Burke Shelley (Budgie) 10. 4. 1950 – 10. 1. 2022

foto: Michael Putland/Getty Images
0 125

Burke Shelley, ustanovitelj, vodja, pevec in basist kultnih velških rockerjev Budgie, je preminil v 72. letu starosti.

Žalostno vest je potrdila Shelleyeva hčer Ela Shelley, ki je včeraj objavila na uradni Facebook strani privržencev skupine, sledeče: “Z veliko žalostjo moram oznaniti smrt mojega očeta Johna Burke Shelleyja. Umrl je nocoj, v spanju, v cardifski bolnišnici Heath. Bil je star 71. let.”

Uradni vzrok Shelleyeve smrti ni znan.

Burke Shelley se je rodil 10. 4. 1950 v Cardiffu, kot eden izmed sedmih otrok. Ogled koncerta The Beatles v začetku šestdesetih let je korenito vplival na Shelleyevo nadaljnjo življenjsko pot. Kmalu po tem koncertu je namreč ‘nažical’ svojega očeta, Burkea Shelleya starejšega, da mu kupi prvo kitaro, za katero je njegov oče odštel vsega šest gvinej. Mladi Burke je pričel kmalu komponirati tudi prve avtorske skladbe. Kmalu je Shelley izkazal tudi veliko naklonjenost obračanju besed, iskanju absurdnih besednih kombinacij ter raznih akronimov, kar je postala kasneje tudi ena temeljnih zaščitnih znamk lika in dela zasedbe Budgie. Naj izvzamemo le nekaj primerov naslovov klasik skupine iz sedemdesetih: You’re The Biggest Thing Since Powdered Milk, Hot As A Docker’s Armpit (kar si je izposodil od Steve Marriotta iz Small Faces), nadalje Napoleon Bona-Part One in Part Two, medtem ko izvira naslov in sporočilo skladbe In The Grip Of A Tyrefitter’s Hand iz navdiha nad Shelleyevim avtomehanikom, ki naj bi trgal gume iz avtomobilskih koles kar z golimi rokami. Vsej tej brezmejno iskrivi zafrkanciji so dodali Budgie svoj značilni trdi zvok, ter si nadeli obenem ime, ki je samo po sebi namigovalo na vrsto bizarne rock’n’roll burleske.

Leta 1967 je bilo za Shelleya prelomno. Takrat si je ogledal koncert svojega cardifskega kolege Davea Edmundsa, ki je vodil skupino Love Sculpture. Shelley se je po ogledu koncerta odločil, da bo ustanovil svojo zasedbo. Iz kitare je presedlal na bas kitaro v skupino pa je povabil bobnarja Raya Phillipsa ter kitarista Kevina Newtona in Briana Goddarda. Slednja dva v ekipi nista zdržala prav dolgo, kolo sreče pa je Shelleyu naklonilo Tonyja Bourgea, resnično nadarjenega in vsestranskega kitarista, s katerim sta postala temeljna komponistična naveza vse do leta 1978, ko je Bourge odšel iz skupine. Shelley in Bourge sta ostala velika prijatelja tudi potem, ko je Bourge zapustil Budgie.

Budgie so svoje prve korake opravili na klubski sceni. Ob koncu šestdesetih let so pričeli igrati po lokalnih klubih južnega Walesa, pri čemer je Shelley vodil vse posle povezane z Budgie sam. Med drugim se je z lokalnimi promotorji za vse koncertne nastope dogovarjal osebno in sproti. Njihova zgodnja baza oboževalcev, naklonjena iskanju surove energije grmečega jekla, je bila na moč podobna tisti, ki so jo skupini malo zatem prevzeli Led Zeppelin.

Budgie, ki so svoje kitarske fraze negovali na temeljnem izročilu bluesa, so kmalu postavili sebi lasten, velik, distorzirano našobljen zvok, ki se je navezoval na absurdna in skrajno sarkastična sporočila verzov, kar je odlično reflektiralo takratni življenjski utrip okolja iz katerega je izšla skupina. Tu je bila Shelleyeva dolga pričeska, njegova specifična očala z dioptrijo oziroma premerom stekla na ravni debeline pepelnika, njegov ognjevit, okreten in prodoren slog igranja bas kitare ter pevski unikat, s katerim je brez težav dosegal najvišje vokalne registre. K temu si dodal Bourgeovo kitarsko iznajdljivost ter raznolikost, kot tudi Phillipsovo okostenelo ter metronomsko natančno zamahovanje po bobnih, in zmagovita kombinacija je bila rojena.

Leta 1970 je sledila avdicija. Skupina se je nahajala na poti k Rodgerju Bainu v studio Rockfield, Shelley pa je uspel tik pred avdicijo prepričati svoja dva kompanjona, da se je trio zedinil, da bo na avdiciji preigraval svoj avtorski material in ne priredb. Ko jih je Bain slišal igrati, ni mogel skriti velikega navdušenja: “Ste natanko to kar iščem. Podpisal sem pogodbo le z dvema skupinama. Vami in ‘onimi drugimi’. Ko bodo oni zaključili s svojimi demoti, ste na vrsti vi, da prispevate svoje.” ‘Oni drugi’ so bili namreč Black Sabbath.

Torej so mnogi videli v nekem paralelnem svetu kot začetnike metala zasedbo Budgie. Material je vsekakor zavzemal tak format. Serija albumov skozi sedemdeseta: “Budgie”, “Squawk”, “Never Turn Your Back On A Friend”, “In For The Kill” (ta jim je v Veliki Britaniji navrgel istoimenski ‘top 30’ hit), “Bandolier”, “If I Were Brittania I’d Waive The Rules” ter “Impeckable”, ki je bil tudi zadnji album skupine v postavi s Tonyjem Bourgeom. Ves ta briljantni material skupine pa žal ni bil deležen konkretnejše pozornosti ter naklonjenosti komercialnih radijskih postaj. Na srečo pa ni ostal preslišan s strani nekaterih večjih glasbenih figur oziroma glasbenih akterjev, ki so takrat delovali na rock in metal sceni ter na njej puščali trajni pečat.

Budgie so bili s strani komercialno uspešnejših skupin namreč deležni preigravanja njihovih avtorskih izvirnikov. Tako so mdr. Van Halen priredili skladbo In For The Kill, ki so jo igrali na svojih zgodnjih koncertih, Iron Maiden so priredili “Bandolier” skladbo I Can’t See My Feelings, Megadeth so se lotili skladbe Melt The Ice Away, Soundgarden pa Homicidal Suicidal. No, tista glavna priredba pa pripada režiji Metallice, ki je v osemdesetih posnela Budgie skladbi Breadfan ter Crash Course In Brain Surgery, kar je zavoljo rabe avtorskih pravic, občutno vplivalo tudi na lepše stanje bančnega računa zasedbe Budgie.

Leta 1974 so Budgie vzeli na svojo turnejo po stari evropski celini takrat še brez založbe, ‘gole, bose in begave’ nove upe rocka Judas Priest, a ostali po tej turneji še naprej obsojeni na polnjene srednje velikih klubskih prizorišč. Četudi je skupina pri dobro stoječih založbah MCA in A&R izdala sedem studijskih albumov, je preteklo torej še deset nadaljnjih let, da jih je spoznala tudi širša množica (zahvaljujoč Metallici). Tudi obe ameriški turneji v letih 1976 in 1978 nista skupini uspeli prinesti preboja onkraj atlantske luže.

V začetku osemdesetih, ko je Shelley pohajkoval s takratnim Budgie kitaristom ‘Big’ John Thomasom po ulicah Birminghama, si je možakar omislil nakup Biblije v enem izmed tamkajšnjih antikvariatov. V času, ko je serija N.W.O.B.H.M. skupin že glasno citirala Budgie za svoje velike vzornike, je Shelley, ki je prebral Biblijo, pričel prezirati vse kar je bilo povezano s satanizmom, to pa je letelo tudi na nove heavy metalske skupine. Shelley se je namreč prelevil v gorečega Kristjana in tak ostal do konca svojih dni.

Leta 1982 so Budgie nastopili na Reading Rock festivalu. V vlogi glavnih nosilcev festivala so takrat bili Iron Maiden, Budgie pa so promovirali na nastopu svoj takrat aktualni album “Nightflight” (1981). Istega leta je Shelley s svojo ekipo odpiral tudi koncerte na novi turneji Ozzyja Osbournea. Tako Ozzy, kot Maiden so bili na svoje veliko presenečenje deležni soočanja s Shelleyevim novo najdenim puritanstvom, s katerim ni omahoval, ko je bilo treba obračunavati s sporočili v katerih je kdo napadal krščanstvo in Boga. Tistega leta so Budgie nastopili tudi na Poljskem, kjer jih je sicer spremljala kremenita baza privržencev. Budgie so s tem postali ena prvih skupin, ki je uspela nastopiti za ‘železno zaveso’. Naj dodamo, da so Budgie 4. 9. 1982 in 5. 9. 1982 nastopili tudi na območju nekdanje skupne balkanske države, ko so odigrali dva zaporedna koncerta na dvodnevnem Heavy Metal festivalu v Zagrebu. Tistega davnega dne so v vlogi glavnih nosilcev prvega dne festivala zaigrali Motörhead, Budgie, pa so ob Motörhead (v postavi že z ‘baletnikom’ Robertsonom) na odru delali družbo še: Pomaranča, Atomic Rooster ter Premiata Forneria Marconi (PFM). Drugi dan so Budgie nastopali v družbi zasedb No Bros, Pomaranča (ti so prav tako nastopili na obeh dnevih festivala), Uriah Heep in Gillan (glavni nosilec drugega dne festivala). Skupina je v tistem času že promovirala svoj zadnji klasični album “Deliver Us From Evil” (1982).

Sledila je dolga pavza, skupina pa je iz hibernacije izstopila leta 2006, ko je izšel njen zadnji studijski album “You’re All Living In A Cuckooland”.

Potem pa se je zgodilo. Leta 2010 se je skupina nahajala na jesensko zimski turneji po vzhodni Evropi (RockLine ekipa se je pripravljala na obisk termina v češkem Zlinu 26. 11. 2010), ko je 9. 11. 2006 Shelley na koncertu v poljskem kraju Wejherowo doživel anevrizmo trebušne aorte. Ta je merila v premeru kar 6 cm. Možakarja so odpeljali na urgentno operacijo ter mu rešili življenje, vendar pa je ta operacija pustila trajne posledice. Shelley po njej ni mogel nikdar več odpeti višjih in najvišjih vokalnih delov.

Shelley je dolga leta trpel tudi za Sticklerjevim sindromom, ki je genska okvara povezana z nepravilnostmi v proizvodnji kolagena. Burke je tudi po povratku v Veliko Britanijo prestal kar nekaj operacij, za katere pa se je izkazalo, da so mu storile več škode, kot koristi, kar se je izkazovalo tudi v njegovi fizični kondiciji (trajna okvara obeh nog) med koncertnimi nastopi, zato je Shelley še leta 2010 Budgie uradno upokojil. V letih, ki so sledila je Shelley basiral v družbi starih prijateljev iz Cardiffa. Skupina se je imenovala The Night Owls, Shelley pa je z njo nastopal po lokalnih pubih ter preigraval stare blues klasike, med katere sta sodili tudi: Angi (orig Davey Graham) in Waiting On The World To Change (orig. John Mayer).

Leta 2019 se je Shelleyu anevrizma ponovila. Takrat je odklonil življenjsko pomembno operacijo, saj se je bal, da bo prišlo do podobno neljubega zapleta, kot leta 2010, ko so zaradi napake pri operativnem posegu, kirurgi zašuštrali Shelleyu obe nogi. V marcu 2020 je Shelley, do tistega leta dvakrat ločeni mož in oče štirih otrok, znova iskal oskrbo s strani primernega zdravstvenega specialista, tako v angleškem Bristolu, kot tudi na Škotskem. A zaman.

Burke Shelley ostaja v dosjejih povesti o rock ‘n’ rollu predani in neustrašni bojevnik, ki je s svojo kultno in trdoživo velško težko rock zasedbo Budgie, izvojeval svojo bitko. Budgie so živeli samosvoj glasbeni slog in udejanjali samosvoj zvok. Le tega so posvojili številni ljubitelji težkega rocka in metala po svetu, z njim vred pa živi neomajno dalje veličastna glasbena zapuščina skupine.


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki