Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Deca Debilane
Založba: Radio Študent
Izid: year
Trajanje: 39:42
Ocena: 0.3/5
Avantgarda? Umetnost? Čisto nakladanje? Včasih so pota rocka ter glasbenega snobizma izredno čudna, pa ne želim takoj preiti na ad hoc hipoteze ter podajanje negativnih vrednostnih sodb. Zgodba zasedbe Deca Debilane je namreč stara toliko kot naša država in prekleto dolgi sta bili ti desetletji. Še posebej za mojstre dadaizma ter glasbenega nepodrejanja, ki so sedaj le povili svojega brezimnega prvorojenca. Lahko bi se tolažili s tem, da vas le stežka kaj šokira, pretrese ter vam da vetra, pa bi bili v zmoti. Kalvarija čakanja je bila le mila predigra v primerjavi s tem, kar vam lahko vaša maščevalna ljubica ali nasilni ljubimec kupi za rojstni dan, novo leto, god ali kak drugi praznik. Kaj pa Deca Debilane dejansko so? So radikalci ter nori znanstveniki. So hrupni in tu so že prekleto dolgo časa. Obenem nikakor niso glasba za poroke ali pogrebe, nikakor niso poziivna stimulacija, če ste pomalicali kake halucinogene gobice ali zaužili katero drugo psihogeno substanco. Prav tako niso virtuozi na svojih inštrumentih, vsekakor pa obvladajo mentalno, zvočno ter vizualno provokacijo. To pa še ni vse! Njihova glasbena muza se postpankersko valja po odtočnih kanalih kloak vsesvetne idiotije ter se vam roga, v kolikor mislite, da ste jo popolnoma prebrali.
Sam sem v stik s temi gverilci glasbene avantgarde prišel v stik po golem naključju ter po zanimivi predstavitvi običajnega koncerta z začetka devetdesetih, ko so v enem od domžalskih pajzlov okupirali oder. Alternative željna peščica se je gnetla pod odrom ter odprla ušesa ter duše za novo razodetje ter morebiti slovensko različico Nirvane. Namesto tega so bili deležni 15-minutnega drgnenja enega akorda, piskanja ter brutalne atake na morebiti edini zdravi del sektor že tako načetih možganov. Nomen est omen in po prvem recimo temu komadu se dvorana izprazni, pred odrom obrednega klanja pa ostane le par prekomerno alkoholiziranih in intoksiciranih izgubljenih duš, ki na svojo grozo ne najdejo izhoda, natakarji z glušniki ter osameli napis “žiletk je žal zmanjkalo: za samomor poskrbite sami!” Obeti so torej fenomenalni in temu primerne so tudi psihofizične priprave na izcejanje osnovne esence ter bistva o plošči. Otvoritev oziroma iniciacija v svet pokvečenih podob se začne s škripanjem, ki spominja na defektirano odpiranje in zapiranje zarjavelih vrat na dvorišče umobolnice. Tribal je poskus plesne uverture, brundajoči adolfovski izpadi vokalov pa so kot nagovor nepovezanega bebca. Prisrčno! Sledi razodetje, saj ugotovite, da premorejo fantje, sedaj že možje, tudi inštrumente, ritmično hrbtenico bobnarja ter noizersko poetiko. Pet (Droga) je še prekleto speven del plošče in po dveh minutah še kar hitro mine. Sledi traktat abortiranih duš, ki jim je pred rojstvom prihranjeno trpljenje v tusvetnih sferah. Fetus Abortus je podoben počasnemu rezanju v najobčutljivejše tkivo vašega sebstva, popolna bolečina pa je zgoščena v vokalni nagovor. Pod okriljem navidezne ljubezni ter brezskrbnega nonšalantnega fuka sledi postmortem. Novo neželeno življenje pokončajo krvniško ter prekleto počasi. Razodetje traja simfoničnih 13 minut in malo čez. Nič ni sveto in popolni nihilizem se nadaljuje tudi v trušču komada Gravitacijski val nevtronskih zvezd, ki iztiska voljo po dojetju, iz mlahavega telesa pa se lahko artikulira le kričanje popolne agonije. Improd ne prinese niti grama utehe, vojaška Prisega pa potepta še zadnje kosme v srcu ždeče lepote. Mračnjaška kohorta glasbenih sadistov v odprte rane vtira le sol in debele plasti hrupa. Pomnik tega, da je ljubljanska zakloniščna in garažna scena dejansko premogla udaren in brutalen pankerski HC izraz, je sedaj gensko predelan monstrum, ki na steroidih popolnega hrupa ter nekonformizma trga vse glasbene zapovedi. Po Bogu črne luknje ter Smrti črnega moža se introdspektivno zrtje konča v kitarski farsi komada Tanov, nakar ste znova prepuščeni zgolj in samo sami sebi.
Šok za organizem je popoln. Iz odprtih žil ter krvavečih ušes vam polzijo telesni izločki, nič bolje pa se vam ne godi niti pri običajno precej pokornih in očem sicer skritim telesnih odprtinah. Dodatna brca v obraz je ta, da vam niso dali niti poslovilnega čika za pokadit predno so vas pahnili oziroma ste se kar sami pahnili pred sonični strelski vod. Sam sem v ohišju zgoščenke dobil namreč do konca pokajeni ogorek, kot pa vam ljubko napove obvestilo na spletni strani matične založbe pa ste lahko deležni še kakšne druge smeti ali celo uporabljene palčke za ušesa. Kot vilica v očesni živec se zarine tudi precej preprosto oblikovanje, ki vam naslovov skladb ne razkrije oziroma vam pri dekripciji ne pomaga. Estetski dodatek so svastike ter do konca bolne slikice shematsko nakazanih človeških pokvek. Težki za gledat ter poslušat so ti kerlci, mar ne? In kot bi šlo za remek delo otrok z motnjami v razvoju, gre tu le za alegorijo sveta, v katerem živimo. Deca Debilane so lahko razumljeni tudi kot glasni kritiki, ki z dvignjenimi sredinci kljubujejo črednemu nagonu potrošniške sodrge, ki jih obkroža. Tako zelo sovražni so do tega sveta, da je provokacija že to, da lahko plošček dejansko kupite in večkrat poslušate. Premorete toliko mazohista v sebi?
Zasedba
666 – bobni, sintesajzer, vokal
Hruki – kitara, vokal, sintesajzer
Katabrank – kitara, vokal
Strup – bas, vokal
Produkcija
Sašo Kalan
Seznam skladb
1. Tribal
2. Pet (Droga)
3. Fetus Abortus
4. Gravitacijski val nevtronskih zvezd
5. Improd
6. Prisega
7. Bog črne luknje
8. Smrt črnega moža
9. Tanov
