Boštjan Narat : Strah je odveč

0 54

Založba: Pivec
Leto izida: 2010
Produkcija: Blaž Celarec
Dolžina albuma: 33.13 min
Zvrst: Singer / Songwritter


Boštjan Narat vodja in ustanovitelj neutolažljivih slovenskih folk simpatizerjev Katalena, se uvršča z albumom »Strah je odveč« v srenjo najimenitnejših slovenskih kantavtorjev. Mož je po dekadi udejstvovanja znotraj matične zasedbe spoznal, da potrebuje širši ustvarjalni diapazon, za realizacijo vseh glasbenih idej, ki se  mu podijo po glavi.

Narat je silno čitan glasbenik. Profesor zgodovine in doktor filozofije mora biti čitan. Svoj širok um, ki ne pozna omejevanja, svojo pretanjeno senzitivnost zaznavanja in sprejemanja informacije iz okolja, zlasti talent prevajanja sporočilnosti skozi pridigo poezije, prihajata v obliki samostojnega studijskega spomenika v času zrele glasbene profiliranosti glasbenika, kantavtorja v tem oziru. »Strah je odveč« je izreden izdelek, visoke umetniške vrednosti, posebnega šarma in značaja, ki se na poseben način dotakne konzumenta.

Narat je prizemeljen. Vseskozi te drži v šahu, ko te skozi sarkastično skvašeno premetenko iskrivega zlaganja sočnih metafor vodi kot zajčka s korenčkom navezanim na palici, potem pa te skoraj istočasno postavi vi nedrja krute realnosti vsakdana. Z veščino poeta, ki zna pretresti sprejemnika in ga predramiti. In prav to je osnovno vodilo umetnika. V sleherni sferi umetnosti. Narat zna rokovati z »romantiko v peklu«, bi lahko rekli površno temu.

»Strah je odveč« je osebno izpoveden, intimno čuteč album! V prvi vrsti. Narat se sprašuje o življenju po življenju, o občutjih ki se rodijo v tebi, ko si postavljaš vprašanja kaj se zgodi ko se »vrneš domov« (beri: ko se sklene tvoje poslanstvo in je čas za smrt), kot je to silno nazorno nakazano v otvoritveni Yet another tango in zaključni Odhod domov ter Na pol poti do kraja. Kako se počuti govedo v svoji koži, ko spozna da je najbolj vredno, šele ko se znajde na krožniku, pa slikovito oriše Ko se bo žrlo zares.

V deželi šentflorjanski se ni mnogo spremenilo v vseh teh letih. Nekoč davno tega že Jani Kovačič ni skrival tendenc kanibalizma, ko je svojim otrokom na krožniku ponudil svojo roko. Sedaj že preko 21. let čakamo na čudež, ki ga ne bomo dočakali. Zato niti Narat ne verjame več da je komu sploh jasno kaj je to revolucija (Daša in marksist). Spremenilo se je le to, da smo v deželi postali povsem otopeli in nam je danes povsem vseeno, kako nam kri pijejo, po državnih dekretih postavljenih po ustavi navzdol, legalno ustoličeni biriči. Vseeno je celo če so »samooklicani«.

Narat je vse svoje izkušnje, veščine in zrelost, ki pride z leti učenja in raziskovanja samega sebe, prenesel iz let službovanja v Katalena sedaj na svoj samostojni studijski izdelek. Oborožen s svojim pečatnim, toplim, polno čutečim glasom, čutečo spremljavo akustične kitare, ki ni banalna in površinska, pač pa uspe vselej iztržiti prvovrstni karakter melosa spremljave Naratove poezije, ki polno učinkuje v magnificiranju dometa izraznega karakterja taiste poezije. Kombinacija flažuleta in akordov v vodilni kitarski frazi skladbe Odhod domov je tipični primer, ki vam bo takoj ponazoril, da je Boštjan Narat zelo iskriv tudi v polaganju aranžmajev za akustično kitaro. In seveda tudi, kot akustični kitarist. Kombinacija poezije in akustične kitare, ki vas ne bo za hip dolgočasila. Brez skrbi.    

Narat je odličen v stopnjevanju razpoloženjskega stanja, v smislu, da sporočilo, ki ga želi izpostaviti, učinkuje s pravim izpovednim krešendom. V tem leži ključ do uspeha v izkazovanju pristnosti in na tak način kantavtorske legitimnosti poljubnega umetnika. Gre za izročilo vgrajevanja verzov v melos, ki lahko vzklije le izpod slovenskega neba. To je tista vez s Kataleno, ki najbolj nazorno učinkuje v skladbi Panter spi.  Torej bolj slečenega, iskrenega in neposrednega obraza kantavtorske pridige ne boste spoznali, kot vam jo ponuja na pladnju Boštjan Narat.

V naslovni skladbi mojstrsko harmonizira linije refrena v vokalnem duetu, v zaključni Odhod domov, se mu pridruži v duetu kitice s skoraj šepetavo božajočim, čutno prožnim vokalom Mina Špiler (Melodorom), temu pa sledi crescendo dueta v nalezljivem refrenskem napevu, v Panter spi se prikrade »mini zbor Naratovih vokalov«. To so tri točke  albuma, kjer najdemo okrasne dodatke k sicer golemu podajanju verzov ob akustični spremljavi.

»Strah je odveč« je izdelek, ki v svoji pretanjeno podani resnicoljubnosti presune in globoko predrami, tudi polno šokira poslušalca. »Strah je odveč« sodi med najzanimivejša kantavtorska dela na slovenskem. Boštjan Narat si je z njim izboril povsem prepoznavno mesto izpod svobodnega umetniško ustvarjalnega sonca doline šentflorjanske in se postavil z njim ob bok najimenitnejših imen naše dežele, ki vsak na sebi lasten način podajajo svojo poezijo. Od šegavo iskrivih Adija Smolarja in Iztoka Mlakarja, do globoko pronicljivih uzurpatorjev tipa Jani Kovačič. Preprosto. »Strah je odveč« dokazuje s svojim principom podajanja resnicoljubnosti izjemen domet Boštjana Narata v smislu omenjenega figuriranja metaforične premetenke v danem verzu, izrednega občutka za stopnjevanje teatra v smislu, da intenzivno približa konzumentu dano sporočilo v poeziji!

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10

Seznam skladb:
1. Yet antoher tango
2. Ženske, ki ljubijo pse
3. Strah je odveč
4. Na pol poti do kraja
5. Panter spi
6. Ko se bo žrlo zares
7. CDG 14.45
8. Daša in marksist
9. Stara jajca
10. Odhod domov

Zasedba:
Boštjan Narat – vokal, kitara

SODELUJOČA GLASBENICA:
Mina Špiler – vokal (skladba št. 10.)


Boštjan Narat – Daša in marksist (uradni zvočni zapis)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki