Iron Maiden: Seventh Son of a Seventh Son

0 17

“Progresivno usmerjena mojstrovina »Seventh Son of a Seventh Son« je predstavljala finale epske trilogije Iron Maiden albumov, ki sta jo začela »Powerslave« in »Somewhere in Time« ter je po kakovosti enakovreden naslednik obeh zmagovitih predhodnikov, medtem ko klaviature dodajo posameznim skladbam popolnoma novo dimenzijo.”

Založba: EMI Records
Datum izida: 11. 4. 1988
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 43.51 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 10/10


Iron Maiden so se leta 1988 nahajali na artističnem in komercialnem vrhuncu kariere, kar ni bilo nobene presenečenje za vse tiste, ki so spremljali njihovo pot od začetka osemdesetih dalje, ko so po prihodu pevskega gromovnika Brucea Dickinsona naglo postali eden izmed vodilnih heavymetalskih bandov svojega časa. Leto 1988 je bilo za band nadvse pomembno, saj so Iron Maiden tedaj vodili in ‘osvojili’ prestižni Monsters of Rock festival v Doningtonu in pred tem izdali kultni album »Seventh Son Of a Seventh Son«, do danes njihov edini konceptualni projekt in eden izmed najbolj ambicioznih dosežkov celotne kariere s katerim so (ponovno) prestopili okvire tradicionalnega heavy metala ter se (predvsem na naslovni mojstrovini) spogledovali z nekaterimi simfoničnimi progrockovskimi vplivi.

Basist in vodja banda Steve Harris je navdih za ezoterični koncept, kateri je odseval skozi posamezna »Seventh Son of a Seventh Son« besedila, dobil iz knjige in folklorne zgodbe o Sedmem sinu sedmega sina, izjemnem posamezniku, obdarjenim z nadnaravnimi lastnostmi med katere je spadala tudi jasnovidnost. Prerokba, ki je visela ob njegovem rojstvu, pa je vsebovala perečo enigmo: ali bo ta čudežni otrok ob vstopu v odraslo dobo svoje izjemne talente uporabil za dobro ali zlo ter tako s svojo odločitvijo na koncu zapečatil usodo človeštva. Konceptu ustrezno je tako Eddie v novi reinkarnaciji, predstavljeni na odlični naslovnici Dereka Riggsa, prestal fantastično metamorfozo iz futurističnega »Somewhere In Time« (1986) kiborga v sedmega sina sedmega sina, ki je ponovno reinkarnacijo doživel sredi antarktičnih ledenikov in zaledenelih podob svoje mračne preteklosti.

V nasprotju s fenomenalnim, a pogostokrat kriminalno spregledanim »Somewhere In Time«, ki je vseboval sijajno rabo kitarskih in baskitarskih sintetizatorjev, so se Iron Maiden odločili, da bodo na »Seventh Son of a Seventh Son« naposled uporabili prave sintetizatorje in tako dali posameznim simfoničnim aranžmajem precej bolj ‘organski’ zvok, pa čeprav je bil njihov pretekli eksperiment s kitarskimi sintetizatorji najbolj uspešen na tedanji metalski sceni (sploh v primerjavi z Judas Priest in njihovim »Turbo« (1986) albumom). Harrisova izjemno ambiciozna vizija, kar se tiče »Seventh Son« zvočne podobe, pa je vendarle zahtevala še nekoliko bolj veličastno in epsko produkcijo s priokusom misticizma, če so Iron Maiden želeli uspešno predstaviti prej omenjeni koncept o čudežnemu jasnovidcu.

Kultni basist je bil vedno velik ljubitelj progresivnega rocka in nekoč je celo izjavil, da je v metalu pristal samo zato, ker je bil za igranje progresivnega rocka tehnično premalo podkovan, zato je v njem že vrsto let tlela želja, da bi se Iron Maiden vsaj za nekaj časa preusmerili v aranžersko in ritmično kompleksnejše vode, kar je bila obenem njihova logična zvokovna evolucija. Prvi signali kompleksnejših aranžerskih podvigov so bili slišni že na nekaterih dosežkih s preteklih albumov, zlasti na mojstrovinah »Powerslave« (1984) in »Somewhere In Time«, pa vendar je bil »Seventh Son of a Seventh Son« tisti album s katerim so Iron Maiden najbolj vplivali na pojav in razvoj progresivnega metala.

Ideja o novi, konceptualni usmeritvi je bila sicer všeč tudi ostalim članom banda, kar pomeni, da je tudi pevec Bruce Dickinson, ki na »Somewhere In Time« ni pustil nobenega skladateljskega prispevka, vnovič sila uspešno sodeloval s Harrisom ter kitaristom Adrianom Smithom pri komponiranju nekaterih najbolj všečnih dosežkov na albumu. »Seventh Son of a Seventh Son« sicer ni popolnoma konceptualen album, saj vse ideje niso medsebojno ustrezno povezane, kar nekateri člani banda na čelu z velikim ljubiteljem ezoterike Dickinsonom še danes obžalujejo, vendar je to sredi prevladujočega mističnega vzdušja skorajda zanemarljivo.

Večina besedil se dotika običajnih Iron Maiden tem, se pravi večnega konflikta med dobrim in zlim, nebesi in peklom ter jim doda še ščepec ezoterike. Vse kompozicije na albumu so bile grajene okrog naslovne kompozicije, ki tvori epski vrhunec, medtem ko se na njem nahajajo tudi trije nadvse uspešni singli na čelu z veliko uspešnico »Can I Play With Madness«, ki so med metalsko srenjo tako rekoč že zdavnaj ponarodeli. Pravzaprav se večina del na albumu, vključno z otvoritveno himno »Moonchild«, ki je bila menda navdahnjena z istoimensko novelo zloglasnega Aleisterja Crowleya, uvršča med dolgoletne Iron Maiden klasike.

O konceptualni naravi najbolj melanholičnega in mističnega albuma v dosedanji Iron Maiden karieri priča tudi otvoritveni in zaključni verz z akustičnim aranžmajem, ki posreduje skrivnostno in mračno prerokbo. S filozofsko-mističnim besedilom ovenčani energetski katalizator »Infinite Dreams«, katerega udarnost po uvodni kitarski solaži narašča iz sekunde v sekundo, zaradi zahtevne vokalne izvedbe v primerjavi z ostalimi singli z albuma, ni postal redni koncertni standard, vendar gre zlahka za eno najboljših kompozicij s številnimi nepričakovanimi preobrati, nadvse okusnimi kitarskimi harmonijami in mogočnim refrenom.

Že omenjeni »Can I Play With Madness«, najbolj znana skladba z albuma in velika uspešnica, se ponaša z veselim refrenom, ki se hitro usede v ušesa, zato ni presenečenje, da je dosegel takšen uspeh. Tudi zato, ker z aranžerskega vidika, v primerjavi z večino preostalih »Seventh Son of a Seventh Son« del ponuja dokaj preprost in neposreden poslušalski špas. Seveda ne gre pozabiti niti na nepozabni spremljevalni video s pokojnim Monty Python šaljivcem Grahamom Chapmanom v glavni vlogi. Z melanholičnimi kitarskimi pasažami obloženi »The Evil That Men Do«, ki obravnava prastaro dejstvo o človeški zlobi, je bil ob izidu eno izmed boljših »Seventh Son of a Seventh Son« del, vendar je z leti, zaradi preveč pogostega koncertnega izvajanja, izgubil zajeten delež svojega originalnega ambientalnega čara.

Najboljše in obenem najbolj ambiciozno »Seventh Son of a Seventh Son« delo je naslovna, epska mojstrovina, ki je s svojim izrazito melanholično-dramatičnim vzdušjem, kjer ob raznoliki rabi klaviatur, zvrhani galoni dramatičnih kitarskih harmonij in neobičajnih časovnih prehodov med katerimi oživijo različne, temačne folklorne podobe, predstavljala krajši izlet na področje simfoničnega progresivnega rocka, seveda na metalski pogon. Posebno poglavje zase se je bila tudi Dickinsonova vokalna predstava, ki na njegov tipičen, gromoglasen način pričara ezoteričen ambient, pri čemer ne manjka niti krajši narativni vložek, ki nastopi tik pred klimaskom tega mogočnega epa. Uspešen recept z epsko rabo sintetizatorjev so Iron Maiden kasneje ponovili na »No Prayer For the Dying« (1990) umetnini »Mother Russia«, ki vsebuje podobno melodramatično atmosfero na račun sintetizatojev in mračnih vizij mističnih podob sredi sibirske tundre. Na nekoliko spregledani melanholični poslastici »The Prophecy«, ki se ponaša z zmagoslavnim refrenom ter odličnim, keltsko-trubadurskim zaključkom, je svoj skladateljski pečat v sodelovanju s Harrisom pustil tudi kitarist Dave Murray.

Še en znameniti single, »The Clairvoyant«, je, poleg »Moonchild« in naslovne skladbe, osrednje konceptualno »Seventh Son of a Seventh Son« delo, ki je bilo menda navdahnjeno s smrtjo neke (domnevne) jasnovidke, a se je potem odlično združilo s konceptom o jasnovidnem sedmem sinu sedmega sina. Uvodni baskitarski solaži sledi mogočen prehod v epsko sekcijo z Dickinsonom na vrhuncu njegovih vokalnih kapacitet, kitarskimi harmonijami v tercah ter neusmiljenimi bobnarskimi krošeji v režiji ‘starega, dobrega’ Nicka McBraina. Pogostokrat spregledana himna »Only the Good Die Young« predstavlja epski zaključek albuma v najboljši Iron Maiden tradiciji in Dickinsonom v fenomenalni formi, medtem ko se oba kitarista spet pošteno ‘razpištolita’, obenem pa vebuje eno izmed najboljših besedil v njihovi celotni karieri, saj aplavdira na žalostno, vendar pogostokrat resnično dejstvo, da poštenjaki večinoma umirajo mladi, medtem ko barabe velikokrat dočakajo visoko starost, če seveda slučajno ne naredijo samomora.

Progresivno usmerjena mojstrovina »Seventh Son of a Seventh Son« je predstavljala finale epske trilogije Iron Maiden albumov, ki sta jo začela »Powerslave« in »Somewhere in Time« ter je po kakovosti enakovreden naslednik obeh zmagovitih predhodnikov, medtem ko klaviature dodajo posameznim skladbam popolnoma novo dimenzijo. Iron Maiden postava med letoma 1983 in 1988 je po pravici še dandanes njihova najbolj cenjena in konec osemdesetih so se resnično nahajali na vrhuncu kariere. Tolikšno kakovost, kakršno so Iron Maiden ustvarjali skozi osemdeseta, je bilo seveda sila težko zadržati in po Smithovem slovesu leta 1989, ki je bil logična posledica tega, da preostali člani niso želeli nadaljevati dotedanje, ambiciozne zvočne evolucije, so šle stvari v artističnem smislu za nekaj časa počasi navzdol, čeprav tudi v ‘težavnih’ devetdesetih, ko je njihova popularnost naglo kopnela v korist ‘brutalno-depresivnega’ metalskega/rock vala iz Amerike, niso ustvarili nobenega zares slabega albuma (»The X Factor« iz leta 1995 je celo eden njihovih najbolj spregledanih dosežkov).

Avtor: Peter Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Moonchild (5:38)
2. Infinite Dreams (6:08)
3. Can I Play With Madness (3:30)
4. The Evil That Men Do (4:33)
5. Seventh Son of a Seventh Son (9:52)
6. The Prophecy (5:04)
7. The Clairvoyant (4:26)
8. Only the Good Die Young (4:40)

Zasedba:
Bruce Dickinson – vokal
Steve Harris – bas kitara, bas sintetizator
Dave Murray – kitara
Adrian Smith – kitara, sintetizator
Nicko McBrain – bobni, tolkala

Iron Maiden – Can I Play With Madness (uradni video)
Iron Maiden – The Evil That Men Do (uradni video)
Iron Maiden – Clairvoyant (uradni koncertni video, Donnington 1988)
Iron Maiden – Infinite Dreams (uradni zvočni nosilec, remaster 2015)
Iron Maiden – Moonchild (uradni zvočni nosilec, remaster 2015)
Iron Maiden – Seventh Son of a Seventh Son (uradni zvočni nosilec, remaster 2015)
Iron Maiden – The Prophecy (uradni zvočni nosilec, remaster 2015)
Iron Maiden – Only the Good Die Young (uradni zvočni nosilec, remaster 2015)
Iron Maiden – “Seventh Son of a Seventh Son” (naslovnica albuma)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki