Izvajalec: Morse, Neal
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 2.5/5
Med snemanjem zadnjih treh solo izdelkov multiinštumentalista Neal Morsea, so si člani redne studijske spremljevalne skupine krajšali dolgčas s preigravanjem njim najljubših cover verzij različnih skladb. Poleg že omenjenega Neal Morsea, sta glavna krivca za nastanek tokratnega jam-albuma Cover to Cover, še nepogrešljivi in hiperproduktivni bobnar Mike Portnoy ter bas kitarist Randy George. Omenjene skladbe, so po drugi strani pomembno vplivale na njih same, to kar danes so in kar pomenijo v glasbeni industriji. Tisti, ki vam je Neal Morse bližji boste najbrž takoj prepoznali, da je skladbe tokratnega albuma že bilo moč najti kot bonus material na zadnjih dveh Morseovih albumih, Testimony in One.
Do te točke mi je osebno vse jasno, ne razumem pa poteze, zakaj že objavljeni material izdati še v obliki samostojnega albuma? Zvesti privrženci Neal Morsea (o.p. mednje vsekakor sodim tudi sam) verjetno v domači zakladnici že posedujejo omenjeni bonus material. Še manjša verjetnost pa je, da bi si katerikoli izmed Morseovih fanov poleg njegovih prog in religioznih izletov, zaželel umestiti v svojo domačo zbirko še skupek tokratnih klasičnih rock predelav.
To potezo si lahko razlagamo na več možnih načinov. Čeprav gre pop eni strani za očiten “cash-in” izdelek, po drugi plati album ni označen kot eden izmed Nealovih stranskih projektov in je enostavno podpisan z imeni Morse, Portnoy in George. Še bolj čudno je, da je uvodne besede o albumu napisal Portnoy, uradna Morseova stran pa za povrhu vsega, ne vsebuje kakršnekoli reference na ta album. Torej si je potezo moč razlagati na dva načina, ali gre enostavno za idejo Mike Portnoya ali pa za marketinško potezo založbe InsideOut. Meni osebno se zdi slednje še najbolj verjetno.
Vendar pustimo malenkosti ob strani in se raje posvetimo glasbi. Naj ta govori sama zase in, če ne drugega album dokazuje, da so fantje sposobni odigrati karkoli. To pa je tudi nekaj!
Posebno pohvalo zasluži Neal Morse, ki je s svojimi vokalnimi sposobnostmi sposoben imitacije tako Bowieja, McCartneya ali celo Bona. Hiperproduktivni Mike Portnoy pa nam na momente prav nesramežljivo razkrije tudi svoje vokalne sposobnosti. Kar me osebno najbolj moti pri Morseovih zadnjih solo izdelkih odkar je zapustil matično skupino Spock`s Beard, je to, da so si zvokovno kar se vokalov tiče zelo identični, kar pa v nasprotju z izdelkom Cover to Cover, ki je tokrat pred nami ne morem trditi.
Vsi coverji zvenijo približno in zelo blizu originalom, edina izjema je U2 Where The Streets Have No Name, ki vsebuje rahlo zakasnjen intro. Povsem normalno je, da so se nekatere skladbe posrečile bolje, druge malo manj. Najbolj pomembno vlogo pri evaluaciji posamezne skladbe pa seveda igra osebni okus. Če sebe v glasbenem smislu označim na nek način kot eklektika, pri meni ni zaslediti “favorite one” skladbe. Tako meni osebno album prej predstavlja alternativo, ki bi si jo želel poslušati preko radijskega sprejemnika, ki ga poslušam vsak dan na delovnem mestu kot pa nekaj kar bi si vrtel redno doma. Tako kot Fishevo skladbo Songs from the Mirror izpred dobrih 13ih let, mi je album načeloma všeč. Na njem najdemo veliko raznolikih variacij že v izboru skladb, recimo Morse postavi pomen McCartneyu v skladbi Maybe I’m Amazed in George Harrisonovi What Is Life. Oboje je magično in nima prav nič skupnega izročila z že izdanima cover verzijama, ki ju je Neal posnel in izdal že leta nazaj s svojo matično skupino Spock`s Beard, na albumu Beware Of Darkness.
Seveda tako kot vsak posladek najboljše pride na koncu in sicer tokrat z izvedbo The Moody Bluesovega Tuesday Afternoon, ki se logično in povezano nadaljuje v sentimentalni fade out z Blind Faith izvedbo skladbe Find My Way Back Home. Prav tako ne preseneča dejstvo, če pogledamo redosled in letnice izdaje, da sta ravno omenjeni dve skladbi zasedali mesto med prvimi izdanimi coverji že začetnega leta 2003.
Kot rečeno zbirka Cover to Cover, vsebuje vrsto zanimivosti. Edina stvar, ki me še vedno bega je: “Kdo bi si dejansko želel in čakal takšnega albuma?” Še dobro, da je album prodajan pod oznako “Special price”, v nasprotnem primeru bi si človek res lahko razlagal, da gre samo za tržno potezo. Hvala.
Zasedba
Neal Morse – vokal in vse ostalo
Randy George – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
Seznam skladb
2005 Sessions:
1. Pleasant Valley Sunday (4:44),
2. Badge (2:51),
3. Maybe I’m Amazed (4:03),
4. Where Do The Children Play (4:40),
5. I’m The Man (4:05),
6. Feeling Stronger Everyday (5:39),
7. Rock And Roll Suicide (3:28),
2004 One Sessions:
8. Where The Streets Have No Name (5:47),
9. Day After Day (3:26),
10. What Is Life? (4:28),
11. I’m Free/Sparks (6:36),
2003 Testimony Sessions:
12. Tuesday Afternoon (6:32),
13. Find My Way Back Home (6:49)
Trajanje albuma: 63:08
