedovati, kakšno potezo bo ubral v naslednjem trenutku. In zato je uživanje njegovih koncertov tako privlačno. Ker te preprosto vseskozi preseneča, ko te podžiga s svojo osupljivo naravo igranja kitare. V It Just Beez That Way si privošči ekipa zabavo, saj odstopi Hayes Galesu svoj bobnarski stolček, kitarist pa se za nekaj minut dušebrižno prelevi v razkačeno bobnarsko žival.  Za veliki finale je Gales povabil na oder še Kirka Fletcherja in dvojec je uprizoril fenomenalni zaključni jam, ki je ponesel festival do absolutnega zaključnega vrhunca.

To še ni vse. Na glavnem odru se je festival sicer sklenil, a dogajanje se je zatem selilo v notranjost gradu, kamor sta s svojima ekipama polagoma odromala tudi Kirk Fletcher in Eric Gales. Tam se je rajanje v brezkončnem bluesovskem jamanju nadaljevalo ranim jutranjim uram naproti. Izjemna sklenitev prve izdaje festivala Bluesland torej. Festival je lahko rečemo zelo lepo uspel. Vse je štimalo, kot mora štimati, le več publike bi si želeli. A organizator že napoveduje v prihodnjem letu novo izdajo festivala, ki bo znova pripeljal nekaj na moč odmevnih imen iz sveta blues glasbe. Odštevanje se je torej začelo.

besedilo: Aleš Podbrežnik & Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X