Izvajalec: Roelants, Wim
Založba: Samozaložba
Izid: year
Trajanje: 56:03
Ocena: 4/5
Wim Roelants je tip glasbenika, ki se mu težko ogneš, ko slišiš njegov pristop, da ga ne bi razglasil za še enega kitarskega heroja. Belgijec, ki je letos napolnil 35. let, je skoraj 100% samouk. Kako je to lepo, da ti ni potrebno po glasbeno znanje v šolo. Wim ni klasično šolan glasbenik, njegovo igranje pa mestoma opominja, da lahko brez težav igra Bethoveena na elektriko. In pozor! Wim ni tip kitarista, ki bi moral prek vseh meja napenjati mišice ter na tak način dodatno tržiti in vzbujati pozornost glasbenih množic.
Album “Burn” od glave do pete pričara umetnika, ki skrbno neguje in izraža prirojeni občutek sledenju melodični perfekciji. To se odraža v pravilnem nameščanju solaž, ki niti na eni točki ne razbijajo motivske kompaktnosti skladbam, kot tudi v samem principu soliranja, ki vseskozi skladno sobiva v ogrodju taiste motivske kompaktnosti. Soliranje prevzema jezik vokala, to je princip ki ga je spopulariziral v osemdesetih Joe Satriani, katerega omenjanje imena je umestno le na tej točki, kadar govorimo o albumu “Burn”. A to zadošča,da bo ta album absolutno zanimiv tudi za vse tiste, ki vam je všeč Joe Satriani in podobni kitarski estradniki.
“Burn” krepi v izraznem značaju, poleg Wimove igre, dinamična in aktivna igra ritem linije. Ta skrbi vseskozi za to, da deluje album stvarno, prizemljeno, tudi v trenutkih vratolomnih Wimovih kitarskih eskapad. Ritem linija drži z razgibano igro, tisti voluminozni “žmoht”, raje rečem “groove”, čvrsto prisoten na tem albumu. Melodično raziskovalna in v produkciji “debelo” poudarjena bas kitara daje odličen kontrast Wimovi kitarski ekspresiji. S takšnim principom spretno izkorišča in zapolnjuje preostali prostor osnovne zvočne slike, hkrati pa zato, ker ni le v funkciji držanja golega tona, z bogatim dražilom ponujenih melodičnih linij, krepi dinamiko albuma. Zlasti se to smelo dopolnjevanje konkretneje občuti v mirnih delih, kjer s kitarskimi solažami tvori posrečeno kontrastnost (denimo v mirni pasaži skladbe Karnak Karma), ali v uvodnem delu skladbe Kickstart II.
Wim Roelants tudi ni “metalski iztirjenec”, recimo zapriseženec heavy metal glasbi. Sekanje in žaganje boste na tem albumu zaman iskali. Riffovsko ogrodje ponuja večinoma polakustičen zvok akordov in s tem toplo organsko zaveso ozadja, prijetne zvočne jasnine. Skladbe so zgrajene iz več motivov, več ritmičnih preklopov, več vzdušij. Skupek 10. skladb albuma ponuja tudi motivsko raznolik nabor. Roelants, kot umetnik, rad udari kakšno orientalsko lestvico, celo useka vodilni motiv v takšni maniri (Karnak Karma, Kickstart II.), tuja pa mu ni hoja tudi v soliranju bluesovske konotacije, čeravno komajda v sledovih! Denimo skladbe In Your Eyes, Whispers in Bronze so odlični primeri, ki približajo tudi Wimovo subtilno plat, ko možakar pazljivo, kontrolirano odmerja svoje tone, v nežnejših melodijah. Nasprotno bi Midsummer Madness brez težav lahko razglasili za “najglasnejši” trenutek albuma “Burn”. Naslovna skladba vsebuje starošolski hard rock motiv, ki ga krepijo dodane klaviature. V solističnem smislu je Wim tip kitarista, ki idealno izkorišča razpoložljiv prostor. Tako deluje album “Burn” posrečeno v smislu, da poslušalec ne dobi občutka, da ga Roelants dobesedno obstreljuje z notnimi črtovji, kot tudi ne, da bi bil Wim slučajno “šlampast” in nedorečen glasbeni izvajalec. Wim vseskozi uspešno pluje po srednji liniji. Ta linija ohranja visoko pretočno poslušljivost in dinamično razvejanost albuma, ki ne zmore dolgočasiti. Morda niti ni neumestna pripomba, da gre v tem primeru za neke vrste belgijskega Tonyja MacAlpinea.
“Burn” je odličen, visoko poslušljiv in všečen album, ki izpostavlja Roelantsev občutek za plasiranje izrazne kompaktne melodičnosti, kateri nad vsem dominira kompatibilno solistično večplastno soliranje tega kitarista. Da je Wim Roelants glasbenik iz pravega testa, cenjenega pedigreja, potrjuje tudi dejstvo, da je ta glasbenik v preteklosti sodeloval z vrhunskimi imeni rock obzorja, kot so: Phil Campbell (Motörhead), Virgil Donati (Steve Vai), Dario Lorina (Warrant), Uriah Heep in Ritchie Kotzen (ex-Mr. Big, ex-Poison), čast pa smo si ga imeli ogledati nedavna v Vrbi na Koroškem, kjer je nastopil, kot član avstrijske melodične hard rock zasedbe Badhoven. “Burn” je album, ki mu bodo z veseljem prisluhnili vsi ljubitelji kitarskih ročnih spretnosti. Wim Roelants je dokazal z “Burn”, da gre za tip kitarskega virtuoza, ki nikdar ne bo dal prednosti “igranju na silo”, na škodo cefranja melodično dovršene kompaktnosti. Solaže so prava poezija to pot. Brez pretencioznosti, za uho lahko prebavljive. S prefinjenim občutkom za doziranje prave mere zdravega okusa. Ta album je kot nalašč za poslušanje v avtu. Med nočno vožnjo, po prostranstvih avtocest. Medtem namreč vozi Wim svojo rally dirko na kitari!
Zasedba
Wim Roelants – kitara, sintetizator
Vander – klaviature
Roman Korolik – bas kitara
Bruno Meeus – bobni
Produkcija
Wim Roelants
Seznam skladb
1. Excalibur
2. Burn
3. Shades
4. The Quickening
5. Whispers
6. Midsummer Madness
7. Bronze
8. Kickstart II
9. In Your Eyes
10. Karnak Karma
