Čarodejevo rojstvo v drugi julijski polni luni (2015)

0 16

“V kolikor legend še niste videli v živo, ostajajo Uriah Heep absolutna obveza vseh vaših bodočih koncertnih obiskov. Glede na njihov staž velja dejstvo, da je vsak njihov koncert v novih časih lahko nemara prav njihov zadnji. “

Lokacija: Lignano Sabbiadoro / Arena Alpe Adria / Italija
Datum: petek, 31.07.2015


Tradicionalna izdaja Folkest festivala, ki se redno odvija v neposredni bližini naše države, to je v Furlaniji in julijski krajini, je tako v letošnjem letu kulminiral v svoj vrhunec ob napovedanem nastopu britanskih rockovskih legend Uriah Heep z uvodnim ogrevanjem v režiji akustičnega italijanskega dueta Harduo.

Vsega dan pred famoznim Ferragostom in ob polni luni – drugi v mesecu juliju, je prizorišče obiskalo skromnih 2000 ljudi, raje manj kot več. Z nekaj malenkostne zamude sta oder sprva osvojila Italijana Harduo, v zastopstvu dveh akustičnih kitarskih vračev, ki slišita na imeni Andrea Varnier in Raffaello Indri. Oba prihajata iz v mesteca Cerclaria blizu Vidma (Udine). Leta 2008 sta izdala prvenec “Ovest Hardita Est”, v letošnjem letu pa je sredi januarja pri založbi Folkest Dischi izšel njun nov studijski dosežek z naslovom “Adamantis Haurora”, ki sta ga tudi obilneje predstavila publiki. Seveda kolikor je dopuščal čas slabih 30. minut. Deležni smo bili srčni igri akustičnega milozvočja tankočutno in složno prelivajočih se kitar, kjer je v igri  polni šegave mediteranske zvedavosti polnokrvnih improvizacij, mogoče prepoznati elemente svetovne , folk in rock glasbe, countryja, pa tudi neo-klasičnih figur. Ljubko uvodno ogrevanje torej.

Uriah Heep v postavi Bernie Shaw (vokal), Mick Box (kitara, spremljevalni vokal) , Phil Lanzon (klaviature, spremljevalni vokal), Dave Rimmer ( bas kitara, spremljevalni vokal) in Russell Gilbrook (bobni, spremljevalni vokal), predstavljajo tudi na poletnih nastopih letošnjega leta še vedno aktualni novi studijski album »Outsider«, ki je izšel v lanskem juniju. Bend je krenil na oder natanko ob 22.00 uri in sozvočju novega albuma tudi odprl koncert z novo skladbo Speed of Sound na čelu z bobnarskim intro vložkom »pobesnelega« Russella Gilbrooka. Zvok je v začetku nekoliko šepal, zlasti je štrlel v ospredje zvočne slike bas Davea Rimmerja, a so zvočni tehniki zadevo hitro uravnovesili na ušesom prijazni zvočni nivo.

Dolgožive legende rocka, ki jih tudi v 45. letu delovanja danes še vedno vodi edini originalni in ustanovni član skupine, karizmatični in enkratni kitarist Mick Box, ohranjajo polet,  ki ga je sprožilo renesančno prebujanje v letu 2008, ko je skupina po desetih letih premora končno izdala nov studijski album »Wake the Sleeper«. Zanimivo je, da je velika večina obiskovalcev poiskala svoj prostor na tribunah in od tam opazovala koncert. Prednje vrste parterja, ki jih ni bilo več kot deset, pa so premogle pač tiste najbolj vročekrvne ljubitelje in poznavalce skupine z željo po intenzivnejšem stiku s predstavo.

Bend je pokazal veliko mero zdrave rutine. Preigrali so ogromno, nemara celo »preveč« do tega dne in med člani skupine ni skrivalnic. Tudi basist Dave Rimmer se je do tega dne že odlično vpel v kvintet. Poleg Shawa je na odru prispeval daleč največ akcije, saj se je nenehno sprehajal zdaj do Gilbrooka na sredini, v naslednjem hipu do Lanzona za njegovim hrbtom na desni strani ter tako, kot preostali v ekipi, skrbel za spremljevalne vokalne harmonije. Kadar je Shaw za hip zapustil oder, sta se v uvodnih točkah skladb Box in Rimmer približala drug drugemu in tako izkoriščala sredinski del odra ter s tem ohranjala dinamiko samega razvoja dogodkov.

Ob občem dejstvu, da se staroste rocka odlično držijo in kljubujejo svojim letom, je edina reč, ki je nekoliko skalila pozitivne vtise, nagovarjanje Shawa med točkami, ki je razodelo, da je možakar popolnoma skregan s številkami in je imel v osnovni šoli verjetno cvek iz zgodovine. Prva napaka se mu je pripetila, ko je zmotno napovedal skladbo Stealin’ namesto Sunrise in to kot točko, katere nastanek datira v leto 1974, kar ni res. Album »Sweet Freedom« na katerem se nahaja Stealin’ je izšel leta 1973. Drugo napako si je privoščil pred napovedjo ene najbolj presunljivih kompozicij Uriah Heep kariere, ob The Hanging Tree, še drugemu bombončku tokratne set liste, imenovanem The Magician’s Birthday, ko je znova razglasil leto 1973, za leto njenega nastanka. Album »The Magician’s Birthday« je namreč izšel leta 1972. Ob razpredanjih o letnicah glede izdaje posameznih skladb, si je Shaw privoščil še več šlamparije, ko je razglasil leto 1973 za leto, ko je bil izumljen progresivni rock in se tako uštel vsaj za šest let, če štejemo za prelomni album kot iztočnico razvoja progresivnega rocka album skupine The Bealtes »Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band« (1967). Svoje napake je pred napovedjo “Wake the Sleeper” skladbe What Kind Of God Bernie sicer omilil s priznanjem, da je bil vselej slab v številkah, saj ni bil natanko prepričan niti o tem, kdaj je »Wake the Sleeper« izšel. Kot verjetno letnico njegovega izida je omenjal leto 2009. “Wake the Sleeper” je v resnici izšel leta 2008. Skratka, Bernie bi lahko od časa do časa prebiral biografijo skupine Uriah Heep, preden tako samozavestno odpira usta pred publiko.

Kar nas bolj zanima je njegova vokalna predstava. Z leti se je vokal znižal, to je dejstvo, pa tudi takšne moči ne razvija več kot nekoč. Kljub temu so zlasti težji deli, oziroma linije v zaključku zahtevne The Magician’s Birthday potrdili, da Bernie še vedno ohranja zgledno višino in da lahko še vedno suvereno parira celo zahtevnejšim Hensleyevm napevom. Gilbrook je igral bobne med The Magician’s Birthday brez kazoo-ja, kar je bil sicer značilni element predstav njegovega predhodnika, znamenitega Leeja Kerslakea.

Set lista je z izvedbo skladb The Hanging Tree in The Magician’s Birthday razvajenim sladokuscem sicer prinesla vrsto zgledne tolažbe, navkljub temu pa je zastopana z odločno preveč novimi skladbami in predvidljivimi standardi, kar ob predvidljivosti izvedbe oziroma odrski rutini, lahko prične navdajati z ravnodušjem oziroma celo medkoncertnim dolgočasjem. Če ste gledali Uriah Heep petindvajsetkrat, trikrat ali še nikoli, prinaša takšno dejstvo bistvene razlike, ki evocirajo povsem različna občutja. Publika je vidno uživala, škoda le, da parter ni bil bolj zapolnjen, saj bi bil tako energetski iztržek na relaciji sodelovanja med publiko in skupino neprimerno bolj učinkovit in prezenten.

Uriah Heep se torej držijo. V prihodnje bi bilo za skupino dobro, da nekoliko prevetri set listo ali posname in izda nov album z blažjim slogovnim in produkcijskim odklonom (nemara bliže albumom »Sea of Light« in/ali »Sonic Origami«), saj postaja novodobna formula »Wake The Sleeper« albuma počasi suhoparna in preveč predvidljiva. V kolikor legend še niste videli v živo, ostajajo Uriah Heep absolutna obveza vseh vaših bodočih koncertnih obiskov. Glede na njihov staž velja dejstvo, da je vsak njihov koncert v novih časih lahko nemara prav njihov zadnji.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Setlista:
1. Speed of Sound
2. The Hanging Tree
3. The Law
4. The Outsider
5. Sunrise
6. Stealin’
7. The Magician’s Birthday
8. What Kind of God
9. One Minute
10. Can’t Take That Away
11. July Morning
12. Lady in Black
—dodatek—
13. Gypsy
14. Easy Livin’


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X