Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Glass Hammer
Založba: Arion
Izid: year
Trajanje: 62:03
Ocena: 4.5/5
Ameriška progresivno rockovska skupina Glass Hammer, znana po svojem naslanjanju na masiven zvok klaviaturskih aranžmajev, kateri imajo v produkciji njenih studijskih dosežkov skoraj vedno glavno vlogo ter po ljubezni do dediščine prog velikanov kot so Emerson, Lake & Palmer, Genesis, Greenslade in predvsem Yes, če se našteje samo nekaj njenih glavnih vplivov, se je leta 2011 vnovič vrnila na sceno že s svojim štirinajstim studijskim albumom »Cor Cordium« (latinsko za ‘Srca src’). Slednji tokrat v nasprotju z večkratno tradicijo ni konceptualen. Glass Hammer na njem nadaljujejo svojo zavezanost staro šolski obliki simfoničnega prog rocka pod močnim vplivom klasičnih Yes, čeprav bi bilo v njihovem primeru nekoliko krivično govoriti o ‘klonih’ ali jih primerjati s skupinami kot so Starcastle, England in Druid.
Ljubitelji del legendarnih pisateljev fantazijske fikcije kot sta J.R.R. Tolkien in C. S. Lewis, ki so si kariero začeli tlakovati po izidu konceptualnega prvenca »Journey of the Dunadan« (1992) posamezne kompozicije na albumu še naprej gradijo na multi-inštrumentalnih stebrih obeh poveljnikov skupine, Freda Schendela in Stevea Babba. Omenjena možakarja sta namreč že od ustanovitve Glass Hammer glavna skladatelja in tvorca slojevitih aranžmajev, obenem pa se še izmenjujeta na klaviaturah, bas kitari in vokalu. Schendel je še večji multi-inštrumentalni ‘norec’, saj po potrebi igra še bobne, kitaro in flavto. Za bobne je vnovič priskočil gostujoči glasbenik Randall Williams.
Pevca Jona Davisona, kateri se je Glass Hammer privržencem prvič predstavil na »Cor Codium« predhodniku »If« (2010), pa je v tem času doletela posebna čast, da je postal novi pevec britanskih progresivno rockovskih legend Yes. Pravzaprav je k Yes prišel kot zamenjava za Benoita Davida (Mystery). Davisonova barva glasu zaradi lahkotnega doseganja višjih ‘frekvenc’ res nekoliko spominja na legendarnega Jona Andersona, a se verjetno tudi sam dobro zaveda, da je njegov status samo začasen, saj ga ni takega pevskega junaka, ki bi si lahko nadel Jonove čevlje. Glass Hammer v svoja besedila vnašajo številne fantazijske tematike, ki so po navadi navdahnjene z deli prej omenjenih literatov. Včasih ustvarijo povsem lastno fikcijo ter se velikokrat prepustijo tudi krščanskemu izročilu in prepričanjem, kot je bilo razvidno na konceptualnem albumu »Lex Rex« (2002), čeprav se uspešno otepajo pridevnika ‘krščanski’, ki bi jo jim nekateri radi prilepili. Njihova pobožna narava povzroči, da občasno zapadejo v tipično ameriške patetične emocionalne sfere, kar se na »Cor Codium« lahko kar nekajkrat občuti.
Glavno ambientalno ‘orožje’ Glass Hammer na »Cor Cordium« se še naprej skriva v masivno-slojevitih simfoničnih aranžmajih na račun pestrega nabora klaviatur, medtem ko tudi melanholične kitarske pasaže v režiji Kamrana Alana Shikoha, ki spretno soustvarjajo dinamično atmosfero niso od muh. Yes-ovske vokalne harmonije po nareku Davisonovega ‘gostolečega’ vokala v njihovo glasbo ves čas vnašajo pozitivističen duh, čeprav znajo njegovi inštrumentalni kameradi še kako razbeliti svoja inštrumentalna ‘kladiva’, kadar je to potrebno. Vse naštete odlike vsebuje uvodna epska poslastica »Nothing Box«, katero navzdol vleče samo nekoliko patetično besedilo, kar je sicer glavna hiba celotnega albuma. Nenehno menjavanje razkošnih simfoničnih aranžmajev na Hammod orglah, melotronu in raznovrstnih sintetizatorjih ves čas pomaga ohranjati melodično strukturo kompozicije, kar je v Glass Hammer zvočnem izrazoslovju že od nekaj zelo pomembno.
»One Heart« vsebuje številne ‘Wakemanovske’ aranžmaje na klaviaturah, medtem ko prešerna melodija ob veseljaškem refrenu in pozitivističnem besedilo takoj spomni na Yes. Davisonova dosledna imitacija Jona Andersona je tokrat že skorajda nekoliko komična, čeprav vsi trije Glass Hammer inštrumentalisti sčasoma te Yes-ovske vplive skozi ritmične meandre uspešno pregnetejo in tako skladbi omogočijo pridobiti vsaj nekoliko samobitno podobo. »Salvation Station«, kjer se lahko občuti tudi manjši vpliv Genesis, presenetijo z jazzovsko zasoljenimi ritmičnimi finesami na bas kitari in bobnih, medtem ko je melodični refren vnovič oborožen s košatimi simfoničnimi aranžmaji in vrsto duhovitih solističnih poletov na posameznih klaviaturah. Hitro-prsti Alan Shikoh je izvrsten kitarist, ki več kot očitno izhaja iz jazz fusiona, saj se med drugim večkrat razločno slišijo vplivi Mahavishnu Orchestra oziroma Johna McLaughlina. To pomeni, da je njegov slog igranja drugačen od tistega, ki ga goji Steve Howe (Yes), kar v hipu ovrže teorije o Glass Hammer kot popolnih Yes klonih.
»Dear Daddy« je slojevit dosežek z vrsto nenadnih sprememb tempa in motivov. Uvodni del, kjer Davisonu pri vokalnih harmonijah pomagata Schendel in Babb, vsebuje nežno akustično melodijo, ki se sčasoma zlije s šelestečim zvokom razvejanih sintetizatorskih tekstur. Posledica tovrstne kombinacije je izrazito eterično vzdušje, ki poslušalca, kljub naivnemu ‘družinsko-prijaznemu’ besedilu, z lahkoto ponese za meje racionalnega. Kompleksni ep »To Someone« je še ena ‘Yes-ovska’ simfo prog zadušnica, kjer vladajo veličastni simfonični aranžmaji, okusne pastoralne melodije na kitari in odlična Davisonova vokalna predstava, ki je tokrat oborožena s sakralnimi spremljevalnimi harmonijami. Tudi tokrat se znotraj nahaja veliko trenutkov za prikaz posameznih virtuoznih sposobnosti, medtem ko je glaven draž te odlične kompozicije njena izjemna atmosfera, ki v intenzivnosti narašča iz sekunde v sekundo. Klaviature se vnovič znajdejo v vlogi vodilne ritem sekcije, medtem ko kitara tvori osrednjo melodijo. »She, A Lonely Tower« je še ena epska kompozicija, polna duhovitih časovnih preobratov, kjer vladajo mogočni orkestralni aranžmaji in čudovite vokalne harmonije, katere večkrat spremlja eleganten zvok klavirja. Ta izvrstna kompozicija se prepričljivo prebija skozi kompleksne ritmične meandre, medtem ko Davisonov odlični vokal ob podpori dinamičnih kitarskih pasaž in orkestralnih zaves ves čas zagotavlja visoko melodičnost.
»Cor Cordium« je tipičen, izrazito ‘lep’ Glass Hammer album s starožitniškim simfo prog rockovskim nabojem, ki bi bil v svoji pompoznosti lahko le stežka še bolj ‘Yes-ovski’ (med drugim vsebuje tudi naslovnico v režiji Toma Kuhna, ki črpa navdih pri legendarnem Rogerju Deanu), vendar kljub temu med njegovim poslušanjem nikoli ne zavlada občutek predvidljivosti. Precejšnjemu pomanjkanju samobitnosti navkljub je vse skupaj odigrano na osupljivi artistični ravni, ambient je ves čas izjemen, medtem ko vse skupaj poživi še neobičajno ‘živa’ produkcija, tako da gre brez dvoma za enega njihovih najboljših dosedanjih dosežkov. Pobožnjakarska besedila, ki še zdaleč niso tako religiozna, kot zna sceno včasih s pretiranem klanjanjem ‘gospodu’ zamoriti Neal Morse (ex-Spock’s Beard) in niso tako drugačna od new age manter, kakršne pridigata Jon Anderson in Roine Stolt (The Flower Kings), so še najmanjši problem, saj »Cor Cordium« ponuja obilico poslušalskih užitkov.
Zasedba
Fred Schendel – kalviature, steel kitara, spremljevalni vokal
Steve Babb – bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Jon Davison – glavni vokal, akustična kitara
Alan Shikoh – kitara (električna in akustična), sitar
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Randall Williams – bobni
Jeffrey Sick – violina na “Dear Daddy”
Ed Davis – viola na “Dear Daddy”
Produkcija
Glass Hammer
Seznam skladb
1. Nothing Box (10:53)
2. One Heart (6:20)
3. Salvation Station (5:08)
4. Dear Daddy (10:30)
5. To Someone (18:15)
6. She, A Lonely Tower (10:57)
