Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cankarjev dom / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 07.04.2008
Število obiskovalcev: 80
Cena karte: 12,00€
Postava:
Fred Frith – kitara, bas, glas
Zeena Parkins – električna harfa, harmonika, klaviature, glas
Carla Kihlstedt – violina, glas
Matthias Bossi – bobni, glas
V obdobju dveh tednov sta se obetala dva koncerta, kjer se bosta prikazala dva bivša člana nekdanje britanske zasedbe Henry Cow, ki je skoraj lastnoročno začela gibanje rock in opposition. Najprej se nam je v Sloveniji predstavil kitarist Fred Frith s Cosa Brava, devetnajstega aprila pa nas v Gorici (Italija) čaka še Chris Cutler z Brainville 3, kjer sodelujeta še Daevid Allen (bivši član Gong) in Hugh Hopper (Soft Machine). Obetali sta se torej dve poslastici.
In koga je Frith to pot pripeljal s sabo? Ponovno mu je družbo delala ljubljenka Carla Kihlstedt, ki je pri Frithu postala že kar stalnica. Matična skupine te izjemne violinistke in pevke je Sleepytime Gorilla Museum, metal in opposition zasedba iz San Francisca, ki je s svojim eksperimentalnim slogom navdušila veliko število glasbenih entuziastov. Drugi član SleepytimeGorilla Museum v Cosa Bravi je bobnar Matthias Bossi. Četvorko zaključi Zeena Parkins, ki med drugim nastopa z Bjork.
Koncert se je začel obetavno, a morda nekoliko netipično za Freda Fritha. Kje so tiste norčije, ki so bile prisotne na albumih Henryja Cowa? Gospod Frith se je očitno zresnil in pričel ustvarjati drugačno glasbo. Kmalu se je izkazalo, da temu ni tako. V glasbi se je kasneje vendarle pokazal tudi humor (še posebej ko sta Kihlstedtova in Frith stokala in ječala v mikrofon), ki pa ni bil tako očiten kot pri Henry Cow. Glasba Cosa Brave se zdi mnogo bolj dovršena in izpiljena kot pri Henry Cow, kjer je bilo veliko prostora za norčije in improvizacije. Teh prvin tukaj skoraj ni več zaznati. Cosa Brava igra zelo osredotočeno glasbo s točno določeno rdečo nitjo. Prepletanje melodij in struktur je očitno delo vrhunskih skladateljev, ki dobro vedo kaj počnejo. A ne razumite narobe. Ne gre le za tehnično dodelane kompozicije, v glasbi je tudi ogromno čustvenega naboja.
Sam slog, ki ga igrajo, je precej težavno izluščiti. Čuti se tako veliko vplivov, da jih vseh sploh ne morem našteti. To je tisti pravih duh progresivne glasbe, ki so ga mnogi novejši izvajalci takoimenovanega “proga” očitno pozabili. Seveda je veliko avantgarde, a je dosti tudi jazza, rocka, folka,… Nekatere skladbe so bile izjemno kompleksne, medtem ko je pri drugih šlo za prijetne folk “popevke”. Znali so ustvariti pravo zmes preproste in težavne glasbe.
V glasbi ni izstopal prav noben član. Šlo je za imenitno skupno predstavo štirih glasbenikov, ki očitno eden drugega zelo cenijo. Frith je poleg znamenite avantgardne kitare prikazal svoje znanje tudi na basu, ki ga je odigral brez težav. Ljubka Carla Kihlstedt je že v mladih letih postala priznana violinistka in se le še izboljšuje. Odkar sem jo videl s Sleepytime Gorilla Museum se je še popravila, predvsem kar se tiče vokala, ki se zdi še bolj samozavesten kot poprej. Na klaviaturah je vidno vlogo imela Zeena Parkins, ki je parkrat poprijela tudi za harmoniko. Iz klaviatur je izvabljala prav čudovite zvoke, ki so zveneli zelo naravno in avtentično, občasno pa je posodila tudi svoje glasilke. Za bobni pa je bil še eden član Sleepytime Gorilla Museum, ki je prav tako izjemen glasbenik. Njegovo bobnanje ni bilo tako surovo kot pri matični zasedbi, a je z umirjenim jazzovskim slogom pokazal, da lahko igra katerikoli žanr. Nekajkrat smo bili priča tudi njegovim nenavadnim tolkalom, ki jih naredi kar sam. Zakaj bi kupoval drage vibrafone, če pa lahko podobno dobre zvoke izvabi iz reči ki ponavadi končajo v smeteh. Prav navdušil me je s svojimi nenavadnimi izumi, ki zvenijo ravno tako dobro kot bolj priznani klasični instrumenti. Bossi je eno skladbo celo odpel in dokazal, da je vsestranski talent.
Člani se med sabo očitno vsi dobro razumejo. Kontakt med njimi se zdi pristen in tudi uigranost je na zavidljivi stopnji. Vsi berejo note in tudi tako se lažje izognejo raznim neprijetnim napakam. Kontakta s samim občinstvom ni bilo veliko, a ta, ki je bil, je bil duhovit in simpatičen. V tej vlogi sta prednjačila v glavnem Frith in Carla Kihlstedt. Fred Frith je za nekaj časa celo prevzel vlogo Roberta Frippa, saj je enega fotografa, ki je vztrajno fotografiral točno pred odrom, poslal stran. Ta poteza na kitaristu ni pustila globljih čustvenih posledic, skupina je namreč še naprej igrala tako suvereno kot prej.
Po festivalu na portugalskem, kjer so igrale same neverjetne zasebde, je bilo prav mogoče, da bi me Cosa Brava lahko razočarali. Če ne bi bili na nivoju. A bili so več kot to. V njihovi glasbi je vse kar imam rad – izjemna globina, melodičnost, razvite strukture, tehnična dovršenost, humor, mračnost. Vse te prvine pa so nekako združene v celoto, ki poslušalca popelje na potovanje, ki pa je to pot na žalost bilo morda prekratko. Nastop je trajal le malo več kot uro (vmes je bil še dolg premor). A nič ne de, kratko in sladko je bolje kot dolgo in dolgovezno.
Cankarjev dom kar dostikrat priredi super koncerte, a očitno se jim je naša stran z nečem zamerila, saj nam v zadnjem času dajejo le polovične akreditacije, medtem ko sem prepričan, da veliki mediji dobijo karte zastonj. In tako lahko pride kakšen striček, ki nima nobenega namena kasneje o koncertu poročati, zastonj na koncert. Pač pozna koga na pravih mestih. Novinarji, ki se pa trudimo, pa smo vrženi v drugi plan. Nič kaj lepo, a tudi ta snobizem ni na koncertu pustil grenkega priokusa.
besedilo in fotografije: Rok Podgrajšek
Setlista
1. Snake Eating Its Tail
2. Round Dance
3. Out on The Town with Rusty
4. Pour Albert
5. Road Movie
6. I Don’t Believe You
7. CB 21
8. Einstein
9. A Song About Love
10. The New World
11. Falling up
12. Tom Paine
Galerija slik
