Čarobne pojezije moža s črno kitaro (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: SiTi Teater, BTC City, Ljubjana, Slovenija
Datum koncerta: 24.04.2013
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 13,5-15€ (predprodaja) in 18€ (na dan dogodka)

Tokratni vtis je parabola misli emocionalnega dvojca moškega in ženske, moža in žene, dvojnosti, ki je eno in enosti, ki lahko biva le v svoji uravnoteženosti jina in jana, med katerima je vezivo poleg ljubezni tudi čarovnija glasbe. Ko sva se spravila k pisanju tega sestavka, bi lahko spisala niz metafor in litanijo poduhovljenih besed vzvišene sofisticiranosti, s katero pa ne bi povedala dosti o polnosti večera, ki je izpričal veličino in moč besed, verzov, glasbe in modrosti moža, ki se je pred davnimi leti odpovedal plesnim nastopom, da bi ohranil rockersko dušo, po prehodu prek mejnika zrelosti pa je s podleganjem plesu in tradiciji svojih glasbenih prednikov vseeno ohranil svojo pokončno, trdno, uporniško dušo, ki zmore izpovedati toliko besed o čustvih, katera lahko le redki tako bogato opišejo ter dajo na vpogled na svojih dlaneh kot on. Da, tokrat gre zahvala za osuplost in potešenost gospodu s klobukom in črno kitaro, beltinškemu poetu Vladu Kreslinu. In tokrat bi bil opis sanjskega nastopa najbolje spisati kronološko – kot bi izcejala srčni nektar svojih dušnih dnevnikov ter pustila, da se nit časa razpreda tako, da je ne bi nikoli pozabila – kar sama od sebe.

Običajno naju na čudovit sončen dan majhno mesto velikih nakupov (BTC) ne zvabi v svoje jedro hrupa, gneče in potrošniške evforije, toda ta sreda je bila izjema – zaradi koncerta velikega glasbenika sva z lahkoto prestopila mejo tega mesteca in hkrati prvič vstopila v tamkajšnje manj opazno, a nikakor ne neznano, gledališče SiTi Teater.

Zlata krogla na nebu je počasi izgubljala svojo moč in pred vhodom v gledališče so se že zbirali prvi obiskovalci, ki so uživali v okusu šampanjca za en evro. Ljudje vseh generacij in z vseh vetrov. Večer bo še zanimiv! V velikem pričakovanju koncerta Vlada Kreslina, ki je v tem teatru nastopil kot aprilsko presenečenje v sklopu koncertov SiTi za dobro musko, sva z rdečima vstopnicama v rokah zakorakala v dvorano. Vstopila sva prva in bila očarana nad odrom, ki je klical k druženju, modrovanju, igri z rimami, zabavi. V ozadju je zamolklo sijala rdeča luč, po starinskih omarah so ležale knjige, kozarci, v tišini je sameval črni klavir, strop so čarobno zapolnjevale lebdeče knjige z lučkami, naokoli pa se je sramežljivo ovijal dim; prostor je dajal vtis, kot da se je tu že nekaj dogajalo. Kot da bi družba prijateljev uživala ob kozarčku rdečega, cigarah, prebiranju poezije in ustvarjanju glasbe. Ali pa to morda šele pride?

Dvorana se je počasi polnila. Vonj cenenih parfumov in kozarci šampanjca v rokah priletnih gospa, ki so s strani premerjale ena drugo, snemalci in fotografi v nizkem štartu, šepet neučankancev »Komaj čakam, da se bo začelo« … In začelo se je. Luči lebdečih knjig so zatrepetale ob Njegovem prihodu – skromen kot vedno, a velik. Črn klobuk, črna jakna, črna kitara. Vlado. Vlado Kreslin. Zadržan, a iskren pozdrav »Dober večer.«. Odleteli smo na strunah črne kitare in se predali ritmu topota nog. Na krilih želja smo poslušali tudi svoje želje v pesmi Vsak si želi: »Vsak si želi, da bi kdaj ustavil čas,
da bi poboljšal svet …« Po uvodni pesmi sta dvorano predramila vesel pozdrav »Dober večer!« in šepet: »Lepo, da ste prišli. Nocoj igram za vas.« In je zaigral ter zapel Eno pesem. Tisto pesem, ki nas spomni, da je na svetu še nekaj takšnih ljudi, ki se jih človek razveseli. Tista, ki telo spravi v spontano valovanje in prepevanje. Vlado je k petju spodbudil publiko, ki pa je refren le sramežljivo mrmrala. Ojej, kot na pogrebu … Pa tako pozitivna pesem! Za energijo je poskrbel Vlado, ki je refren zapel tako, da so se predramile še lebdeče knjige na stropu! Njihove žarnice so zasvetile kot upanje v temi … Vlado je s pesmijo Nekega jutra, ko se zdani počasi prebujal poslušalce. Končno vzhaja sonce, pesem iz občinstva se je širila tiho in umirjeno, kot prvi sončni žarki, ki poljubijo pokrajino. Ob koncu pesmi pa je dvorana doživela razsvetljenje – bučen aplavz je bil dokaz, da so ljudje odprli svoje srce.

Pesem Tvoje jutro je narisala nasmehe na obraze ljudi, ki so peli glasneje, in Vlado je ob koncu prepevanja podelil z nami še nasvet za zdravje: ponavljanje verza »Včasih, redkokdaj, se fino ti zdi, da si živ, da te nič ne boli, da je najlepši žarek, ki tebe zbudi, ko si ga odgrneš z oči!« je zdravilo! S smehom smo ga pospremili za osamljeni črni klavir, kjer ob spremljavi goslic odpel čudovito skladbo Abel in Kajn. Po zamišljenem, a močnem aplavzu je prekmurski poet objel svojo kitaro in vprašal: »Kaj bi jaz brez tebe, draga publika?« Odložil je kitaro, si nadel očala in v roke vzel knjigo. To pa ni bilo zgolj retorično vprašanje, ampak pesem, namenjena nam – gostom. Prebral nam jo je iz svoje četrte pesniške zbirke Pojezije. Sledili sta še pesmi Immigrant song o cirkusantskih otrocih in Kritik, ki na humoren način prikaže, kako ljudje mimogrede izrečejo kritiko o glasbi. Potovanje pa se je nadaljevalo – po Cesti, ki je dolga, polna hrepenenja, želja in ihtenja. Da na potovanju ne bomo sami, je na oder povabil prav posebno damo – svojo hčer Ajdino Kreslin, ki je očeta spremljala s flavtama. Skupaj sta izvedla pesem Še je čas, pri kateri je Vlada na kitari in orglicah Ajdina spremljala s prečno flavto, Poj mi pesem pa je obogatila z zvenom blok flavte. Ob koncu slednje se je opravičil, da sta jo danes zapela prej (ponavadi jo poje na koncu), saj se Ajdini mudi – to je bila tudi iztočnica za kar nekaj anekdot o deklici. Publika se je ob prisrčnih in navihanih izjavah mlade glasbenice nasmejala, Vlado pa je potovanje vodil Preko Mure, preko Drave, ki pa ga je prekinil, saj se je publika izgubila – ni sodelovala, zato je ob tej priliki povedal anekdoto o poroki prijatelja Jureta Šterka in nabritem komentarju o skupni pesmi (ki jo ima večina parov) njegovega sina Naja Vida. Gostje smo se ponovno nasmejali in uživali v pesmi, ki nas je odpeljala do morja, morda še prek oceana … Besede »O, bog, daj, da bi umrl mlad … Samo, da ne bi umrl mlad!« so napovedale pesem Namesto koga roža cveti. Ob eni najbolj čutno zapetih pesmi se je pridružila prepevanju tudi dvorana, ki je ob ciganskem melosu svojo dušo spustila na plano.

Kreslin je v želji, da bi ljudje peli njemu, povprašal, katero bi mu zapeli. Iz množice so se zaslišali naslovi Bela nedelja, Spominčice, Dekle moje, Lili Marlen. Ob tem je povedal, da je pesem Bela nedelja samomorilna pesem in da obstaja v več različicah (srbska, madžarska, angleška). Verzi pesmi so se nas dotaknili in puščali za sabo grenak priokus, ki pa so ga Vladove zgodbe o Prekmurcih in njihovem življenju na prepihu ter pesem Sodobnik iz 1905 hitro splaknile, saj so nas do solz nasmejale. Uživali smo ob Vladovi vlogi storytellerja, ki svoje zgodbe podeljuje na zabaven in zanimiv način. Ob omembi očeta, ki si je za svojo prvo plačo kupil kitaro, je završalo – vsi smo se navdušili nad naslednjo skladbo. Po Tisti črni kitari, ki nam riše Vladkovo otroštvo, so ozračje spet napolnile Vladove zgodbe – zgodbe življenja in modrost pradavnih časov, vrednote, ki se pozabljajo … Dobrota, sprejemanje, iskrenost, radost, ljubezen, povezanost z naravo, domačim krajem, družino. Nalil si je čaj in pripoved o črni kitari zaključil z besedami, ki mu jih je nekdo izrekel že pred mnogimi leti: »Tvoj oče je poštenjak.«

To je bil tudi napovednik za novega gosta, gospoda Milana Kreslina, Vladovega očeta. Publika ga je sprejela z ogromnim aplavzom. Skupaj sta prvič javno zapela pesem: »Kakor da je zdaj tisti mesec maj, živel sem ga rad neukrotljivo mlad …« Nato sta napovedala skladbo ruskega izvora, ki jo je Vladov oče slišal leta 1945 v češkem taborišču, in sta jo doživeto tudi odpela. Zgodbice iz njunih življenj so kar deževale; midva sva ljubitelja dobrih zgodb in ko je človek povabljen, da posluša pripovedovalca življenjskih zgodb in modrosti, tega vabila ne zavrne. Vesela sva, da ga nisva. Zaključek zabavne zgodbice o beltinškem kinu pa je bila pesem Goodbye Jim, Goodbye Joe. Obiskovalci smo Milana Kreslina z navdušenjem pozdravili in se mu hkrati zahvalili za cenjeno prisotnost ter pogumneje zapeli ob pesmi Dekle moje, pojdi z menoj!, zavrtelo in odtrgalo pa se je večini poslušalstva ob kultnem komadu Od višine se zvrti, ki ga je Vlado zapel s tako strastjo, da se nama še danes ježi koža. Kar je pripravil v gledališkem ambientu, nikakor ni bil le nastop, temveč druženje.

Hoteli smo še in dobili smo še! Mojster se je vrnil na oder – tokrat s kozarčkom rdečega vina in komentarjem: »Začne se kot maša, konec je pa kot …«, moški glas v publiki pa zaključi: »Oštarija.« V roke je vzel črno lepotico in zaigral … Prešernov sonet domotožja je ob spremljavi črne kitare postal še veličastnejši. Poezija naju je odnesla … Zagledala sem se v knjige na omarici. Nehote sem reflektirala današnji večer, pa še končal se ni. Knjiga mora zoreti. Vlado Kreslin je bil odličen pesnik in glasbenik že, ko sem bila otrok. Postaja pa vedno boljši. Zori. Ali pa dozorevam jaz? Zavedla sem se, da je ta večer nahranil mojo dušo in jo dvignil nad zemljo. Pa se je na odru spet pojavil oča s svojim radostnim obrazom. Vlado ga je napovedal skupaj s pesmijo Daj mi Micka pejneze nazaj oziroma anekdoto ob tej ljudski pesmi, ki pa ji je Kreslin starejši dodal še tretjo kitico: »Kak naj iden v drujgi kupleraj, či mi ne daš pejneze nazaj?« Zapela sta jo v duetu, oba pa sta si nadela sončna očala in spominjala na Blues Brothers. Udarno in šaljivo sta zaključevala predstavo … Vendar je po drugem dolgem aplavzu Vlado prišel na oder s harmoniko in odpel pesem Muzikanti. Da, prinesel je radost, prinesel je nekaj instrumente, prinesel je čaroben večer. Z očetom sta za popolni konec odkukala tradicionalno pesem Ku-ku in za seboj pustila prazen, samoten oder.

V preddverju sva se Vladu zahvalila za lep večer in ko me je vprašal, kako se mi je zdelo, sem odgovorila: »Čarobno.« Presenečeno se je odzval: »Res, čarobno? Zanimivo, kajti plošča, ki sem jo snemal danes do šestih zjutraj, se bo imenovala Čarobnice.« In del tega čarobnega prahu je dal na vpogled povsem sveže ljubljanski publiki ter nas popeljal v čarobni svet sanjavih sentimentov vnovič na nov, sebi lasten in presunljiv način. Z raskavim glasom je potolažil dušo v časih, v katerem mnogi začenjamo dvomiti v pristnost in dobroto soljudi, še manj pa verjamemo v mite o zlati dobi človeštva. Ta mož s tisto črno kitaro in klobukom je dal čutiti sentimentalno vznesenost in prek kalejdoskopa polnih misli in spominov zavrtel kazalce na uri v čase, ko smo se še znali smejati, bili srečni in čuteči. In tudi zato je veselje ob najavi novih verzov, novih stihov, novih rim in raskavih melodij pristno, Čarobnice pa bodo to občutje navidezne sreče vsaj za hip ali dva podaljšale – tudi zavoljo tebe, dragi Vlado. Hvala.

Spisala in uredila: Nataša & Sandi Sadar Šoba