Avtor: Jernej Vene
Kraj: Villa Manin / Codroipo (Udine) / Italija
Datum koncerta: 09.06.2008
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 30,00€
Vedno, ko je priložnost zrela (beri: nastopa blizu naših krajev), je greh zamuditi koncert kitarskega umetnika Joeja Satrianija. Tokrat je v sklopu turneje ob izidu nove plošče Professor Sathcafunkilus And The Musterion Of Rock nastopil v bližini italijanskega Vidma (Udine). Jasno vreme brez omembe vrednih oblakov na furlanskem nebu je ugodno vplivalo na počutje gredočih na koncert. Le – teh je bilo, po informacijah fotografa in šoferja Aleša, mnogo manj kot nekaj dni prej na koncertu Marka Knopflerja. Seveda razlik in vzporednic ne bom iskal, saj je jasno, v kakšnih glasbenih vodah plujeta oba gospoda. Nekateri so tik pred vhodom na ogromno zelenico uživali trdne in tekoče furlanske dobrote v lokalni ošteriji. Na najino veselje pa sva srečala še nekaj Slovencev, razumljivo, predvsem s primorskega konca.
Vila Manin stoji v prelepi furlanski vasici Passariano in je bila domovanje zadnjega beneškega doža Ludovica Manina. Prelepo poslopje in pristava tvorita izjemen ambient za poletne koncerte. V vili je danes muzej sodobne umetnosti, eno od njenih vej pa smo slišali tudi v ponudbi ameriškega kitarskega prstohitreca z italijanskimi koreninami.
Joe Satriani kljubuje vsem “modernim” glasbenim zapovedim. Piše in izvaja za navadno uho zahtevno glasbo, polno neverjetnih notalnih kombinacij in mestoma izredno zakrivljenih ritmičnih stanj. Že sredi osemdesetih si je zagotovil posebno mesto v kitarskem svetu, saj je ponovno definiral kitaro kot identifikacijo instrumentalne glasbe. Prej so bili Clapton, Hendrix, Beck, Page, Van Halen in Lukather, nato pa Vai, Malmsteen, Gilbert, MacAlpine in toča drugih. Slednji se morajo v mnogočem zahvaliti prav Satrianiju, ki jim je tlakoval pot. Joe Satriani je na tokratno turnejo popeljal dolgoletna sodelavca bobnarja Jeffa Campitellija in ritem kitarsita Galena Hensona, basovsko delo pa je opravil njegov oproda z začetka poti in marčevski znanec iz Ljubljane Stuart Hamm. Kvartet se je na velikem odru odlično znašel. Tudi čakanje na trdo temo občinstva ni utrujalo. Zabava se je začela dvajset pred deseto. Satrianijeva ekipa je udarila smelo in kompaktno z napevom I Just Wanna rock z nove plošče. Gre za napol vokalno skladbo, v kateri Satriani obilno uporablja emulator govora, občinstvo pa na velikem led zaslonu bere refren in ga poizkuša dodajati skladbi. Nalašč pišem poizkuša, saj večini to ni najbolje uspelo. Skladba je sicer rifovsko marsikaj dolžna kakšnim Ac/Dc, vendar je Satriani njihov vonj uporabil zelo prefinjeno, zadevo začinil še s talk boxom in nas takoj prepričal. Naslednja je bila nova, zelo udarna Overdriver, sledilo pa je prvo presenečenje večera v obliki Satch Boogieja. Njegova legendarna tema je bila učinkovito naoljena, presenetila je uvrstitev takoj na začetek programa, saj jo je Joe skoraj vedno hranil za vrhunec ali konec koncertov. Po njej se je predstavil z besedami: “Io sono Giuseppe Satriani (Sem Jože Satriani)”. Huronsko odobravanje se še ni poleglo, ko so gospodje vžgali klasiko Ice 9 (Surfing with the alien – 1987). Polna stakata in vratolomno hitrih premikov po kitarskem vratu je ponovno vzniknila kot primer klasičnega Satrianijevega pristopa k fenomenu izraznosti rockovske kitare. Sledila je mistična Musterion, mojstrovina sestavljena iz kromatičnih legatov in rahlega orientalskega počutja. Satrianijeva zadnja (Professor Sathcafunkilus And The Musterion Of Rock) in prejšnja plošča (Super Colossal) sta v njegove skladbe prinesli prijazne refrene, ki bi jih zlahka ubesedil, a je bolje, da so taki kot so. Joe ve, da je njegovo najmočnejše orožje kitara, ki jo obvlada do popolnosti. Težko je reči, kaj bi si še lahko izmislil, saj se zdi, da je odkril vse mogoče trike in zna izvabiti iz instrumenta vsak ton, ki si ga zamisli. Za Satrianijem je dolgo in trdo delo, gre za človeka, ki se na turneje pripravlja doma, še preden vadi s skupino. Zvečer preigra celoten program tako kot ga bo na koncertu. In to ne enkrat. Morda kdo misli, da je njegov igranje zaradi tega robotsko, vendar me venomer znova preseneča predanost in ekstaza, v katero pada med nastopom. Med skladbami ni skoparil s komplimenti skupini in občinstvu. Ritem kitarist Galen Henson je nudil trdno oporo celotnemu melodičnemu delu koncerta, bas Stuja Hamma je seveda edinstven, Campitelli pa je neverjetno točen, med kopico udarcev najbrž ni udaril niti enega preveč ali premalo. Magična Flying In A Blue Dream je ogrela starejše poznavalce, Satriani pa je fokus koncerta usmeril na aktualno ploščo. Vsakokratne turneje seveda opremi z novimi skladbami, vendar jih je bilo letos največ. Pri tem so mnenja vedno deljena, a sam zagovarjam neko zdravo razmerje med preverjenimi in novimi skladbami. Morda je Joe res odigral kakšno novo preveč, a s tem je vsaj pokazal na neusahljiv vir navdiha. V ta paket so sodile imenitno odigrane Ghosts, Out Of The Sunrise in Revelation. Sledila je filmska tema One Big Rush, opremljena z izrazito navdahnjenim solom. Še eno od presenečenj je pomenila ponovna oživitev naslovne teme albuma Time Machine (1993), ki je na koncertih že dolgo ni izvajal. Tokrat je dobila epsko razsežnost, saj sta v njej dobila kratka solistična delčka Campitelli in Hamm. Slednji je zbrane navdušil še s solistično točko, v kateri je pokazal mojstrsko obvladovanje in velikansko znanje bas kitare. V lepljenki je nanizal nekaj tem s svojih solo plošč, seveda ni mogel brez obveznega countryja, izkoristil pa je tudi aktualno nogometno prvenstvo in se ga spomnil s temo Ole, Ole, Ole We Are The Champions (The Fans – 1986). Vrhunec rednega dela koncerta sta bili gotovo občuteni baladi Cryin’ ter Always With Me, Always With You, kjer je Satriani pokazal, kako tankočutna in dinamično občutljiva je funkcija kitare v mirnejših skladbah. Nasršena vesoljska Surfing With The Alien nas je privedla do kratkega odmora. Bend je presežke pokazal v imenitni izvedbi skozi celoten koncert, Satriani pa nekatere skladbe vsakokrat znova prearanžira v zaključkih, tako da poslušalca venomer drži v napetosti. V dodatku je za sodelovanje z občinstvom poskrbela Crowd Chant (Super Colossal, 2006), v kateri smo lovili njegove solaže in jih oponašali po najboljših močeh. Satriani je hitro postal prehiter in Summer song je bila logičen zaključek več kot dveurnega koncerta. Čisto petico so si zaslužili izvedba, zvok, svetlobni park in pano z animacijami, ki se se vrstile skozi celoten nastop. Končno je imel vsaj v naši bližini na razpolago oder, ki pritiče njegovi veličini. Nekomu ali nečemu se moramo zahvaliti, da obstajajo dobrotniki, kot je Joe Satriani, ki se nesebično razdajajo za naše pobege iz temnega vsakdana. Kdaj in kje bo magija spet na dosegu vaših želja pa piše na medmrežju.
P.s: Giuseppe je nosil enake teniske, kakršne ima na ovitku zadnje plošče.
Setlista
I Just Wanna Rock
Overdriver
Satch Boogie
Ice 9
Musterion
Flying In A Blue Dream
Ghosts
Out Of The Sunrise
Revelation
One Big Rush
Diddle -Y A -Doo – Dat
Time Machine
Bas solo – Stuart Hamm
Andalusia
Cryin’
Always with Me, Always With You
Surfing With The Alien
dodatek
Crowd Chant
Summer Song
Galerija slik
