Izvajalec: Howlin' Wolf
Založba: Chess
Izid: year
Blues, v tisti najčistejši, najpristnejši obliki, verjetno nikoli ni zvenel tako surovo, kot prav ob znamenitemu laježu velikega Howlina Wolfa. “Prisrčni” Chester Burnett bo s svojim znamenitim “falceto jodlanjem” v zgodovino za vedno zapisan kot eden največjih in najvplivnejših bluesovskih izvajalcev. Ta neprecenljiva zbirka gospodovih najimenitnejših dosežkov, ki jih je Wolfy odjodlal pod okriljem legendarne Čikaške blues korporacije Chess Records, je edinstven glasbeni dokument slikovito orisanega ječanja jeze, obupa, paranoje, osamljenosti in poželenja, vseh kot neumorne agitacije dejstva, da je bil Howlin’ Wolf eden najboljših v poslu.
His Best jemlje pod drobnogled Burnettovo najplodovitejše ustvarjalno obdobje, med leti 1951 in 1964, ko so se okoli Wolfa kot vešče stalno motale sence Huberta Sumlina, Otisa Spanna ter najpomembnejšega med vsemi Willie Dixona. Predvsem začetnice slednjega bodo za vedno ostale povezane z veličino Wolfove zapuščine, saj je “vedno skromni” I am the Blues Dixon odgovoren kar za dobro polovico vseh Howlinovih triumfov, ki pa začno pridobivati na izraznosti šele ob grozljivi temačnosti Wolfovega vokalnega interpretiranja, črpani neposredno iz objema Mississippijeve delte, s katero je Wolf svojo glasbeno podobo v pestrem Čikaškem blues dogajanju 50tih in 60tih let, ikoniziral že za časa svojega življenja. Wolfov prepoznavno grgravi glas, podžgan s strah vzbujajočim zavijanjem, ki ni bilo ne petje, ne jamranje, še najmanj pa kombinacija obeh, je namreč dobrih štirinajst let neizvano kraljeval Čikagu.
I Asked For Water je krasen primer komunikacije blues glasbenika, sploh nepredvidljivega kova, vrednega Howlin’ Wolfa, ki, zavita v tančico črnega humorja, pogosto tudi samokritičnega sarkazma, poslušalcu ponuja slikovito podobo krute realnosti, pred katero se večina med nami tako rada skriva, in kar je seveda najpomembnejše, Wolf se pri tem izrazito neposrednemu čustvenem razdajanju poslušalcu niti slučajno ne ozira po samopomilovanju!! Lep primer vokalistove predanosti, srčnosti kot tudi preprostosti sta dva nepozabna bisera Sitting On Top Of The World in Who’s Been Talkin’, ki pa humornemu erotizmu Howlin’ For My Darling vseeno ne prideta do živega. Strasti se še bolj razplamtijo z umazano Back Door Man, ki simbolizira Wolfovo navduševanje nad analnih pristopanjem k pomembnejšim opravilom, medtem ko smo ob blues himnah Spoonful, The Red Rooster, I Ain’t Superstitious in Three Hudred Pounds Of Joy vnovič priča surovi naravi Deltinih korenin, katerih divja ritmika Smokestack Lightnin’, ter strašljiva lirika nepredvidljive Evil, po celih petdesetih letih, danes zvenita zastrašujoče kot še nikoli.
Ko se z enkratnima Built For Comfort in Killing Floor (z velikim Buddy Guyem na krovu) dolgoletna “simbioza” Wolfa in Chess Records leta 1964 naposled nepreklicno zaključi, ostaja veličina Wolfovega dela očitna. Howlin’ Wolf se je stvari vedno loteval trdno prepričan in z neustavljivo odločnostjo, ki je naposled blues popeljala daleč nazaj h njegovim koreninam, seveda v kar se da direktni maniri, sočasno primitivni na eni, kot tudi osupljivo moderni na drugi strani.
Zasedba
Howlin’ Wolf: vokal, ustn. harmonika
Willie Johnson: kitara
Hubert Sumlin: kitara
Buddy Guy: kitara
Willie Dixon: bas
Otis Spann: klavir
Hosea Lee Kennard: klavir
Earl Philips: bobni
Willie Steele: bobni
Produkcija
Howlin’ Wolf & Willie Dixon
Seznam skladb
1.Moanin’ At Midnight
2.How Many More Years
3.Evil
4.Forty-Four
5.Smokestack Lightnin’
6.I Asked For Water
7.Who’s Been Talkin’
8.Sitting On Top Of The World
9.Howlin’ For My Darling
10.Wang Dang Doodle
11.Back Door Man
12.Spoonful
13.Shake For Me
14.The Red Rooster
15.I Ain’t Superstitious
16.Goin’ Down Slow
17.Three Hundred Pounds Of Joy
18.Hidden Charms
19.Built For Comfort
20.Killing Floor
Trajanje albuma: 55.51
