Izvajalec: Cherry Five
Založba: 57 Records
Izid: year
Trajanje: 43:19
Ocena: 4.5/5
Če za band Cherry Five še nikoli niste slišali, vam bo verjetno hitro vse jasno, ko boste prebrali, da gre v bistvu za band Goblin (kot so se po prvencu Cherry Five preimenovali; še pred tem so bili znani pod imenom Oliver). Goblin je italijanska progresivna rock skupina, ki je nekako najbolj znana po svojih soundtrackih za filme znanega režiserja Argenta (Profondo Rosso, Suspiria …). Močni vplivi Genesisa, King Crimsonov in ELP-a so v njihovi glasbi zlahka slišni, vendar to ni slabo, saj bi bil Cherry Five oz. Goblin brez težav eden izmed nosilcev zlate dobe progresive v Italiji (sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), če bi v tej smeri delovali še naprej.
Album, izdan daljnega leta 1975, po mnenju mnogih strokovnjakov in ljubiteljskih avdiofilov združuje elemente najboljšega v progresivnem rocku tistega časa. Izredno harmoničen vokal (Tony Tartarini poje samo v angleščini), prelivanje klaviaturskih zvokov Simonettija (Hammond, električni klavir, mellotron), canterburyjsko-jazzovski zvok Morantejeve kitare, “squiersko” groovanje Pignatellija (posnemanje Yesovega basista je očitno) in resnično inovativno bobnanje Bordinija rezultira v pravi diamant progresivne glasbe, ne le za tisti čas; uvrščam ga za med najboljše še danes.
“Country Grave-Yard” utegne biti najboljša skladba albuma. Kakšna energija, kakšno poplesavanje zvočnih barv, kakšna čustvena nabitost inštrumentalnih palet! Osemminutni glasbeni orgazem je zagotovo popoln uvod v plato in ni le skladba za ogrevanje. Glasbeniki poslušalca prepričajo, da se na albumu ne igračkajo, ampak preidejo k bistvu in zgrnejo vse svoje muzikalne vrline nad poslušalca. Skladbo odlikuje močan inštrumentalni intro, ki kasneje prepusti pobudo Tartariniju, ta pa z neverjetnim petjem doda že tako perfektnemu godenju glasbil še kanček misterije, ki je tako pogosta v progresivno rockovskem žanru.
Skupina se je v samem začetku le kratek čas imenovala “The Picture of Dorian Gray” in v spomin začetkom je tako naslov tudi naslednjemu komadu. Skladbo odlikuje predvsem izredno sladek folk intro, medtem ko vrhunec doživlja med deli, ko je v žarometih fenomenalen Morante, ki nam daje občutek, da bi brez težav tudi povsem prevzel iniciativo in celoten komad izpeljal na svoji kitari. Kot se spodobi, tudi “Slika Doriana Graya” traja dolgo, ponovno osem minut. Kljub temu noben del ni odveč, je pa res, da ni dela, ki bi preveč izstopal, razen ko se v svojo vlogo vživi Morante.
Sledi dvodelna skladba “The Swan is a Murderer”, ki se začne z izrednim aranžmajem vseh inštrumentov, temu sledi kratek premor; po tem se v vsem svojem sijaju, čeprav za kratek čas, z nekakšnim afro-beatovskim bobnanjem izkaže Bordini. Zatem Morante narekuje tempo, vendar lahkotno progovsko, zelo prijetno melodijo pa dopolnjuje Tartarinijev glas. Precej duhovito besedilo o sicer precej resnejši tematiki; vse je odpeto skozi zgodbi, glavni junak pa je prav naslovni labod. Drugi del se odpre v isti maniri, kot se konča prvi – z nekakšnim grajenjem vzdušja skozi nekako naključne zvoke in misterioznim ozadjem klaviatur. Nadaljuje se močneje, v ritmu, ki smo ga že spoznali – zgodba o “labodu” se tako nadaljuje. Ta del nekoliko bolj zaznamuje Simonettijev Hammond, ki prevzame največjo vlogo. Vsi poznavalci progresivnega rocka bodo v tej glasbi opazili največ struktur, ki jih je v sam žanr vpeljal band Yes, vendar ne gre za nekakšen plagiat, povsem nasprotno – strukture so že podobne, vendar je drugi del zgodbe o labodu povsem svež, kar se tiče glasbene plati.
“Oliver” je še en znan naslov – kot je bilo omenjeno že v uvodu, je bilo to ime banda vse do takrat, ko je založba od njih zahtevala spremembo imena (Cherry Five). Tokrat ima nekoliko več dela pri usmerjanju Pignatelli s svojim basom, ki narekuje neverjeten tempo, Simonetti ga večino časa pogumno spremlja. Po padcu ritma sledi premor in v sklado se vključi Morante z izjemno prijetnim jazzovskim ubiranjem po kitari. Ravno, ko smo v zenovski pomiritvi, ritem z močnejšim in hitrejšim bobnanjem poveča Bordini, zaslišimo tudi lažjo distorzijo kitare v ozadju. Devetinpolminuten komad se konča v drugačni luči, s Tartarinijevim vokalom.
Na koncu albuma nas čaka nekoliko bolj folk progresivna skladba “My Little Cloud Land”, kjer za drugačnost poskrbi Tartarinijev mehak glas in akustično igranje Morenteja. Po tem neznačilnem začetku vseeno fantje zaidejo v tradicionalnejše vode progresive, vendar elementi nekakšne folkovske ljubkosti, ki so ustvarjeni predvsem na klaviaturah, ostanejo in se pojavljajo skozi celotno skladbo. Simonetti se tukaj ne ustavi – nekakšen fusion jazzovski zvok električnega piana se nemalokrat pojavi, kar je vsekakor še dodaten plus, škoda je le, da se pojavi v tako malih količinah.
Čudna so pota Cherry Five. Čeprav so si s tem prvencem tlakovali pot v vrh tedanje glasbe, so se odločili za soundtrackovsko kariero, ki je bila sicer izredno uspešna, vendar se sprašujemo, kam bi jih pot “prave” glasbe pripeljala. Saj ne rečem, njihova filmska glasba je nenadkriljiva, brez dvoma, ampak ljubiteljem glasbe v “osnovnem formatu” to zagotovo ni dovolj.
Cherry Five (oz. Goblin) straši po Italiji še danes, saj so se pred letom dni ponovno združili za prvi nastop v živo po 32 letih. Morante in Pignatelli sta edina, ki sta od nastanka plate ostala kot “goblina” (zasedba se je namreč nenehno spreminjala). Vtisi so bili pozitivni – zgleda, da očeta prvinske progresivne rock glasbe v Italiji še vedno lahko ponudita veliko.
Zasedba
Claudio Simonetti – klaviature
Massimo Morante – kitare
Fabio Pignatelli – bas kitara
Tony Tartarini – vokal
Carlo Bordini – bobni
Seznam skladb
1. Country Grave Yard (8:18)
2. The Picture of Dorian Gray (8:28)
3. The Swan is a Murderer Part 1 (3:53)
4. The Swan is a Murderer Part 2 (5:07)
5. Oliver (9:30)
6. My Little Cloud Land (7:43)
