Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gong
Založba: BYG Actuel
Izid: year
Trajanje: 39:36
Ocena: 4/5
S spacerockovsko klasiko »Camembert Electrique« je avstralski psihadelični čarovnik Daevid Allen dokončno zaplul v gravitacijsko območje planeta Gong in razvil glasbeni slog po katerem je še danes najbolj znan. Gong, njegova mednarodna skupina s sedežem v Parizu, je v primerjavi s Caravan in Soft Machine, preostalimi vodilnimi pionirji t.i. Canterbury scene angleškega progresivnega rocka, razvila precej bolj ‘odštekan’ glasbeni pristop, katerega so v njihovem zgodnjem obdobju zaznamovali predvsem elementi avantgardnega rocka, neprilagodljive psihadelike in prostega jazza, katerim je nebrzdani pevski in kitarski poskočnež dodal še besedila, ki so bila prepojena z divjo domišljijo kakršna se lahko porodi le pod delovanjem določenih psihadeličnih substanc in kanabisa.
‘Bert Camembert’, kot se je Allen poimenoval v tem obdobju, je skupaj s svojo družico Gilli Smyth, katera se je tedaj odzivala na ime ‘Shakti Yoni’ oziroma ‘dobra čarovnica Yoni’, začel svojo medgalaktično potovanje med radijskimi gnomi in letečimi čajniki, kar je v besedilih popestril s humorjem ter pikro družbeno kritiko. Daevid je bil skozi večino svoje kariere predvsem velik šaljivec, ki pa je znal na inteligenten način prek svojih psihadelično zakamufliranih besedil ob vsaki priložnosti smešiti družbeni zeitgeist.
V tem obdobju se je Allenu, Smythovi, pihalistu Diderju Malherberju in basistu Christianu Tristchu pridružil angleški bobnar Pip Pyle (kasneje Hatfield and the North, National Health, Soft Heap), ki je v band prišel na priporočilo Allenovega prijatelja Roberta Wyatta (Soft Machine, Matching Mole). Pyle je v navezi s Tristchem ustvaril močno ritem navezo, medtem ko je Malherbe s svojimi jazzovskimi aranžmaji na saksofonu oziroma na flavti skrbel za vsesplošno navihanost posameznih »Camembert Electrique« skladb.
Allen je poleg svojih specifičnih pevskih odlik, ki so segale od druidskih mantranj do cinično obarvanih, posmehljivih izpovedi ‘Berta Camemberta’ napredoval tudi kot kitarist saj je na tem dosežku postregel z nekaterimi nadvse zanimivimi rifi, a se je že tedaj verjetno zavedal, da ne bi bilo slabo v band povabiti še kakšnega tehnično bolj prefinjenega kitarisita kar je kmalu tudi udejanil. ‘Dobra čarovnica Yoni’ je medtem skrbela, da ni nikoli zmanjkalo smeha preko tvorbe disonantnih glasov in cviljenja s katerimi je Allen, popoln primer vmesne faze med genijem in norcem, ponazarjal oglašanje tipičnih prebivalcev planeta Gong – zelenih palčkov s čepicami iz kanabisa.
Po druženju s piskajočimi gnomi na uvodz »Radio Gnome« nastopi spacerockovski katalizator »You Can’t Kill Me«, kjer skozi kaotično vožnjo med ‘novimi galaksijami’ vladajo zamolkle kitarske pasaže, psihadelična vokalna mantranja ter razposajeni jazzovski pihalni vložki. Tu se že lahko govori o klasičnih Gong, čeprav še ni šlo za ultimativno, klasično verzijo te kultne skupine. »I’ve Bin Stone Before« zveni kot norčevanje iz sakralnih elementov slavnostnih obredov v anglikanskih cerkvah. »Fohat Dig Holes in the Space« je zaradi svoje mračne narave na račun mrakobnih improvizacij in čudaških zvokov eden najbolj zanimivih eksperimentov na albumu. V nadaljevanju se na račun obešnjaških kitarskih pasaž in radostnega vriskanja z uporabo številnih norih zvočnih efektov prelevi v pravcato spacerockovsko veselico.
Med redke nekoliko bolj kompaktne in melodične trenutke albuma se lahko uvrsti »Tried So Hard«, ki v primerjavi s preostalimi skladbami na »Camembert Electrique« zveni že skorajda kot psihadelični pop rock z nadvse všečnim refrenom. Album zaokroži genialno-nori eksperiment »Tropical Fish: Selene««, eden izmed »Camembert Electrique« vrhuncev, kjer se med divjim psihadelično-jazzovskim plesom in ostrimi kitarskimi pasažami združijo vse odlike posameznih glasbenikov v popolno spacerockovsko kohezijo. Strukturo skladbe sekajo številne divje improvizacije in cvileča oglašanja ponorele ‘čarovnice’ zaradi katerih psihadelično pohajkovanje po planetu Gong nikoli ne postane dolgočasno.
Daevidu Allenu in njegovi kozmični družini gnomov z zelenimi čepicami se je na »Camembert Electrique«, še dandanes poslastico za vse ljubitelje space rocka in avantgardne psihadelike, med potovanjem v letečem čajniku dokončno razkril pogled na galaksijo, kjer se nahaja planet Gong. »Camembert Electrique« sicer (še) ni dosegal barvitosti in mitoloških razsežnosti znamenite »Radio Gnome« trilogije vendar vseeno spada med ključne trenutke klasičnih Gong pod vodstvom kozmičnega kapitana Allena. Za čim boljše uživanje ob tovrstni, visoko eksperimentalni spacerockovski glasbi, podobno kot v primeru Hawkind, ni potrebno nikakršno uživanje psihadeličnih substanc, temveč predvsem odprta glava in srce za nebrzdano zvočno eksperimentalnost v kateri se z vsakim novim poslušanjem odkrije kakšna nova zvočna podrobnost.
Zasedba
Daevid Allen (“Bert Camembert”) – kitara, vokal, bas kitara (9)
Gilli Smyth (“Shakti Yoni”) – vesoljski šepet
Didier Malherbe (“Bloomdido Bad De Grass”) – saksofon, flavta
Christian Tristch (“Submarine Captain”) – bas kitara, kitara (9)
Pip Pyle – bobni
GOSTUJOČA GLASBENIKA:
Edouard Louise (“Eddy Louiss”) – Hammond orgle in klavir (3)
Constantin Simonovitch – klavir (5)
Produkcija
Pierre Lattès
Seznam skladb
1. Radio Gnome Prediction (0:27)
2. You Can’t Kill Me (6:18)
3. I’ve Bin Stone Before (2:36)
4. Mister Long Shanks/O Mother/I Am Your Fantasy (5:57)
5. Dynamite/I Am Your Animal (4:32)
6. Wet Cheese Delirium (0:31)
7. Squeezing Sponges Over Policemen’s Heads (0:12)
8. Fohat Digs Holes In Space (6:22)
9. And You Tried So Hard (4:38)
10. Tropical Fish/Selene (7:36)
11. Gnome The Second (0:27)
