Kraj: Metelkova (Menza pri Koritu) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 09.11.2006
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 1000
Ne pretirano okajen, predvsem pa glasbeno še vedno nepotešen, sem zapuščal okrog polnoči Orto Bar, kjer so Nick Oliveri And The Mondo Generator ravno zaključili s svojim špilom. Medtem je naš vrli Jani že “hladil” svojo glavo v “koritu pri menzi” (beri: Menza pri Koritu), kjer je bilo prav tako veselo, a na drugačen način. Tam je namreč slovensko publiko obiskal Damir Avdić poznan kot Bosanski Psiho! Znova je Metelkova bila pravo “mrgolišče” vseh mogočih “wannabe odpadnikov”, ki so veliko zamujali, da niso prestopili praga Menze.
Bosanski Psiho je skupina. V njej je vsega en član. Damir seveda! In ta Damir je posebnost brez primere. Skupina Bosanski Psiho več kot enega člana sploh ne potrebuje. Zakaj izveste kmalu!
Res, da sem prišel na Metelkovo v drugi polovici koncerta in prijazni zastopnik varnostnih sil tovrstnih dogodkov, me je na vratih sicer mrkega pogleda spustil zastonj v Menzo. Hvala in slava mu! Z menoj vred je vkorakalo v dvoranico tudi nekaj zavidljivo skuštranih potepinskih glav, s katerimi smo delili vzdušje malo prej v Orto Baru, bolj stalnih strank relacije Orto Bar – Metelkova. In kaj smo skupaj videli in slišali?
V dvoranici, ki je spominjala na zapuščeno kotlovnico – pravi alternativni raj proti že dolgo tega vzvišenemu Orto Baru (zakaj že?), je na odru poskakoval vsega en človek. Z opasano Gibson Les Paul in žarečimi očmi, nanj pa je sijal le osamljen snop rdeče svetlobe. Bilo je kot na obisku pri samem Luciferju. Dvoranica v temi, komaj si našel šank, s pivom po nadvse prijazni ceni, zatohlo zračen prostor. Pravšnji ambient. V njej so se zbrali na eni strani tako zdolgočaseni firbci, na drugi pozabljene duše tega sveta ter vse možne vmesne kombinacije osebnosti, katerih že sam zunanji videz je odseval zanimivo življenjsko zgodbo.
Pod odrom na katerem je besnel Bosanski Psiho, se je majal osamljen možakar, ki je dolgo tega pogledal daleč pregloboko v nekaj steklenic vina in na oder pred Damirja postavil še eno komaj odprto steklenico “belega” – saj res 10. 11. se je že prevesil v 11.11., čas za Martinovanje je torej napočil. Pivec, ki je pridelal tako že lep sveženj pivskih nadur, je naredil nekaj začetnih požirkov iz omenjene steklenice, jo postavil na rob odra in jo nameraval z Damirjem bratsko deliti. Ker so se pokori pod težo zaužitih alkoholnih derivatov vidno šibila kolena in njegova osebna kubatura rezervoarja ni bila več sposobna skladiščenja novih alko doz, je možakar vse pogosteje nesrečno klecal in se obešal na monitor tik ob robu odra, v katerem je iskal oporo, dokler ni na njem povsem izmučen na koncu tudi obležal. Ob tem je poskušal še prijeti za stojalo mikrofona, a Bosanski Psiho je bil “brži i spretniji” ter mu stojalo za las izmaknil iz dosega rok. Množica preostalih je seveda znova iz previdne oddaljenosti treh metrov od odra spremljala koncertni dogodek. Res da je november hladen, a očitno se je v zadnjem času slovenske publike resnično navzel sindrom vseobsegajoče koncertne pasivnosti. Res pa je bila pozna ura in ljudstvo od vsega rajanja že kar dodobra zdelano.
Damir je neverjeten možakar, s karizmo brez primere! Na odru je postavil ves svet – Zemeljsko oblo na glavo, jo s trzljajem prsta podrl kot hišico iz kart in te karte sestavil nazaj skupaj v nasprotje realnosti, ki nam jo želijo slikati “nekakšni vladajoči prodajalci demokracije”. Bosanski Psiho je združil skupaj ves absurd zahodno evropske civilizacije, ga požrl, prežvečil in serviral v obliki pristnega nasprotja, morda tridesetim prisotnim v dvorani. Prašil je vsega 5 akordov skozi povsem osnovni “punk distortion” efekt ter temu dodal na enakovreden način v najlepši možni luči esenco svojih korenin. Skratka pred nami je bil rojen pravi bosanski “etno punk rock”. Psiho je sikal kot razjarjen gad. Sočni bosanski besednjak je seveda ob sami odrski igri Psihota ter načinu skandiranja verzov drugi atribut, ki dela Psihota tako drugačnega in posebnega. Vsaka druga beseda, katero je Bosanski Psiho spretno vpletal v verze je bila? Ugibajte! Izhajala je iz glagola “jebati” in vseh variacij na to temo, kar seveda najbolj prodorno zveni iz pristnih bosanskih ust!!! Prišel je podret mit o Che Guevari in prispodoba o tem, da bi Damir dosegel enak efekt, če bi to počel s famo “nedotakljivega rock Jezusa – žrtvenika” Jima Morrisona, je bila povsem na mestu. Komadi največkrat zgrajeni na vsega dveh akordih, v kompaniji besnega skandiranja, so odsevali za vso svojo pra – izvorno erupcijo, možakarja, ki je togotno zategoval ustnice, preko katerih se je cedila slina, renčavo kazal zobe in drgetajoče na mestu cepetavo poplesaval ob taktih katerih stvarnik je bil sam. Vse skupaj je zadevalo v samo bistvo!!!
Stal sem kot vkopan in nisem mogel skrivati navdušenja. Hudiča! Še pred pol ure sem bil v Orto Baru na Nicku Oliveriju And The Mondo Genrator. Tam niti štirje glasbeniki skupaj, hude reputacije, v valu strašnih pričakovanj s strani množice, niso bili sposobni takšne spontane energije in pristnosti, kot jo je katarzično uprizarjal Bosanski Psiho. Izrazi, ki jih je čaral z obrazom shizoidni novodobni antipod Che Guevare, z majico na kateri je lik Che-ja debelo prekrižan s samolepilnim trakom, so udejanjali resnično ves pomen besedic Bosanski Psiho. Bes, agonija, splet norosti in bolečine. Kako zaviti cvetke, ki nam jih prodajajo politiki v “vrel gnoj”? Vprašajte Psihota, on je ta veličastni mojster, ki mu je včasih vse še preveč jasno. Unikaten. Kako je zunanjost nepomembna kadar notranjost poseduje takšno globino, kot je to pri našem togotnem Bosancu! Personifikacija izjemnega intelekta. Skromnost živeti lastno osebno bit poslanstva je največje bogastvo. To je temeljna svoboda slehernega izmed nas, katero večina danes ne zna več najti, od tod tisto prej o “wannabe-jih”.
Absolutno lahko filozofiram ter spišem knjigo, a raje zaključimo. Damir kar ni hotel in hotel nehati igrati ter se kar trikrat vrnil, da odigra dodatek. Zaključil je s skladbo v kateri je bil vodilni njen verz Mrtvaci su mrtvaci, upam na kako set listo, ki bi potrdila njen naslov. Fant se je stežka poslovil od avditorija in odra, ob koncu pa so se slišali tudi vzkliki iz množice, ki je Psihota pozdravljala z laskavim: “Brate! Brate!! Brate!!!”, kar pomeni, da je Damir neizpodbitno na občinstvo od boga pozabljene Menze pri Koritu naredil velik vtis tega večera. Še tole. Možakar prodaja na koncertih svoj CD vsega za ceno enega čuka ter knjigo, ki jo je napisal samo za čuka in pol.
Po koncertu sva stopila z Janijem do Bosanskog Psihota in izmenjala nekaj besed z njim. Pravzaprav ob vsej njegovi izvenodrski pomirjenosti ne moreš verjeti, da gre za istega človeka. Ker je v Menzi glasno ropotal DJ, se nama je profesionalno opravičil, da ne sme veliko govoriti, da si ne poškoduje glasu, ob tem pa je srkal le navadno vodo. Med drugim nama je prišepnil na uho, da igra 14.11.2006 v Sax Pubu v Trnovem (Ljubljana), dogodek vreden vse pozornosti. Malo je danes odrskih izvajalcev, ki lahko postrežejo takšno pristnost in neposrednost, ki šokira obenem pa te navdaja z občudovanjem in spoštovanjem do samega izvajalca. Če so Američani “sproducirali” lažnega klovna Borata in “slovenceljni” milerjevega Freda, pa z Balkana vselej od časa do časa pride na spregled izvajalec, ki se uspe tudi danes sproducirati popolnoma sam in v njem ni trohice laži. Pohitite torej z obiskom Bosanskog Psihota dokler mu cena ne zraste. Sedaj je svež in ni še “vroč”.
