Bruce Dickinson, orkester in Deep Purple v koncertni izkušnji, kot je nismo vajeni! (2023)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2023
2 1,128

Jon Lord – koncert za skupino in orkester
Bruce Dickinson (Iron Maiden) in Zagrebška filharmonija z glasbo Deep Purple
Ljubljana / Cankarjev dom / Slovenija
sobota, 25. 3. 2023


Pridejo tudi posebni koncertni dogodki. Ne toliko neobičajni, kot nepričakovani. Koncertni dogodki, kjer je rock kitara esencialna in se kljub temu zgodijo tudi v Cankarjevem domu. Saj veste. Tam domujejo jazz, klasična glasba, kabaret itn… in za rock glasbo ni ravno mnogo prostora. No, razen če niste Pero Lovšin ali Siddharta. A ta dva slovenska izvajalca tako ali drugače igrata za vsakim vogalom Slovenije.

Tokratna glasbena vsebina pa je prinesla spoj klasične glasbe z rockom. Rockom stare šole. S časi pionirstva. S preloma šestdesetih v sedemdeseta. Takrat je že obstajala neka skupina imenovana Deep Purple. In z njo je igral nek gospod, ki je napisal delo imenovano “Concerto for Group And Orchestra”. To je bil njen (pokojni) klaviaturist Jon Lord.

Delo “Concerto For Group And Orchestra” je po dolgih letih doživelo vnovično upodobitev na odru šele ob tridesetletnici. To je bilo leta 1999. Pa potem ob štiridesetletnici ter zadnjimi tovrstnimi spektakli v letu 2011, ko je sodeloval z re-interpretacijo svojega dela tudi še Jon Lord. Ta je preminil sredi julija 2012. Potem se je obrnilo 50. let od izida tega dela. Takrat je ideja o izvedbi dela zaživela znova. Dirigent Paul Mann, ki se je v projekt prvič vključil že 1999, je znova tu. Poleg njega nihče drug kot Iron Maiden vokalist Bruce Dickinson. Leta 2021 je bil tak spektakel izveden v madžarskem Gyoru. Takrat so delo izvedli pod vodstvom Manna madžarski filharmoniki, rock zasedbo pa so ob Dickinsonu na vokalu zastopali še Deep Purple basist Roger Glover, pa odlični hrvaški kitarski virtuoz iz Dubrovnika Zvonimir Kaitner, z umetniško adaptiranim imenom Kaitner Z Doka (‘dok’ leti tu verjetno na ladjedelniški izraz). Tu sta bila še Bernhard Welz na bobnih in Jethro Tull klaviaturist John O’Hara, ki je neposredno zavzel Lordovo odrsko pozicijo. Uspeh je bil izjemen. Interes da se s projektom nadaljuje pa nič manj. Tako so potrdili nove koncerte. Namesto Gloverja je vskočila k sodelovanju sloka basistka Tanya O’Callaghan, ki je bila jeseni 2021 sprejeta k Whitesnake.

Marec 2023. Po koncertih v Sarajevu in Zagrebu je na vrsti Ljubljana. V vlogo orkestra je vskočila Zagrebška filharmonija z 74. člani. Ura je osem. Prizorišče nabito do zadnjega kotička – razprodano. Ogromno ‘črnine’ vsepovsod. Glavnina publike se je štela za velike privržence skupine Iron Maiden in samostojnih del Bruca Dickinsona, da o priljubljenosti ikonskih Deep Purple niti ne izgubljam besed. Nenazadnje, je to izkazalo tudi dejstvo da je pivo med koncertom ‘izhlapelo’. Navadno se naroča vino v Cankarjevem domu, saj tamkajšnji program pretežno obiskujejo abonirani ljubljanski puritanci, pa priletne impregnirane ženičke v dragem krznu. No, tokrat pa vsaj v gastronomskem oziru, ponudba nikakor ni bila zadovoljiva. Že tako premajhnih 0,33 litrskih steklenic Union piva je zmanjkalo že na sredini koncerta – ostale so samo še stekleničke tistega drugega – ‘ta bocga’ Heinekenovega zvarka. Se pravi Laškega. Nezaslišano. Tako je to, ko pridejo metalci na koncert in ti slabo pripravljenemu opustošijo šank.

Gremo na koncert. Luči se zatemnijo, v publiki pa završi, ko zavzemajo polagoma svoje pozicije na odru glasbeniki. Z rock skupino na samem pročelju odra. Med njimi je uvodoma seveda pozdravil prisotne tudi glavni zvezdnik večera – Bruce Dickinson, ki je s svojo vedrino že takoj razdrl nekaj žaltavih. No, “Concerto For Group And Orchestra” je delo v treh delih in Bruce se je pojavljal med njegovo izvedbo bolj v vlogi občasnega vokalnega statista. V prvem delu je med publiko še vladala ‘mila’ tišina. Na odru pa odlična naveza prekaljenih glasbenikov. Filharmonični orkester je dušebrižno sledil notnim zapisom legendarnega Lorda, rockerski del odrske zasedbe, pa pridno dostavljal v karakter Lordovega dela tisto, po čemur nosi svoje ime. Skratka. Napetost je naraščala iz minute v minuto. Iz dejanja v dejanje. Da bomo tokrat mdr. spremljali šov Bruca Dickinsona v kombinaciji dramskega igralca, frontmana (brez Iron Maiden) in nenazadnje ‘stand up’ komika, je bila zagotovo glavna tarča te napetosti.

Concerto For Group and Orchestra je izzvenel odlično. Profesionalno. Zavzeto in predano. Jon Lord bi bil več kot navdušen. Posvetilo legendarnemu glasbeniku, ki je zgrabilo z mogočno in veličastno grmečo interpretacijo čvrsto in ob kateri so se prebujala najgloblja čustva spoštovanja in pripadnosti velikim Deep Purple. Pa tudi dobršna mera nostalgije.

Sledi konkreten premor. To je tisti že omenjeni, med katerim je pivo v CD-ju dejansko pošlo. Mrzlično smo čakali na drugi del. Publika podžgana. Od vseh pričakovanj. Oživela je že takoj po uvodni interpretaciji Lordove Bouree. Zvonimir je poprijel za akustično kitaro na stojalu. Po uvodnem vložku, ki ni namigoval na nič posebnega, je obstal na A molu in pričel ubirati strune, ki so izvabile melodijo glavne fraze najbolj prepoznavne skladbe celotne Dickinsonove solo kariere. Bila je Tears Of The Dragon. Ljudem se utrga. Bruce je tega večera briljiral. V vseh ozirih. In vokalnem? Definitivno in absolutno. Minutaža mu je ustrezala. Vedel je da lahko prepeva s polno močjo. Da se lahko razleti in razmeče na polno z vokalom. Prav tako dolge uvodne in izhodne instrumentalne pasaže. Te so bile zanj na moč ustrezne, saj je lahko med njimi vokal dodatno počival. V drugem delu je Bruce torej pritisnil na plin. Pel je na vso moč. Tears Of The Dragon je prinesla enega definitivnih vrhuncev tega večera. A temu je sledila tudi druga točka njegove solo kariere. Fenomenalna Jerusalem vzeta iz Dickinsonovega najbolj čislanega solo albuma, to je “Chemical Wedding” (1998). Že v iztočnici spečana s folk melodijo, je ob kombinaciji z orkestrom dosegala izjemen atmosferični izplen, ob katerem se je ježila koža. Sploh ko je Bruce očaral prizorišče z zares imenitno vokalno predstavo. Odlično razpoloženi ikonski Iron Maiden vokalist je vsako skladbo pred pričetkom pospremil s krajšo uvodno zgodbo v kateri si je privoščil mero odrskega teatra v pravi maniri dramskega igralca. Med izvedbo komadov je nekajkrat pretekel pročelje odra po širini, kar je publiko dodatno podžigalo, vrhunec pa je bil seveda eden od njegovih trikov, ki so njemu lastni. Verjetno ste že sami uganili, da je zavpil: “Scream For Me Ljubljana!!!!!” in tako opomnil vse, ki so slučajno pozabili, kaj jih čaka v Areni Stožice 28. 5. 2023! V enem od premorov je izrekel besedo “Water” in segel po plastenki, ko je nenadoma nekdo iz publike to izkoristil za nadaljevanje verza iz Iron Maiden klasike The Rime of the Ancient Mariner, kar je Brucea neverjetno zabavalo, saj je situacijo izkoristil za ‘popravek’, da naslednje delo ne pripada posvetilu Samuelu Taylorju Coleridgeu, pač pa še enemu angleškemu umetniku, to je Williamu Blakeu (šlo je za uvodno napoved v izvedbo skladbe Jerusalem).

Sledile so štiri Deep Purple točke (točneje tri in ena priredba, ki v izvirniku pripada Joe Southu). V svojevrstni podobi prearanžiranja. Svoja zgodba in vibracija. A fenomenalno. Orkester dodaja tisti element dražljivosti, ki ne preneha navduševati. Že uvodni firbec kako se bo kakšna re-interpretacija znanega rock komada v družbi orkestra obnesla, je pri tem dovolj. Gotovo pa je vrhunec sledil tik ob zaključku regularnega dela z monstruozno re-interpretacijo kultne Purple klasike Perfect Strangers. Ta je v izmeri skoraj enajstih minut ter fenomenalnem podaljšanem uvodnem delu, ki je v celoti pripadel orkestru, prinesla enkratno glasbeno poslastico svoje sorte. Od glave do pete.

Obvezni dodatek? Vsekakor. Tudi tokrat ugibanje ni potrebno. Bilo je nekoč ob jezeru Ženeva in na koncertu Franka Zappe. Grom in strela – Smoke on the Water. Reč, ki ob besedi Deep Purple ne sme manjkati. Teater na vrhuncu. V velikem finalu. Dvorana se je tresla. S temelji in strešniki.

In zvok? Sedeli smo pod stropom (2 balkon). Base je tam gori ‘rezalo’. Sicer pa v vsem navdušujoče, z Dickinsonovo odlično vokalno predstavo. Vokalna karizma torej podana še malo drugače, kot smo jo vajeni na Iron Maiden koncertih. Nenazadnje je njegov odrski teater med petjem jasno nakazal tudi kdo je bil Dickinsonu eden največjih navdihov. Ronnie James Dio. Na Iron Maiden koncertih ta reč še zdaleč ni tako očitna, kot je bila tokrat v Cankarjevem domu. Bruce je tega večera s svojim vokalom seval izjemno svežino in prodornost. Nedotaknjenost! Ni pripomb. Samo superlativi. Koncertni večer, ki se te obilno dotakne in seže do najbolj skritih kotičkov duše. Enkratno in nepozabno izkustvo. Na nek način težko opisljivo. Srečneži, ki nam je bilo usojeno biti tistega večera v Cankarjevem domu, takšnega koncertnega spektakla ne bomo pozabili. Do konca svojih dni.

Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
Prvi del: Concerto for Group and Orchestra
1. First Movement: Moderato – Allegro
2. Second Movement: Andante
3. Third Movement: Vivace – Presto
Drugi del:
4. Bourée
5. Tears of the Dragon
6. Jerusalem
7. Pictures of Home
8. When a Blind Man Cries
9. Hush
10. Perfect Strangers
—dodatek—
11. Smoke on the Water


2 Comments
  1. Matija says

    Tole je bil pa one-hell of a concert. Bolj kot se je bližal datum koncerta, bolj mi je bilo zoprno, da bo potekal v Cankarjevem domu. Ampak na koncu niti ni bilo tako slabo. Konec koncev pri mojih letih sedež pod zadnjo platjo kar prav pride.

    Sam koncert pa je na vsej črti presegel moja pričakovanja, gre za zares unikatno delo, začinjeno z Dickinsonom v top vokalni formi. Če kdo tem komadom lahko izkaže primerno čast, je to on. Med koncertom sem celo začel razmišljati, da bi bilo super, če bi repertoarju dodali še Child In Time, ki so ga odigrali tudi na originalnem koncertu v Royal Albert Hallu. Trenutek ne bi mogel biti boljši, z Brucem v taki formi. Žal bo priložnosti vse manj. Seveda sem vedel da ne bo nič, ampak bilo bi noro. po mojem bi se publiki odtrgalo.

  2. Poba says

    Se strinjam z vsem kar si zapisal. Tudi sam sem odšel na ta dogodek z mešanimi občutki. Vedel sem da bo vse skupaj na moč posebno, nisem pa pričakoval tako radoživega in sproščenega Dickinsona. Možakarja že v iztočnici močno cenim, sedaj pa si je pridobil z moje strani še več naklonjenosti in dodatnih točk. Ne znam ga prehvaliti – onkraj njegovega skrajno neumnega manevriranja oziroma nepotrebnih komentarjev v času ‘lockdown scenarija’ (a v tem (žal) ni ostal osamljen).

    Child in Time bi bil več kot super. 😀

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki