Izvajalec: Darkwater
Založba: Ulterium Records
Izid: year
Progresivni metal doživlja pravi razcvet v deželah Skandinavije, ki tako prevzema primat žanrskega zastavonoše v globalnem smislu. Bendi, kot so Platitude, Seventh Wonder, Circus Maximus, Mind’s Eye,… servirajo vsi po vrsti natanko to, kar je Dream Theater postalo že dolgo tega povsem tuje in kar so namesto njih v devetdesetih pričeli udejanjati skupine, kot v Evropi denimo Vanden Plas, v Braziliji Angra in v ZDA Symphony X. Melodično kompaktnost skladb, vseskozi dozirano s pravimi odmerki progresivno zabeljenih pobegov skozi lomljenje ritmov, dinamične obrate kitarskih in klaviaturskih pasaž, a z značajsko lastnostjo nenehnega zvestega podrejanja osnovnim melodičnim figuram osnovnih riffovskih motivov s katerimi v skladbah sledijo rdeči niti svoje zgodbe. Darkwater so sicer s pojavom in prvencem (šele) v letu 2007 kanček manj zanimiva skupina, kajti na glasbenem horizontu, so se pred Darkwater umestile v slogovni interval lastne prepoznavnosti že zgoraj omenjene skupine. V ta interval se Darkwater v plejado skandinavskih rojakov sedaj z zamudo vrinjajo.
Darkwater so še en sila obetaven bend, ki je načel svojo diskografsko zbirko z letošnjim prvencem “Calling the Earth To Witness” in tako nadvse resno pričel kompetitivno izzivati glasbene domete dosežke rojakov. Že po naslovnici in samem imenu skupine lahko sklepamo na žalujočo atmosfero, ki prežema album in sam celokupni izraz Švedov. Res je. In kaj drugega pri modernih Vikingih, prebivajočih v senci/soncu polarnega dneva in noči, nenehno izpostavljenih britju peklenskega mraza, objemu leda in snega, resnici na ljubo niti ne bi vžgalo.
Album se odpira skozi polminutni uvod brez jasnega pomena, kakršne je že davno tega povozil čas in otvoritev deluje povsem starokopitno prežvečeno. Tega pa nasledi sila posrečeno zapolnjen celokupni izraz zvočne slike plasiran v All Eyes In Me. Plazovit kitarski riff, odprtega tipa, s poudarjeno vibracijo moderno razmazanega groovy žvenketa, seveda s kitarami uglašenimi “navzdol”. K temu se izdelano usedejo simfonične klaviature, ki tvorijo izreden kontrast in so v produkciji postavljene v enakovredno nasprotni položaj, kateri skrbi za uravnovešanje zvočne slike in hkrati širi njeno globino, ki tako pridobiva na intenziteti nadgradnje barvitega vzdušja – omenjenega vzdušja žalovanja. Vse stoji na molih!
Uspeh zgodbe o Darkwater niso progresivno izpostavljeni jammi, pač pa grabežljivo spevna melodičnost refrenov, ki učinkuje s podobnim efektom kot bi imeli pred seboj skupino melodičnega hard rocka ali power metala. Gre za atmosferične vrhunce, za kar je kriva kreacija izredne kompaktne interakcije instrumentov in vokala v centralni legi. Ta je močan in čist dovolj, da pomembno prispeva k vzdigu vzdušja na teh točkah, kot tudi k nadgradnji stopnje melodičnosti samih Darkwater skladb.
Vokal je od omenjenih skupin prvega odstavka najbližje Circus Maximus, z znatno bolj izpostavljenim dotikom obskurne turobnosti. V najvišjih legah celo nesebično bežno potegne na (neverjetno) Charlieja Dominicija (prvega pevca Dream Theater). Seveda je Darkwater vokal v razvoju lastne eksplozivnosti nadgrajen, a namig nikakor ni odvečen denimo v riffovsko najtemačnejši in hkrati zaključni skladbi albuma In My Dreams ter v enem od prehodov na začetku pete minute najdaljše skladbe albuma skladbe Habit, ki je mimogrede najbolj kompleksna kompozicija plošče, polna nepredvidljivih motivskih in atmosferičnih obratov, kateri so modro fluidno nanizani drug za drugim, tako da skladba ohranja vso jasno melodično identiteto ter kompaktnost. To modro, ušesom prijazno nizanje motivov, zapusti v iskanju popolnega ravnovesja največji vtis v skladbi Tallest Tree, kjer Darkwater najbolj posrečeno krmarijo med združevanjem melodične udarnosti kompaktnih motivov s progresivno kompleksnejšimi vratolomnimi pustolovščinami, ki se na moč potentno iskrijo v razpotegnjenem instrumentalnem interludiju, kateri s svojim impresivnim prelivanjem nikakor ne preneha zabavati. Skupina pričara pravo dinamično zgibanko in magično raznovrstnost visoke privlačnosti mnogoterih vzdušij v skladbah The Play pt. I. in njenem nadaljevanju v The Play pt. II., kjer fantje opozorijo na izreden talent gradnje intenzivne atmosfere ob plasiranju izdelanih simfonično orkestralnih aranžmajev, za kar so krive predvsem klaviature, ki mnogokrat zvenijo kot pravi mali orkester.
Darkwater so zelo temeljiti skladatelji! Skladbe so raztegnjene detajlno in trenutkov, ki bi bili balastni (z izjemo polminutnega uvoda) na albumu ni. Gre za prvenec, ki bo ob izkazanih potencialih skupine nedvomno še nadgrajen z njenimi prihodnjimi deli. Darkwater ponujajo različico progresivnega metala, ki je manj kompleksna in bo pisana zato na kožo vsem, ki iščete poudarjenost melodije in globine atmosferičnega valovanja, na krilih odlične kombinacije masivnega riffovskega podvozja, katerega kolesje neustavljivo drži v nenehni voltažni napetosti izreden atmosferični moment simfonično orkestralnih aranžmajev klaviatur. Na moč privlačno poslušanje, ki je hkrati lahkotno prebavljivo in osvojljivo.
Zasedba
Henrik Båth – vokal, kitara
Markus Sigfridsson – kitara
Magnus Holmberg – klaviature
Karl Wassholm – bas kitara
Tobias Enbert – bobni
Produkcija
Emil Westerdahl
Seznam skladb
1. 2534167 (intro) (0:32)
2. All Eyes On Me (8:48)
3. Again (9:01)
4. Habit (12:46)
5. The Play – I (2:34)
6. The Play – II (8:39)
7. Shattered (9:38)
8. Tallest Tree (10:14)
9. In My Dreams (6:09)
Trajanje albuma: 68:22
